Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravdni stranki sta sklenili dogovor o poravnavi, s katerim se je toženec zavezal tožnici povrniti znesek, ki ga je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dogovorili sta se za vračilo zneska dolga v 24 mesečnih obrokih. Ker sta stranki sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili glede upravičenosti povrnitve dolga in rokov, toženec pa svoje obveznosti iz sklenjene poravnave poravnave ni poravnal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 2.741,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka) in povrniti stroške postopka v višini 58,50 EUR, prav tako v roku 15 dni. Ugotovilo je, da toženec, v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, po prejemu tožbe nanjo ni odgovoril in da so izpolnjeni tudi ostali zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Temelj za odločitev je v določbah Obligacijskega zakonika, saj sta pravdni stranki sklenili dogovor o poravnavi.
2. Pritožuje se toženec. V pritožbi navaja, da ne razume, kako lahko pride s strani tožeče stranke v tako dolgem obdobju do nakazil neupravičenih sredstev. Sumi, da je tožeča stranka namenoma nakazala neupravičena sredstva po času, ko se je odločil za samostojno podjetništvo iz razloga, da sredstva oplemeniti z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki odgovarja čim daljši rok za izterjavo neupravičenih sredstev. Sredstva bi po dogovoru povrnil, če bi mu finančno stanje to omogočalo. Tožeča stranka naj mu najde delo z minimalnim plačilom, da bo lahko sredstva povrnil v obrokih, brez zamudnih obresti. Napaka pri izplačilu sredstev ni bila njegova, sam tožeče stranke ni zavajal ali jo kako drugače slepil. 3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedbe in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
5. Iz listin v spisu izhaja, da sta pravdni stranki 16. 3. 2010 sklenili dogovor o poravnavi (priloga A/2), s katerim se je toženec zavezal tožnici povrniti znesek 2.741,56 EUR, ki ga je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dogovorili sta se za vračilo zneska dolga v 24-ih mesečnih obrokih, prvi obrok v višini 119,56 EUR je zapadel 20. 3. 2010, ostali obroki v višini 114,00 EUR pa 20. dan v naslednjih mesecih. Iz predložene finančne kartice za toženca (priloga A/4) je razvidno, da znaša dolg toženca 2.741,56 EUR in da ga ni plačeval. Tožnica je toženca pozvala na vračilo dolga 4. 4. 2011, ko mu je posredovala tudi opomin pred tožbo. Tožba je bila vložena dne 2. 6. 2016. V njej je bilo zahtevano, da toženec plača 2.741,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2006 dalje in povrne stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je toženca pozvalo, da na tožbo odgovori in mu vročilo tožbo, vendar v zakonsko določenem 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovoril. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v 318. členu ZPP. Temu pritožba niti ne oporeka.
7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku - Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ). Stranki sta sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili glede upravičenosti povrnitve dolga in rokov. Toženec ni izpolnil obveznosti iz sklenjene poravnave in je tako na podlagi določbe 1050. člena OZ dolžan tožeči stranki plačati 2.741,56 EUR.
8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi glede zamudnih obresti. Temelj predstavlja III. člen dogovora o poravnavi in določilu prvega odstavka 378. člena OZ. Tožnik je v skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ prišel v zamudo, ker ni izpolnil obveznosti v roku, ki je bil določen za izpolnitev. Tožeča stranka je zahtevala vrnitev zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, to je od 3. 6. 2010 dalje.
9. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in Zakonu o sodnih taksah.
10. Pritožbeni ugovori v smeri, da pritožnik ne ve, kako je mu je lahko tožeča stranka tako dolgo nakazovala denarno nadomestilo in, da napaka pri izplačilu ni njegova, saj tožeče stranke ni zavajal ali jo drugače preslepil, v predmetni zadevi, niso relevantni. Temelj predmetne zadeve je namreč sklenjeni dogovor o poravnavi, s katerim se je toženec zavezal tožeči stranki plačati vtoževani znesek. Prav tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati nerelevantnih navedb, ki se nanašajo na to, da je tožeča stranka namenoma nakazovala sredstva, zato da bi pridobila sredstva iz naslova zamudnih obresti.
11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.