Jedro

Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za odobritev pravnega posla. Da bi tožnik tako vlogo vložil, ne zatrjuje, glede na naravo stvari (odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem) pa tožnik (kljub vpisu plomb v zemljiški knjigi v korist tožnika na obravnavanem zemljišču, s čimer je bil seznanjen tudi prvostopenjski organ) pravnega interesa, ki bi terjal vabilo organa k udeležbi v postopku, po oceni prvostopenjskega organa (ter s potrditvijo drugostopenjskega organa) očitno ni izkazal. Temu pritrjuje tudi sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Stroškovni zahtevek strank z interesom A. A., B. B., C. C. in D. D. se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Drugostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom in odločbo združil pritožbene zadeve strank z interesom B. B., D. D., C. C. in tožnika v en postopek (1. točka) in (med drugim) zavrgel pritožbo tožnika (5. točka).

2. V obrazložitvi je v zvezi s pritožbo tožnika navedel, da tožnik ni izkazal, da ni bil seznanjen s postopkom, saj sam priznava, da je izvedel za podano ponudbo, pri čemer je bil v stiku s C. C., B. B., ki je njegova žena, pa je bila udeležena kot stranka v tem postopku in je bila tudi seznanjena s posli med C. C. in tožnikom. Iz sklenjenega dogovora s C. C. tudi nedvomno izhaja, da gre za kmetijsko zemljišče, zato tožnik ne more uspeti z navedbami, da ni vedel, da bo prodaja podvržena določbam Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Tako ni mogoče šteti, da tožnik v postopku ni sodeloval zato, ker je bil v dobri veri, da se postopek ne bo odvil po določbah ZKZ, prav tako je pavšalne narave navedba, da sta mu C. C. in B. B. zagotovila, da ponudba ne bo zavezujoča. Posledično tudi ni mogoče tožniku pritrditi, da bi ga moral prvostopenjski organ v postopek pritegniti po uradni dolžnosti. Tudi 229. člen ZUP zanj ne pride v poštev, saj je bil seznanjen s potekom postopka na prvi stopnji in bi lahko zahteval vstop v postopek po 142. členu ZUP. V zvezi z navedbo, da izkazuje pravni interes za vstop v postopek, ker so na predmetnih zemljiščih plombe v njegovo korist in zaradi sklenjenega dogovora s prodajalcem C. C., pa gre za osebno in dejansko, ekonomsko korist, ne pa pravno, saj gre za poskus prenosa lastninske pravice, ki je v nasprotju z veljavnimi predpisi (ZKZ, Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG), prav tako pa nekdo, ki nima predkupnega upravičenja, ga niti ne izkazuje, niti ni podal vloge za odobritev pravnega posla, pa bi želel pridobiti kmetijsko zemljišče, ki se prodaja v paketu z drugimi zemljišči, ne more utemeljeno pričakovati, da bo takšno zemljišče lahko proti veljavnim predpisom vseeno pridobil. Tožnik torej ni upravičenca oseba po 229. členu ZUP in ni uspel izkazati povezave med predpisom in stvarjo postopka, zato je drugostopenjski organ njegovo pritožbo zavrgel. 3. Prvostopenjski organ je s sklepom in odločbo s 1. in 2. točko izreka sklepa združil upravne zadeve strank z interesom B. B., A. A. in D. D. za odobritev pravnega posla v en postopek in odločil, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve; s 1. točko izreka odločbe je odobril pravni posel na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 13. 11. 2019, ki jo je podal stranka z interesom C. C. kot prodajalec in izjave o sprejemu ponudbe z dne 13. 12. 2019, ki jo je sprejel A. A., in katere predmet je kmetijsko zemljišče parc. št. 1273/3 k.o. ..., ki se prodaja skupaj s stavbnima zemljiščema parc. št. 1273/4 in 1274, obe k.o. ..., po skupni prodajni ceni 250.000,00 EUR, z 2. točko izreka odločbe zavrnil vlogi za odobritev pravnega posla strank z interesom B. B. in D. D. ter s 3. točko izreka odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

4. Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da v prvostopenjskem postopku ni sodeloval, niti ni bil povabljen k udeležbi. S sklepom in odločbo prve stopnje se je seznanil preko C. C. in v roku, ki je veljal zanj, tudi vložil pritožbo na podlagi prvega odstavka 229. člena ZUP. Opozoril je, da bi moral drugostopenjski organ, če je smatral, da je pritožbo vložila neupravičena oseba, odločiti s sklepom in ne z odločbo. Tožnik pritožbe ni vložil na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, temveč prvega odstavka tega člena. Ta namreč ne določa dodatnega pogoja, kot drugi odstavek, tj. vročitev odločbe. Tako tudi sodna praksa (I U 1051/2014, I U 1677/2019). Treba je presoditi, ali odločba posega v pravice oziroma pravno korist vložnika pritožbe. Temu pritrjuje tudi Komentar k ZUP. Za odločitev torej ni relevantno, ali je tožnik izkazal, da za izdajo odločbe ni vedel oziroma za potek postopka. Četudi pa bi moral biti izpolnjen ta pogoj, bi moral drugostopenjski organ pritožbo dopustiti. Tožnik je vedel, da je v teku obravnavani upravni postopek, vendar zaradi utemeljenih okoliščin ni zahteval vstopa v postopek. Prodajalec C. C. mu je namreč zagotovil, da je njegova pooblaščenka E. E. prekoračila pooblastilo in samovoljno objavila ponudbo na oglasni deski v nasprotju z dogovorom in njegovo voljo, torej ponudba C. C. ni zavezovala in lahko samostojno sklepata pravne posle glede parcel št. 1273/1 in 1274, k.o. ... Šele z izdajo prvostopenjske odločbe sta izvedela, da je bila ponudba zavezujoča. Tožnik ima tudi pravni interes za vložitev pritožbe. Že 5. 11. 2019 (pred objavo ponudbe) je tožnik sklenil s C. C. ''Dogovor o sklenitvi prodajne pogodbe za parc. št. 1273/1 in 1274'', kasneje dne 27. 1. 2020 pa je bila za parc. št. 1274 sklenjena tudi prodajna pogodba, dne 29. 6. 2020 pa še prodajna pogodba za parc. št. 1273/4. V zvezi s tem je bila sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, SV 49/2020 z dne 28. 1. 2020. V zemljiški knjigi so že vpisane plombe v njegovo korist. Odločitev prvostopenjskega organa torej neposredno posega v njegov pravni položaj. Drugostopenjski organ je popolnoma spregledal, da je ponudba neveljavna iz zgoraj predstavljenih razlogov in zato pravni posli niso mogli biti sklenjeni pod odložnim pogojem. Tožnik ni zgolj imetnik služnosti na nepremičninah, ki so predmet upravnega postopka, ampak je kupec zemljišč, ki so predmet tega postopka, tj. parc. št. 1273/1 in 1274. Zato je predlagal tudi zaslišanje direktorja tožnika, C. C. in E. E. 5. V nadaljevanju je tožnik ugovarjal tudi odločitvi prvostopenjskega organa. Glede na dejstvo, da je bila ponudba objavljena v nasprotju z dogovorom in voljo prodajalca, ni veljavna. O tem prodajalec ni vedel ničesar. Stanje naj bi bilo ''sanirano'', zaradi česar sta tožnik in C. C. sklepala naprej pravne posle v dobri veri, da je upravni postopek zanju nerelevanten. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega bi moral organ, ker je bil seznanjen s plombami na teh nepremičninah, tožnika povabiti v postopek in mu omogočiti sodelovanje na podlagi 44. člena ZUP. Tudi sicer pa ponudba ne more zavezovati glede kmetijskih in stavbnih zemljišč, saj ZKZ ne daje podlage za odločanje o stavbnih zemljiščih, ne glede na pogoje, navedene v ponudbi. Če gre za zemljišče z mešano rabo, prodaja res poteka po ZKZ, saj od organa ni mogoče zahtevati parcelacije, vendar pa mora organ odločiti le o kmetijskem zemljišču, če je taka volja prodajalca. Napačno stališče organa kažeta sodbi, I U 1138/2016 in Cp 219/2013. V primeru prodaje kmetijskih in stavbnih zemljišč v kompletu mora organ odločiti in odobriti pravni posel le glede kmetijskega zemljišča. Na prodajalcu pa je, ali glede drugih nekmetijskih zemljišč sklene pravni posel z istim kupcem, kot mu je bil odobren pravni posel glede kmetijskega zemljišča, ali z drugim kupcem. Tožnik je predlagal, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, oba akta odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala združitev postopkov I U 501/2021, I U 505/2021 in I U 575/2021. Drži, da se po ZUP odloči s sklepom o zavrženju pritožbe, vendar je v tem primeru prišlo do združitve zadev s sklepom, nato pa v okviru odločbe do odločitve o pritožbah strank, tudi o zavrženju pritožbe tožnika. Odločitev je pravilna, saj tožnik ni uspel izkazati tudi materialne povezanosti med predmetom postopka in stranko v zadevi. Predlagala je zavrnitev tožbe.

7. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo uvodoma predlagal združitev postopkov I U 501/2021, I U 505/2021 in I U 575/2021. Tožnik ne more biti stranka v postopku, ker ni podal vloge za odobritev pravnega posla. Tako sodišče v sodbi, III U 98/2019. Zato tudi ne more biti stranka v upravnem sporu in je treba njegovo tožbo zavreči. Sicer je pa bil tožnik s postopkom seznanjen, saj je mož stranke z interesom B. B. Odločitev, da v postopku ne bo sodeloval, je bila zavestna, ker kot pravna oseba ne bi mogel uveljavljati predkupne pravice. Glede na sklenjen dogovor o sklenitvi prodajne pogodbe z dne 5. 11. 2019 je bil seznanjen tudi s tem, da se prodaja delno kmetijsko, delno stavbno zemljišče. Pooblastilo C. C., dano E. E., je bilo veljavno. Prodajalec na naroku 31. 7. 2020 tudi ni bil prisoten, temveč je bil prisoten F. F., ki je imel ustrezno pooblastilo. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka do prodajalca C. C. Ponudba pa je bila dana tudi za stavbni zemljišči in kot taka zavezuje (I U 2351/2018). Po prejetju vabila na ustno obravnavo je stranka z interesom B. B. pričela s postopkom pridobitve statusa kmeta, ki je bil neuspešen. Z namenom onemogočanja predkupnih upravičencev (predvsem A. A.) je bila sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve med tožnikom in C. C. Gre za fiktivno pogodbo glede na znesek posojila. Na podlagi te pogodbe je tožnik poskušal v zemljiškoknjižnem postopku vknjižiti hipoteko na parc. št. 1273/1 (sedaj 1273/3 in 1273/4) in 1274, ki so predmet odobritve pravnega posla. Vknjižba hipoteke je bila zavrnjena s sklepom, Dn.št. 164192/2020 z dne 29. 1. 2021. Parcelacija parc. št. 1273/1, ki je bila izvedena v marcu 2020, pa pomeni le, da se postopek odobritve sedaj nanaša na dve in ne le eno zemljišče. Sicer pa so vse navedbe in dokazi tožnika prepozni in bi jih moral uveljavljati že v upravnem postopku, pa jih ni (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Predlagal je v vpogled v upravne listine, vpogled v AJPES in zemljiško knjigo ter, da sodišče tožbo zavrže, podredno, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

8. Stranka z interesom B. B. je v odgovoru na tožbo navedla, da se pridružuje stališču tožnika, da so izpolnjeni vsi pogoji za vsebinsko obravnavo njegove pritožbe in se pridružuje navedbam o nepravilnosti odločitve drugostopenjskega ter tudi prvostopenjskega organa. Opozorila je na vloženo tožbo pod I U 575/2021. Predlagala je svoje zaslišanje in vpogled v spis.

9. Stranka z interesom C. C. je v odgovoru na tožbo navedel, da se pridružuje navedbam tožnika. Presoja organa bi morala temeljiti le na to, ali odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi. Opozoril je na vložitev svoje tožbe pod I U 505/2021. Predlagal je svoje zaslišanje, zaslišanje E. E. in da sodišče tožbi tožnika ugodi, akta odpravi in vrne zadeve v odločanje organu, toženki naloži v plačilo vse stroške postopka.

10. Tožnik je poslal še prvo pripravljalno vlogo, v kateri je ponovil svoje navedbe iz tožbe z določenimi poudarki glede napačnega utemeljevanja odločitve o pritožbi, o razlogih, zakaj ni zahteval udeležbe v postopku, o posegu o njegove pravice in pravne koristi, kršitev pri izdaji prvostopenjske odločbe. Vztrajal je kot doslej.

11. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča sprejelo sklep, I U 501/2021 z dne 17. 5. 2022, da v zadevi sodi sodnica posameznica. Senat je namreč ocenil, da so pogoji za odločanje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 podani, ker gre v zadevi za vprašanje zakonitosti odločitve o zavrženju pritožbe tožnika iz razloga vložitve neupravičene osebe, o čemer se je izrekla sodna praksa.

12. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležile vse stranke, razen toženke, ki je svoj izostanek z obravnave opravičila. Na glavni obravnavi so prisotne stranke vztrajale pri svojih navedbah, stranka z interesom C. C. je predlagal prekinitev postopka na podlagi 48. (točno: 47.) člena ZUS-1 do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 874/2020, v katerem se odloča o veljavnosti ponudbe oziroma pravnega posla, ki naj bi bil sklenjen na podlagi te ponudbe, o čemer se bo sodišče izreklo v nadaljevanju sodne odločbe. Tožnik in stranka z interesom B. B. sta predlagala dodaten rok za odgovor na navedbe pooblaščenca stranke z interesom A. A., dane na tej glavni obravnavi, čemur sodišče ni ugodilo. Stranka z interesom A. A. je namreč zgolj odgovarjal na navedbe, podane v pripravljalni vlogi tožnika, ki jo je sodišče prejelo 2. 6. 2022 in jo takoj posredovalo strankam. Ker gre za odgovor na navedbe tožnika, po oceni sodišča dodatni rok za odgovor na odgovor stranke z interesom A. A. ni potreben, še zlasti, ker po vsebini ne gre za navedbe, o katerih se tožnik in stranka z interesom B. B. nista mogla dosedaj izjaviti.

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijani sklep in odločbo, prvostopenjski sklep in odločbo ter vse ostale listine v upravnem spisu (med katerimi so tudi: sporazum o zavarovanju denarne terjatve in posojilna pogodba SV 49/2020 z dne 29. 1. 2020, dogovor o sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino z dne 5. 11. 2019, prodajna pogodba z dne 27. 1. 2020, prodajna pogodba z dne 29. 6. 2020, pogodba o ustanovitvi stavbne pravice z dne 28. 1. 2020, pogodba o ustanovitvi osebne služnosti z dne 28. 1. 2020, zakupna pogodba z dne 25. 9. 2019, odločba GURS, št. 02112-221/2020-2 z dne 10. 3. 2020, sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Dn. št. 164192/2020 z dne 29. 1. 2021, fotografije z dne 2. 9. 2020, fotografije z dne 7. 12. 2020, pooblastilo C. C., dano E. E., zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 1273/1 in 1274, k.o. ..., sklep Višjega sodišča v Kopru, CDn 185/2021 z dne 23. 11. 2021, sklep Višjega sodišča v Kopru CDn 88/2022 z dne 1. 6. 2022 ter ponovno ZK izpisek za parc. št. 1273/1 in 1274, prošnja za razpis naroka za GO in prva pripravljalna vloga v zadevi II P 874/2020).

14. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, strank z interesom C. C., B. B., E. E., ogled na kraju samem, vpogled v zemljiškoknjižne postopke pod Dn. št. 164192/2020, 46438/2020, 66955/2020, vpogled v sodni register za tožnika, vpogled v tožbo I U 575/2021 in sodni spis I U 575/2021. 15. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika in stranke z interesom C. C. je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega za odločitev v zadevi. Kot že povedano, gre za presojo odločitve o zavrženju pritožbe tožnika iz razloga vložitve pritožbe s strani neupravičene osebe, za presojo njene zakonitosti po oceni sodišča zadoščajo dokazi, ki jih je v ta namen izvedel drugostopenjski organ, ter listine upravnega spisa. Dokazni predlog za zaslišanje stranke z interesom B. B. je sodišče zavrnilo kot neprimernega, saj gre za odločitev o zavrženju pritožbe tožnika in so pomembni razlogi, ki izvirajo iz njegove sfere, česar stranka z interesom B. B. ne more uveljavljati. Iz enakega razloga, tj. da gre za neprimeren dokaz glede na predmet upravnega spora, je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za ogled na kraju samem. Vpogled v zgoraj citirane zemljiškoknjižne postopke in AJPES je sodišče zavrnilo kot nepotrebne oziroma nerelevantne, saj so ta dejstva, ki izhajajo iz navedenih listin, ali nesporna ali nerelevantna za odločitev v zadevi. Kot nepotrebna je sodišče zavrnilo tudi vpogled v tožbo, ki se vodi pod I U 575/2021 in vpogled sodni spis I U 575/2021. V I U 575/2021 je namreč predmet presoje odločitev, ki jo je sprejel prvostopenjski organ o odobritvi pravnega posla in zavrnitvi vlog za odobritev pravnega posla, med katerimi ni zahtevka, ki bi ga vložil tožnik in o katerem je prvostopenjski organ ali odločil ali bi moral odločiti.

16. Tožnik je ugovarjal zavrnitvi dokaznih predlogov iz razloga kršitev pravil postopka, ker je menil, da je izvedba vseh predlaganih dokazov nujna za sprejem popolne in utemeljene odločitve. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na zgoraj navedene razloge za zavrnitev teh dokaznih predlogov.

_O zavrnitvi predloga stranke z interesom C. C. za prekinitev postopka_

17. Na glavni obravnavi je stranka z interesom C. C. predlagal, da sodišče prekine postopek upravnega spora do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 874/2020, v katerem se odloča o veljavnosti ponudbe oziroma pravnega posla, ki naj bi bil sklenjen na podlagi te ponudbe.

18. Po 47. členu ZUS-1 lahko sodišče, če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), to vprašanje ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek). Če sodišče samo obravnava to vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek).

19. 48. člen ZUS-1 določa primere, v katerih je prekinitev postopka v upravnem sporu obligatorna, tj. če se predhodno vprašanje nanaša na obstoj kaznivega dejanja, obstoj zakonske zveze ali ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa (prvi odstavek). Enako mora sodišče ravnati tedaj, če o predhodnem vprašanje že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom (tretji odstavek).

20. Uvodoma je ugotoviti, da se postopek II P 874/2020 (zaradi veljavnosti pravnega posla) ne nanaša na primere, v katerih je prekinitev postopka obligatorna po zakonu (prvi odstavek 48. člena ZUS-1), hkrati pa je tudi ugotoviti, da v tem primeru, ko je predmet presoje odločitev o zavrženju pritožbe tožnika zoper prvostopenjski sklep in odločbo iz razloga vložitve pritožbe neupravičene osebe (po 229. členu ZUP), ne gre za tako predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Sodišče bo namreč presojalo, _ali je drugostopenjski organ pravilno zavrgel pritožbo tožnika zoper prvostopenjski sklep in odločbo_, s katero je bilo odločeno o odobritvi pravnega posla in zavrnitvi vlog za odobritev pravnega posla. Glede na povedano je sodišče predlog za prekinitev postopka na naroku za glavno obravnavo zavrnilo.

**K I. točki izreka:**

21. Tožba ni utemeljena.

22. V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopenjskega organa o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklep in odločbo prvostopenjskega organa, št. 330-4452/2019-34 z dne 21. 10. 2020. 23. Tožnik uvodoma ugovarja obliki odločitve drugostopenjskega organa. Meni namreč, da bi moral drugostopenjski organ odločiti s sklepom in ne z odločbo.

24. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz tega razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje (prvi odstavek 246. člena ZUP). Obliko odločitve predpisuje drugi odstavek 240. člena ZUP, ki določa, da pritožbo v teh (prej naštetih) primerih zavrže organ prve stopnje s sklepom. Tako drži, da bi moral drugostopenjski organ odločiti s sklepom in ne z odločbo, vendar gre za relativno kršitev pravil postopka (4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP), ki ne terja odprave odločitve že iz tega razloga. Sodišče zato ta ugovor zavrača. 25. Tožnik nadalje ugovarja, da je drugostopenjski organ obravnaval njegovo vložitev pritožbe na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, medtem ko je iz pritožbe nedvomno razvidno, da jo je tožnik vložil na podlagi prvega odstavka 229. člena ZUP, ki ne terja dodatnega pogoja kot drugi odstavek istega člena. Pri tem se sklicuje na sodno prakso (I U 1051/2014, I U 1677/2019), kot tudi na Komentar k ZUP (Ljubljana, 2004).

26. Po prvem odstavku 229. člena ZUP ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe; pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Po drugem odstavku istega člena, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev pritožbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana; če pritožbi organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

27. Sodišče pritrjuje tožniku, da je pritožbo vložil, sklicujoč se na prvi odstavek 229. člena ZUP. Ta določba se (poleg omogočanja vložitve pritožbe strankam - op. sod.) po vsebini nanaša na osebe, ki jim je prvostopenjska odločba s svojim izrekom posegla v pravno varovan položaj, pa se postopka do izdaje odločbe prve stopnje niso udeležili in jim zaradi tega še ni bila priznana lastnost stranke v postopku. Te osebe bodo torej predvsem tiste, ki bodo šele po izdaji odločbe prve stopnje zahtevale vstop v postopek kot stranski udeleženci (ob preostalih zakonskih pogoji; glej komentar 143. člena ZUP) (glej Komentar k Zakonu o splošnem upravnem postopku, urednika Polonca Kovač in dr. Erik Kerševan, Ljubljana 2020).

28. Glede na povedano je torej obseg presoje organa v takih primerih omejen zgolj na presojo, ali je oseba z odločbo, zoper katero vlaga pritožbo, prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih. In tako presojo je drugostopenjski organ (med drugim) tudi opravil, njeno oceno pa bo sodišče podalo v nadaljevanju.

29. Drži, da je drugostopenjski organ del svoje obrazložitve namenil tudi ugotavljanju, ali in na kakšen način je bil tožnik seznanjen s samim potekom postopka na prvi stopnji, kar glede na podlago za vložitev pritožbe ne bi bilo treba (kar sicer tožnik očita), vendar tudi tu ne gre za takšno kršitev pravil postopka, zaradi katere bi moralo sodišče odločbo odpraviti (še zlasti glede na v nadaljevanju opravljeno presojo razlogov organa v zvezi z izkazovanjem pravnega interesa tožnika za vložitev pritožbe).

30. Drugostopenjski organ je v zvezi s tem navedel, da je bil tožnik s postopkom seznanjen preko stranke z interesom C. C., kot tudi preko stranke z interesom B. B., ki je ena izmed vlagateljic vloge za odobritev pravnega posla in žena tožnika, tj. s postopkom odobritve pravnega posla, katerega predmet odobritve je bilo kmetijsko zemljišče, ponujeno skupaj v paketu s stavbnima zemljiščema, kar vse skupaj naj bi kupil tožnik, posledično, da mu zato ni mogoče slediti, da je bil v dobri veri, da se postopek po določbah ZKZ ne bo odvil, oziroma, da ni vedel, da bi lahko sodeloval kot stranka v predmetnem postopku in da bi ga moral organ prve stopnje pritegniti v postopek. Tožnik v bistvenem torej ugovarja nemožnosti sodelovanja v postopku (že pred prvostopenjskim organom oziroma v pritožbenem postopku pred drugostopenjskim organom).

31. Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane _stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku_. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za odobritev pravnega posla. Da bi tožnik tako vlogo vložil, ne zatrjuje, glede na naravo stvari (odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem) pa tožnik (kljub vpisu plomb v zemljiški knjigi v korist tožnika na obravnavanem zemljišču, s čimer je bil seznanjen tudi prvostopenjski organ) pravnega interesa, ki bi terjal vabilo organa k udeležbi v postopku, po oceni prvostopenjskega organa (ter s potrditvijo drugostopenjskega organa) očitno ni izkazal. Temu pritrjuje tudi sodišče. 32. Pravno korist ZUP opredeljuje kot neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec) (prvi odstavek 43. člena ZUP). Oseba iz prvega odstavka tega člena ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek 43. člena ZUP).

33. Svojo pravno korist je tožnik v pritožbi (kar ponavlja tudi sedaj v tožbi) utemeljeval na podlagi naslednjih dejstev: - da je s stranko z interesom C. C. dne 5. 11. 2019 sklenil dogovor o sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnine s parc. št. 1273/1 (sedaj parc. št. 1273/3, po vrsti namenske rabe kmetijsko zemljišče, in parc. št. 1273/4, po vrsti namenske rabe stavbno zemljišče) in 1274, k.o. ..., - da je dne 27. 1. 2020 sklenil prodajno pogodbo s stranko z interesom C. C. za nepremičnino s parc. št. 1274, k.o. ..., - da je dne 29. 6. 2020 sklenil prodajno pogodbo s stranko z interesom C. C. za nepremičnino s parc. št. 1273/4, k.o. ..., in - da so v zemljiški knjigi vpisane plombe na parc. št. 1274 in 1273/1 v njegovo korist (ne zgolj kot imetnika služnosti na teh nepremičninah, temveč tudi zaradi zaznambe vpisa lastninske pravice). Po njegovem prepričanju zato odločitev prvostopenjskega organa o odobritvi pravnega posla, katerega predmet je kmetijsko zemljišče s parc. št. 1273/3, ki se prodaja skupaj s stavbnima zemljiščema s parc. št. 1273/4 in 1274, k.o. ..., posega v njegove pravice oziroma njegovo pravno korist in bi moral drugostopenjski organ njegovo pritožbo vsebinsko obravnavati.

34. Sodišče sodi, da je drugostopenjski organ pravilno presodil, da tožnik pravnega interesa za izpodbijanje povzete odločitve prvostopenjskega organa ni izkazal. Korist (oziroma interes) je namreč pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Obstajati mora torej določeno pravno razmerje do stvari, saj dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

35. Za promet s kmetijskimi zemljišči (za kar v tem primeru gre), gozdovi in kmetijami veljajo namreč določbe ZKZ, ki natančno urejajo postopek prenosa lastninske pravice tovrstnih zemljišč, med drugim s (v času izdaje odločbe še veljavnim) 18. členom ZKZ, po katerem se zaščitena kmetija oziroma njen del iz 2. člena zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US) v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih: - če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja nova zaščitena kmetija; - če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika; - če se odtujijo stavbna zemljišča; - če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko; - če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika Slovenija oziroma občina; - če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

36. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi šlo pri tožniku za enega izmed primerov, kot so določeni v 18. členu ZKZ, nesporno pa tudi je, da tožnik ne v pritožbi in ne v tožbi ni uveljavljal: - da je predkupni upravičenec na podlagi v ZKZ določenih pravno priznanih položajev, naštetih v 23. členu ZKZ (tožnik je namreč pravna oseba, ki se ne ukvarja s kmetijsko dejavnostjo) in/ali - da je podal vlogo za odobritev pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča na podlagi 20. člena ZKZ (ki se sicer prodaja v paketu skupaj s stavbnima zemljiščema). Pravnega razmerja do postopka odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem tožnik torej ni izkazal, ne glede na morebiti izkazano dejansko in ekonomsko korist, ki izhaja oziroma naj bi izhajala iz dogovora o sklenitvi prodajne pogodbe in sklenjenih kupoprodajnih pogodbah.

37. Pri tem na odločitev v zadevi ne morejo vplivati navedbe o tem, da ponudba na oglasno desko ni bila objavljena po volji in želji stranke z interesom - prodajalca C. C., ker je šlo za samovoljno prekoračitev pooblastila s strani E. E. (pooblaščenke C. C.), zaradi česar sta tožnik in stranka z interesom C. C. štela, da ponudba ni zavezujoča in veljavna, saj so to navedbe, ki ne izvirajo iz sfere tožnika, temveč iz sfere stranke z interesom C. C. in jih zato tožnik ne more z uspehom uveljavljati.

38. Ker je sodišče presodilo, da je odločitev drugostopenjskega organa pravilna, sodišče tudi ne presoja nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na (ne)pravilnost in (ne)zakonitost odločitve prvostopenjskega organa.

39. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika, deloma iz razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, deloma iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče, zavrnilo na podlagi prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 40. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

41. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

42. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom A. A., B. B., C. C. in D. D. temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom A. A. je predlagal zavrnitev tožbe, kar bi glede na prvi odstavek 154. člena ZPP pomenilo, da mu mora tožnik povrniti stroške postopka. Ker pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči sodišče (155. člen ZPP), sodišče priglašenih stroškov stranki z interesom A. A. ni priznalo, ker je presodilo, da niso bili potrebni za rešitev upravnega spora. Enako velja glede priglašenih stroškov stranke z interesom D. D. Stranki z interesom B. B. in C. C. sta predlagali sodišču, da tožbi tožnika ugodi, zato je sodišče, ker je tožbo zavrnilo, ob smiselni uporabi 154. člena ZPP, zavrnilo tudi stroškovna zahtevka B. B. in C. C.