Jedro

Storilec državne meje izven mejnega prehoda ni prestopil zaradi dogajanja ali stanja, na katerega ni imel vpliva, ampak zato, ker v času sprejetih ukrepov zaradi epidemije Covid-19 ni izpolnjeval pogoja PCT, česar pa zaradi njegovih osebnih prepričanj, ker se z ukrepi ni strinjal, ni mogoče šteti kot subjektivnih okoliščin takšne narave, ki delajo storjeni prekršek posebno lahek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Gorišnica je storilcu B. B. izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 3. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o nadzoru državne meje (v nadaljevanju ZNDM-2), ker je na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške izven mejnega prehoda, za storitev katerega mu je izrekel sankcijo globo v višini 400,00 EUR.

2. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo storilca delno ugodilo in plačilni nalog prekrškovnega organa v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu ob uporabi omilitvenih določil po šestem odstavku 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v plačilnem nalogu izrečeno globo omililo na 200,00 EUR, sicer pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih plačilni nalog potrdilo.

3. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se pravočasno pritožuje storilec iz razlogov materialne kršitve iz 4. točke 156. člena ZP-1 ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja očitanega mu prekrška.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Storilec v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita materialno kršitev iz 4. točke 156. člena ZP-1, ker je po njegovi oceni prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialni predpis o prekršku neznatnega pomena, saj meni, da gre zaradi okoliščin, v katerih je storil prekršek, za prekršek neznatnega pomena. Pritožnik poudarja, da se je za prestop državne meje izven mejnega prehoda odločil zato, ker mu je bilo zaradi nezakonitih odlokov oblasti kršeno gibanje oziroma prečkanje meje zaradi neizpolnjevanja proticovidnih ukrepov oziroma PCT pogoja. Meni namreč, da so ukrepi države, to je zahtevano cepljenje proti virusni bolezni Covid-19 oziroma opravljeno testiranje na okužbo z Covidom-19, ki sta bila zahtevana za prestop državne meje, pomenila nesorazmeren ukrep, s tem, ko je prestopil državno mejo izven mejnega prehoda in se tako izognil mejni kontroli, pa ni povzročil nobene škode.

6. Za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna, kot to določa 6.a člen ZP-1. Da je storjeni prekršek mogoče oceniti kot prekršek neznatnega pomena, mora sodišče najprej ugotoviti okoliščine objektivne ali subjektivne narave, ki delajo prekršek posebno lahek ter nato ugotoviti neobstoj oziroma neznatnost škodljivih posledic ter nadalje opraviti test smotrnosti postopka in šele ob ugotovitvi, da bi bilo zoper storilca vodenje postopka o prekršku ob ugotovljeni neznatnosti prekrška nesmotrno, postopek o prekršku na podlagi 9. točke 136. člena ZP-1 ustaviti.1

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na okoliščine, ki so bile podane v času storitve prekrška, ni mogoč zaključek, da so te objektivno ali subjektivno takšne narave, ki delajo prekršek posebno lahek. Storilec državne meje izven mejnega prehoda ni prestopil zaradi dogajanja ali stanja, na katerega ni imel vpliva, ampak zato, ker v času sprejetih ukrepov zaradi epidemije Covid-19 ni izpolnjeval pogoja PCT, česar pa zaradi njegovih osebnih prepričanj, ker se z ukrepi ni strinjal, ni mogoče šteti kot subjektivnih okoliščin takšne narave, ki delajo storjeni prekršek posebno lahek.2 Ker po oceni pritožbenega sodišča storilec prekrška ni storil v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju z vprašanjem odsotnosti ali neznatnosti škodljive posledice in z vprašanjem razlogov smotrnosti postopka ne bo več ukvarjalo, saj že zaključek, da storilec prekrška ni storil v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, utemeljuje zaključek, da ne gre za prekršek neznatnega pomena.

8. Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožnikovih pritožbenih navedb v pritožbi ne bo opredeljevalo, ker se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje storilcu očitanega prekrška, kar pa v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog v tem pritožbenem postopku.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

10. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 40/2017, z dne 19. 12. 2017 in komentar k 6.a členu ZP-1, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2018, stran 60 - 65. 2 Prvostopenjsko sodišče je te okoliščine sicer ocenilo kot posebne olajševalne okoliščine, zaradi katerih je storilcu v skladu z določbo šestega odstavka 26. člena ZP-1 izrečeno globo omililo, v kar pa pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela prepovedi reformatio in peius ne more posegati.