Jedro

Izrek sodbe je nedoločen (in zato nerazumljiv), ker ne pove, na kateri del parcele št. 77/4 se nanaša 52,5 m2, ki jih je sodišče dosodilo tožnikom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki solastniki vsak do 1/3 dela parcele št.X k.o. Z v izmeri 52,5 m2. Toženca je zavezalo, da morata dovoliti, da se po pristojni geodetski upravi odmeri od parcele št. X 52,5 m2 ter za ta del določi nova parcelna številka. Zavezalo ju je še, da morata tožnikom izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bodo vknjižili kot solastniki vsak do 1/3 na omenjenem delu parcele št. X. Končno jima je še naložilo, da morata tožnikom povrniti 248.843,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožujeta toženca in navajata, da je sodišče izvedencu naložilo izračunati poleg ostalega tudi površino objektov strank, ki segajo v zemljišče druge stranke.

Izvedenec je izračunal, koliko zemljišča zasedajo objekti, in iz njegove skice jasno izhaja, da imajo tožniki del svojih objektov na parceli št. X, ki je last obeh tožencev. Vendar izvedenec ni izračunal, kolikšno površino te parcele zajemajo deli objektov, ki segajo preko katastrske meje. Prav ima izpodbijana sodba, ko pojasnjuje, da je šlo za menjalno pogodbo. Iz odmere, ki jo je napravil izvedenec, izhaja, da del objektov tožnikov stoji na parceli X. Izvedenec je tudi povedal, da če bi odmeril od meje 52,5 m2, bi imeli potem tožniki mejnik nekje sredi svojega stanovanja. Iz tega izhaja, da imajo tožniki svojo hišo ne le na dogovorjenih 52,5 m2, marveč na znatno večji površini, kot je bilo dogovorjeno. Vse dokler to vprašanje ni razčiščeno, bo sodba tudi neizvršljiva. Najprej bi bilo treba namreč razčistiti, kateri del parcele št. X naj bi se odcepil in dobil novo parcelno številko. Glede na to, da imajo tožniki spornih 52,5 m2 vsaj delno že pozidanih, bi bilo treba nujno izračunati, koliko njihovi objekti poleg teh 52,5 m2 še zasedajo površine parcele št. X. Če bi se izkazalo, da imajo tožniki pozidanih dogovorjenih 52,5 m2, bi bilo najbolj pravično, da se jim odmeri še toliko, kolikor imata oba toženca na parceli št. Y (79 m2). Če pa bi se izkazalo, da ni mogoče do metra natančno izračunati pridobljene zemljiške kvote ter da katera od strank z objekti zaseda več, kot bi ji šlo na podlagi menjalne pogodbe, bi bilo treba to urediti finančno. Toženca se pritožujeta tudi zoper odločbo o stroških postopka in navajata, da sta tožnikom že od vsega začetka priznavala 52,5 m2 ter da zato pravda sploh ni bila potrebna. Tožnikom je bilo jasno, da s prvotnim zahtevkom ne bodo uspeli. Zato so zahtevek tudi modificirali. Nato so še enkrat spremenili tožbo in to tako, da zahtevajo solastništvo za vsakega od njih do 1/3 in sicer na 52,5 m2 v skladu z dogovorom iz leta 1982. To pa sta toženca tožnikom priznavala že pred vložitvijo tožbe.

Tožniki so odgovorili na pritožbo, pri čemer opozarjajo na določbe 337. člena Zakona o pravdnem postoku (v nadaljevanju ZPP), ugovarjajo pritožbenim navedbam in predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Eno od temeljnih načel civilnega procesnega prava je načelo dispozitivnosti. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. člena ZPP - Ur. l. RS št. 26/99).

Zato so brez pomena pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče priznati tožnikom več, kot zahtevajo, t.j. poleg zahtevanih 52,5 m2 "še toliko zemljišča, kolikor imata oba toženca (79 m2) na zemlj. št. Y". V tem kontekstu je zato irelevantno tudi, s kolikšno površino segajo stavbe tožnikov v parcelo št. X, oziroma, ali so tožniki v to parcelo posegli v večjem obsegu, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo z dne 5.9.1982, torej na površino, večjo od 52,5 m2. V tem postopku namreč na zahtevajo več, kot le dogovorjenih 52,5 m2. Kljub temu pa je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti. Njen izrek je namreč nedoločen (in zato nerazumljiv), saj ne pove, na kateri del parcele št. X se nanaša površina 52,5 m2, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožnikom. Parcela št. X je namreč bistveno večja od 52,5 m2. Kot izhaja iz mnenja izvedenca P.Z., naj bi samo tisti del te parcele, ki je v posesti tožnikov, meril 325 m2. Ker zaradi te pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo od tožnikov zahtevati, naj popravijo tožbo tako, da postavijo določen (ali vsaj določljiv) zahtevek (1. odst. 180. člena in 108. člen ZPP), pri odločanju o ugotovitvenem zahtevku pa naj upošteva določbo 33. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih, po kateri se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini šele z vpisom v zemljiško knjigo.