Jedro

Če prejemnik tovora ne ugovarja pismeno zaradi poškodbe ali primanjkljaja tovora takoj ob prevzemu, se domneva, da mu je bil tovor izročen tako, kot je navedeno v nakladnici, dokler prejemnik ne dokaže nasprotno (1. odst. 541. čl. ZPNP).

Neugovarjanje napake prevzete stvari po 541. čl. ZPNP ne pomeni izgube pravic, ampak pomeni prevalitev dokaznega bremena, torej je na prejemniku tovora zato dokazno breme za trditve o tem, kdaj oz. kje je do napake oz. konkretno, do obarvanosti vina prišlo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in drugotožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) odločilo, da je za obravnavanje vtoževanega zahtevka podana pristojnost slovenskega sodišča; 2.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni v 8 dneh nerazdelno plačati tožeči stranki 45.173,66 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za nenamensko vezane vloge v EUR, vezane nad eno leto pri N. banki d.d. L. ter 309.951,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oboje z obrestmi od 22.11.1996 do plačila, in da je tretjetožena stranka dolžna v 8 dneh nerazdelno s prvotoženo stranko in z drugotoženo stranko plačati tožeči stranki 45.173,66 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in 309.951,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1996 do plačila; 3.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh prvotoženi stranki povrniti 679.816,00 SIT stroškov pravdnega postopka, drugotoženi stranki 847.566,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.2004 do plačila, tretjetoženi stranki pa 147.646,05 SIT stroškov pravdnega postopka.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v posledici tega pa tudi nepravilno uporabljenega materialnega prava ter predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Zatrjuje, da je zmotno zavzeto stališče prvega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da so za škodo, ki je tožeči stranki nastala (njenemu pravnemu predniku), odgovorne prav tožene stranke. Kot v sodbi sodišče pravilno navaja, sodna praksa dovoljuje, da se štejejo kršitve dolžne obveznosti za dokazane v primeru, ko je škoda sicer izkazana, četudi oškodovanec ne uspe navesti (in dokazati) natančno tistega ravnanja nasprotne stranke, ki naj bi škodo povzročila. V konkretnem primeru je tožeča stranka nesporno izkazala nastanek škode. Prav tako je za nesporno dokazala, da je šlo za zaprti krog povzročiteljev škode, saj so pri pretovoru v L.K. Kot subjekti bili udeleženi le delavci toženih strank. Zmotno pa je stališče sodišča v zvezi s krogom dejavnikov, ki bi lahko povzročili škodo, saj je štelo, da bi škoda lahko izvirala tudi iz same lastnosti blaga (oksidacija vina) in ne iz pomešanja belega in rdečega vina. Sodišče je svoje stališče utemeljevalo s Spričevali o preiskanih vzorcih št. 600, 601, 602 in 603 Kmetijskega inštituta v L., češ da je škoda po spričevalih nastala prav zaradi oksidacije vina. Nasprotno je tožeča stranka prepričana, da je na odločitev sodišča vplivalo predvsem izvedeniško mnenje, ki za vzrok škode navaja oksidacijo vina. Tožeča stranka to dejstvo utemeljuje s tem, da v postopku vse do izdaje izvedeniškega mnenja nikoli ni bilo sporno, da je škoda nastala zaradi pomešanja vina oz. ni bilo s strani toženih strank prerekano/zatrjevano, da je vzrok škode drugje (napr. oksidacija). Sodni izvedenec D.K. je v svojem izvajanju popolnoma zašel iz okvirov zastavljenih vprašanj na podlagi sklepa št. 179/97 z dne 17.10.2003, ki sprašuje po razlogih pomešanja tekočega tovora (in ne ali je do pomešanja prišlo) ter svojih znanj (oksidacija vina), saj gre za sodnega izvedenca in cenilca za pomorski promet in ne enologa, ki bi bil kompetenten za podajo takšnega mnenja. To v svojem izvedeniškem mnenju ugotovi celo sam izvedenec. Tudi če štejemo, da sodišče svoje odločitve ni oprlo na sporno izvedeniško mnenje, zaključek sodišča ni pravilen, saj je Spričevala o preiskanih vzorcih potrebno razlagati smiselno skupaj z navedbami priče M.K. - dr. biotehničnih znanosti, pa tudi iz samih spričeval takšna ugotovitev ni mogoča. Dr. K. kot analitik, ki je opravil preiskavo vzorcev (št. 600, 601, 602 in 603), v svojem pričanju govori zgolj o pomešanju vina. Hkrati izpove, da je v primeru pomešanja belega in rdečega vina zaznati antociane. Rdeče vino namreč vsebuje veliko antocianov, ki jih belo vino ne vsebuje. Pri preiskanih vzorcih so bili prisotni antociani, kar izkazuje/dokazuje pomešanje belega z rdečim vinom. Iz spričeval izhaja zgolj oksidiran vonj in okus (organoleptična ocena), ne pa, kot sodišče napačno razlaga, oksidacija kot vzrok škode. Tožeča stranka zgolj iz previdnosti ugovarja še zaključku sodišča v zvezi z vzetimi vzorci. Sodišče je štelo za sporno, kdaj naj bi bili vzeti vzorci, za katere je analiza pokazala, da je bilo vino neustrezno (preiskani vzorci št. 600, 601, 602 in 603 Kmetijskega inštituta v L.). Tožeča stranka vztraja, da spričevala z dne 19.3.1996 izkazujejo analizo na vzorcih vina, ki so bili vzeti v L.K. iz vagonskih cistern, čemur je pritrdila tudi priča Dr. M.K. Glede na to, da so bile vagonske cisterne po pretovoru vina iz ladje v železniške vagone zaplombirane, so bili vzorci lahko vzeti le pred zaplombiranjem (torej v L.K.) ali po odprtju vagonov (v B.). Vendar v kolikor bi bili vzorci vzeti v notranjosti Slovenije, torej po odplombiranju v B., na vzetih vzorcih ne bi pisalo ime ladje, ki je bilo na preiskanih vzorcih navedeno. To je potrdila priča dr. K. in hkrati izpovedala, da so v njihovo naročilnico vpisali tudi "vessel: Jordan S", kar po izjavi priče pomeni, da je to bilo tudi na etiketi in na spremnih dopisih ob naročilu analize. Enako izhaja iz pričanja Ž.U. iz podjetja I. iz L., ki je opravljal jemanje vzorcev. Iz povedanega nesporno izhaja, da so bili vzorci vzeti v L.K. iz vagonskih cistern po končanem prekladalnem postopku, saj v nasprotnem primeru ne bi vsebovali ime ladje. Prav tako pa sodišče sploh ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, ki je v primeru skritih napak pri ladijskih prevozih, po izrecnem določilu 541. čl. ZPNP na strani toženih strank, če je reklamacija s strani prejemnika dana najkasneje v roku treh dni od dneva prevzema tovora. To je bilo v konkretnem primeru storjeno, saj je pooblaščenec pravnega prednika (prejemnika) tožeče stranke - I. - javila v tem roku reklamacijo ladjarju (dokument I. z naslovom Protest z dne 6.3.1996). Da gre nedvomno za skrito napako, izhaja tudi iz pričevanja dr. M.K., ki izrecno navaja, po kakšnem strokovnem postopku je možno ugotoviti, da gre za določeno napako v vinu ter da so za to pristojne specializirane pooblaščene institucije. Prav tako izrecno izjavi, da delavci podjetja I., tudi če bi videli, da se jim kvalitega vina zdi kakorkoli vprašljiva, tega niso usposobljeni in pristojni strokovno ocenjevati in svojega mnenja sploh ne bi smeli dati. Prav tako pa pove, da je šlo le za rahlo rdečkasto nianso vina. Priča Ž.U. pa tudi navaja, da se je izkrcavanje izvajalo ponoči in da pomešanja nikakor ne bi mogli opaziti.

Drugotožena stranka je po svojem pooblaščencu zoper stroškovno odločitev izpodbijane sodbe vložila pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožitelju dosodi za dve sporni vlogi še sit 1.000 z dd. Prvostopno sodišče je neutemeljeno zavrnilo drugotoženi stranki honorar za dve pripravljalni vlogi z razlago, da ti nista upoštevni glede na določilo 286. čl. ZPP. Predmetno določilo nima nobene zveze s honorarjem, ampak se nanaša na problematiko upoštevanja novih dokazov in navedb strank v okviru pravdnega postopka. Sami pravdni stroški se vrednotijo po odvetniški tarifi v skladu z določilom č. 155/II ZPP. Po tej določbi sodišče nima diskrecijske pravice ocenjevati posamezne postavke, ampak je treba izhajati iz odvetniške tarife. Kar se pa tiče dveh spornih vlog, je imela tožena stranka pravico komentirati izpovedbo priče U. (vloga z dne 6.12.2002), tako kot ima vsaka stranka pravico komentirati vsak izvedeni dokaz, saj tega ne prepoveduje nobeno določilo ZPP. Pri priči U. je bilo to še toliko bolj potrebno, ker je absurdno, da je priča U. v izpovedbi demantiral samega sebe; bil je podpisnik uradne listine z dne 19.3.1996, iz katere izhaja, da je sporno vino "oksidirano", potem pa kot priča to dejstvo demantira. Podobna je situacija z vlogo 16.6.2004, s katero je druga tožena stranka komentirala komentar tožeče stranke, ki je trdila navadno neumnost, namreč, da je L.K. opravljala "le dela fizične narave..." namesto da bi se rekel bobu bob, namreč, da je tretja tožena stranka izvajala pretovor po konkretni pogodbi, kar daje zadevi povsem drug pravni temelj, ki je opredeljen tudi v PZ.

Drugotožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi tožeče stranke in drugotožene stranke nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Po tožbenih trditvah sta se prvotožena stranka in drugotožena stranka zavezali na relaciji Solun - Koper z ladjo prepeljati in izročiti prejemniku 205.097 l belega vina Rizling, in sicer prvotožena stranka s pogodbo o prevozu z ladjo, sklenjeno z družbo K.D., drugotožena stranka, ki je dejansko opravljala ladijski prevoz, pa z izstavitvijo nakladnice in z izročitvijo pošiljke prejemniku blaga - I.K. - v namembni l.K.. Tretjetožena stranka je opravila pretovor pošiljke vina z ladje v vagonske in kamionske cisterne zaradi nadaljnjega prevoza. V L.K. je med pretovorom vina z ladje v vagonske cisterne prišlo do pomešanja 200.800 l belega vina s črnim vinom, obarvano vino je bilo neprimerno za tržišče, treba ga je bilo predelati, zaradi česar je nastala škoda. Vino - proizvodno in trgovsko podjetje B. je kot prejemnik spornega vina svojo odškodninsko terjatev odstopilo tožeči stranki. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pri prvih dveh toženih strankah uveljavljeni ugovor o uporabi italijanskega prava za sporni primer, sklicujoč se pri tem na prevozno pogodbo z dne 10.2.1996, ni utemeljen, glede na to, da prvotožena oz. drugotožena stranka te pogodbe nista predložili, ampak le obvestilo prvotožene stranke drugotoženi stranki o sklenjeni pogodbi (priloga B 1), iz tega obvestila pa zatrjevani dogovor o uporabi prava ne izhaja. Pa tudi sicer je po določbi 1001. čl. Zakona o pomorski in notranji plovbi (Ur.l.SFRJ št. 22/77 s sprem., dalje ZPNP), ki je veljal v času spornega razmerja, za odgovornost ladjarja za poškodbo na tovoru treba uporabiti določbe ZPNP, glede na to, da je bila namembna luka v Sloveniji. Po določilu 550. čl. ZPNP je ladjar od prevzema do izročitve odgovoren za vsako poškodbo tovora, ki ga je sprejel za prevoz, tovor mora v namembni luki oz. pristanišču izročiti prejemniku (529. čl. ZPNP). Če prejemnik tovora ne ugovarja pismeno zaradi poškodbe ali primanjkljaja tovora takoj ob prevzemu, se domneva, da mu je bil tovor izročen tako, kot je navedeno v nakladnici, dokler prejemnik ne dokaže nasprotno (1. odst. 541. čl. ZPNP). Tožeča stranka priznava, da ni bil opravljen protest takoj ob prevzemu, ampak šele 6.3.1996, torej tri dni kasneje, češ da je šlo za skrito napako (da bi bil opravljen navedenega dne je sicer za toženo stranko sporno, saj trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi ga ladjar prejel). Vendar pa je pritožbeno sodišče v zvezi s tem mnenja, da gre pri zatrjevanem pomešanju belega in rdečega vina očitno tudi za spremembo barve, vino ni več belo, kar pomeni, da je napaka vidna, ne pa skrita; ima pa prav tožeča stranka, da neugovarjanje napake prevzete stvari po 541. čl. ZPNP ne pomeni izgube pravic, ampak pomeni prevalitev dokaznega bremena, torej je na prejemniku tovora zato dokazno breme za trditve o tem, kdaj oz. kje je do napake oz. konkretno, do obarvanosti vina prišlo. Po mnenju pritožbenega sodišča ima sicer prav pritožba, da bi bil preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi škoda, ki je nastala pravnemu predniku tožeče stranke, bila v tem, da je vino oksidirano, ne pa pomešano, kot je to zatrjevala tožeča stranka; zgolj vsa štiri spričevala o preiskanih vzorcih (št. 600, 601, 602 in 603) Kmetijskega inštituta v L., ki sicer res med drugim omenjajo "oksidiran vonj" vzorčenega vina, ne bi mogla nuditi dovolj podlage za takšen zaključek, pač glede na to, da je M.K., zaslišan v vlogi priče po vprašanju postopka analize spornih vzorcev vina, izpovedal, da se je v obravnavanem primeru na pogled videlo, da je vino pomešano - bilo je rdečkaste barve - in da so v njem vsebovani med drugim tudi antociani, katerih belo vino ne vsebuje. Izvedensko mnenje je v obravnavani zadevi izdelal D.K., sodni izvedenec in cenilec za pomorski promet (kateri je med drugim omenjal oksidacijo vina, ne pa njegovo kontaminacijo z rdečim vinom); da pa izvedenec pomorske stroke ne more biti oseba, ki bi bila glede na svoja strokovna znanja kompetentna za podajo mnenja o tem, ali gre za pomešanje belega in rdečega vina, ali pa za oksidacijo belega vina, je bilo jasno tudi sodišču prve stopnje, saj svojih zaključkov v zvezi s tem ni gradilo na tem mnenju, ampak na spričevalih o preiskanih vzorcih. Po mnenju pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi ključnega pomena okoliščina, da je na tožeči stranki dokazno breme o tem, kje je škoda nastala, torej ali pri prvotoženi stranki kot prevozniku oz. drugotoženi stranki kot njenemu podprevozniku in hkrati izdajatelju nakladnice, ali pri tretjetoženi stranki, ki je opravljaljala luške prekladalne storitve. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da do mešanja belega in rdečega vina ni moglo priti v železniških cisternah in niti na ladji sami, ampak da je do njega prišlo med pretovorom v L.K. iz ladijskih tankov v železniške cisterne; konkretneje je v zvezi s tem zatrjevala, da je bilo na ladji belo vino skladiščeno v rezervoarjih, ki so se nahajali poleg rezervoarjev z rdečim vinom. V takšnih primerih lahko med prečrpavanjem zaradi raznih pritiskov, ki delujejo na stene rezervoarjev, pride do pomešanja vin (vloga z dne 15.2.2001), oziroma, če do škode ni prišlo zaradi dotrajanosti sten ladijskih tankov, v katerih je bilo vino, je do škode prišlo v fazi pretakanja, ko so osebe, ki so izvajale pretakanje, napačno vodile sam potek pretakanja. Vendar pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo ugotoviti, ali je med pretovorom iz ladijskih tankov v železniške cisterne prišlo do pomešanja vina (Ž.U. je zaslišan kot priča povedal, da so bile cisterne čiste, cevi za pretovor iz ladje v železniške cisterne so bile pregledane - isprane - cisterne pa nato zapečatene; izvedenec D.K. pa je navajal, da so bile zalivke preverjene in nepoškodovane, cevi glede čistoče preverjene, pretovorjeno je bilo najprej belo vino, zatem pa rdeče; izvedenec ni razpolagal s podatki o ladji, konkretneje o njeni opremi za razkladanje). Ker tožeča stranka tega ni dokazala, odškodninska odgovornost toženih strank ni podana, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Hkrati je zavrnilo predlog drugotožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, glede na to, da v odgovoru na pritožbo ni navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).

K pritožbi drugotožene stranke: ZPP v 1. odst. 155. čl. določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče prve stopnje zaradi prekluzije iz 2. odst. 286. čl. ZPP, ni priznalo drugotoženi stranki izdatkov za pripravljalni vlogi z dne 6.12.2002 in z dne 16.6.2004; glede na to je logično, da ti dve vlogi za pravdo nista bili potrebni. Zato ni mogoče soglašati s pritožnikom, da gre pri določilu iz 286. čl. ZPP zgolj za procesno določilo, ki da nima nobene zveze s honorarjem. Kar se pa tiče trditve, da je imela drugotožena stranka pravico z vlogo z dne 6.12.2002 komentirati izpovedbo priče U., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 17.10.2002 razvidno, da je bila na tem naroku zaslišana priča U., da je bil prisoten tudi pooblaščenec drugotožene stranke, ki je tej priči zastavil vprašanja in na enak način bi lahko njeno izpovedbo komentiral oz. podal pripombe, torej vloga za to ni bila potrebna. Enako to ni bila niti vloga z dne 16.6.2004, za katero drugotožena stranka sama pravi, da je v njej "komentirala komentar tožeče stranke, ki je trdila navadno neumnost...". Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo stroškovno odločitev izpodbijane sodbe (2. tč. 365. čl. ZPP).