Jedro

Tudi v primeru, ko tožeča stranka zahteva povrnitev nematerialne škode na podlagi AO plus zavarovanja, je pred ali med pravdo na račun odškodnine plačane zneske treba valorizirati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 2. točki izreka tako, da se znesek 523,10 EUR zniža na 415,40 EUR (za 107,70 EUR), - v 3. točki pa tako, da se znesek 881,14 EUR zniža na 322,74 EUR.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni od vročitve te sodbe dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 61,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. S sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje: ustavilo pravdni postopek za glavnico v znesku 1.121,00 EUR (1. točka izreka); toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača v 15. dneh odškodnino v znesku 523,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške v znesku 881,14 EUR (2. in 3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka).

2. Zoper 2. točko in 3. točko izreka se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v višini 107,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, podredno pa, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Graja prvostopenjsko stališče glede valorizacije; opozarja, da zavarovalna vsota ni bila predmet obravnavanega pravdnega postopka. Res je, da se pri AO plus zavarovanju, ki je prostovoljno, zavarovalna vsota valorizira le, če je to posebej dogovorjeno. Vendar pa zavarovalna vsota pomeni le maksimalno nominalno višino, do katere obstoji obveznost zavarovalnice. Nikakor je ni enačiti z izplačilom denarne odškodnine za nematerialno škodo iz naslova omenjenega zavarovanja. Ustaljena sodna praksa na podlagi pozitivnopravne zakonodaje terja, da se plačani zneski akontacije od odmerjene odškodnine odštejejo v valoriziranih zneskih. Ker valorizacija denarnih zneskov, ki ju je tožena stranka izplačala v letih 2007 in 2010, skupaj znaša 107,70 EUR, bi moralo sodišče ta znesek, skupaj z izplačanimi zneski, odšteti od prisojene odškodnine. Stališče, da se valorizacija opravljenih plačanih zneskov opravi tudi v primeru AO plus zavarovanja, je zavzela tudi sodna praksa (tako sodba II Ips 753/2009). Sodišče pa je tudi napačno odmerilo pravdne stroške. Tožnik je uspel s 34 % le do odgovora na tožbo, končni uspeh pa je bil dejansko le 10 % oziroma ob upoštevanju valorizacije le 8 %. To pa je tako minimalen uspeh, da bi moralo sodišče uporabiti drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), ki omogoča odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, podredno pa meni, da bi moralo sodišče upoštevati precej nižji uspeh tožnika, tj. 8 % uspeh. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno opozorilo, da bi moralo sodišče prve stopnje s strani tožene stranke na račun odškodnine za nematerialno škodo plačana zneska valorizirati, je utemeljeno. Sodišče prve stopnje zmotno enači vprašanje valorizacije zavarovalne vsote z vprašanjem valorizacije na račun odškodnine plačanih zneskov. Zaradi delnega plačila je iztoževana terjatev delno prenehala (270. čl. Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), zato je pri ugotavljanju, kakšen del terjatve je bil plačan (ob splošnem vedenju, da se vrednost denarja spreminja), treba obe postavki – odmerjeno odškodnino in delno plačilo – spraviti na isti imenovalec. Ker sodišče odmeri odškodnino po cenah ob izdaji sodbe, je treba delna plačila prevrednotiti na ta dan (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). Povsem nepomembno je, iz katere vrste zavarovanja je tožena stranka odškodnino za nematerialno škodo plačala. Pritožbeno sodišče je toženkini plačili valoriziralo s količniki gibanja cen življenjskih potrebščin, kar je splošno priznano merilo inflacije oziroma rasti cen in je objektiven odraz sprememb cen v valorizacijskem obdobju. Dne 13.7.2007 in 26.11.2010 plačana zneska 1.100,00 EUR in 400,00 EUR, valorizirana na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašata 1.204,50 EUR in 403,20 EUR (vir: podatki Statističnega urada Republike Slovenije o kazalnikih in dinamičnem preračunu kazalnikov). Upoštevajoč tako valorizirano delno plačilo je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo še 392,30 EUR in ne 500,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino v znesku 523,10 EUR znižalo za 107,70 EUR (358. čl. ZPP).

6. Zaradi spremembe prvostopenjske odločitve je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP treba odločiti o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je med pravdo s pripravljalno vlogo z dne 7. 5. 2010 zaradi delne izpolnitve delno umaknila tožbeni zahtevek ter ga hkrati zvišala za 48,85 EUR. V posameznih fazah postopka je bil zato uspeh pravdnih strank različen. Do delnega umika tožbe dne 7. 7. 2010 je bil uspeh tožeče stranke 25 % (tožene pa 75 %), v obdobju od delnega umika tožbe in delnega zvišanja zahtevka do konca glavne obravnave pa je znašal uspeh tožeče stranke 8 % (tožene pa 92 %). Upoštevajoč ta uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 372,00 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 49,26 EUR pravdnih stroškov. Pri odmeri so upoštevani sledeči potrebni pravdni stroški tožeče stranke: sestava odškodninskega zahtevka 300 točk, pritožba 300 točk, tožba 300 točk, prva pripravljalna vloga 300 točk, druga pripravljalna vloga 300 točk (osnova je 400 točk) ter po 200 točk za 3., 4., 5. in 6. pripravljalno vlogo, prvi narok 350 točk, drugi narok 200 točk, dva krat po 40 točk za odsotnost iz pisarne zaradi naroka, štiri krat po 20 točk za dva dopisa sodišču in dva dopisa stranki, 2 % oz. 1% materialni stroški, 20 % DDV, izvedenina 956,65 EUR ter strošek sodne takse za tožbo v višini 71,37 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj ji glede na Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 in nasl., OT) in Zakon o sodnih taksah (Ur. l. SRS št. 1/90 in nasl., ZST) ne gredo oziroma niso bili potrebni (155. člen ZPP). Tožena stranka pa je imela sledeče potrebne pravdne stroške: sodna taksa za odgovor na tožbo 35,68 EUR, materialni stroški 30,00 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 322,74 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP in 158. členu ZPP.

8. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 61,00 EUR (1. odstavek 154. čl. ZPP). Gre za strošek sodne takse za pritožbo v višini 51,00 EUR ter za materialne stroške (poštnina, fotokopije) v višini 10,00 EUR.