Jedro

Vprašanje aktivne legitimacije je lahko določeno le v materialnem pravu. Materialno pravo pa so tako zakonske kot tudi pogodbene določbe, le da pogodbene določbe predstavljajo pogodbeno dogovorjeno materialno pravo, ki velja za urejanje razmerij med pogodbeniki. Ker so etažni lastniki z Aneksom svoje materialnopravno upravičenje od neplačnikov terjati plačilo sredstev v rezervni sklad prenesli na upravnika, je aktivna legitimacija upravnika podana.

Rezervni sklad nima nobene procesne sposobnosti, vendar pa lahko tožnik od toženke terja plačilo denarnih sredstev (iz naslova rezervnega sklada) le na račun rezervnega sklada, torej v rezervni sklad.

Ker je obveznost toženke plačati prispevke v rezervni sklad zakonsko določena, ji toženka z ugovori o negospodarnem ravnanju upravnika ne more oporekati. V kolikor pa upravnik krši zakon ali pogodbo o upravljanju upravniških storitev, lahko lastniki stanovanj brez odpovednega roka odstopijo od pogodbe o upravljanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132458/2008 z dne 11.2.2009 v 1. točki izreka v veljavi za znesek 912,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila, ter v celoti v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu višji tožbeni zahtevek (za znesek 156,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 408,99 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških (1. in 3. točka izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Tudi če bi bila tožeča stranka aktivno legitimirana, ker terjatev vtožuje zgolj v svojem imenu, ne pa v svojo korist, potem bi morala terjatev vtoževati v korist etažnih lastnikov, ki pa v izreku sodbe niso navedeni. Iz izreka sodbe izhaja, da je tožeča stranka upravnik, ki bo vtoževana sredstva pridobil na svoj bančni račun. Etažni lastniki do tega denarja ne bodo imeli nobenih materialnopravnih upravičenj, ker niso navedeni v izreku sodbe. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana na podlagi določbe 3. člena Aneksa, ker je ta določba nična. Prenos materialnopravnih upravičenj ni posel rednega upravljanja, ki bi se lahko sklenil s polovično večino solastniških deležev, temveč cesijo, pri kateri mora vsak etažni lastnik sam odločati o usodi terjatve, ki jo prenaša. Upravnik ni aktivno legitimiran za vtoževanje sredstev rezervnega sklada, kar izhaja tudi iz sodnih odločb opr. št. VSL I Cp 4063/2009 in VSL II Cp 357/2010. Drugi odstavek 45. člena SZ-1 določa, da premoženje rezervnega sklada ni del upravnikove stečajne mase in upravnikovi upniki v izvršilnem postopku nanj ne morejo poseči. Pravnomočna terjatev iz predmetnega postopka pa bi se glasila na upravnika v stečaju. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka zastopnik etažnih lastnikov in da gre za terjatev etažnih lastnikov zoper etažnega lastnika. Takšne ugotovitve nasprotujejo izreku sodbe. Za sprejem odločitve o zvišanju prispevka v rezervni sklad ne zadošča navadna večina. Zvišanje prispevka s tako večino pomeni nalaganje dodatnih finančnih obveznosti etažnim lastnikom, ki nima zakonske podlage, in prehud poseg v pravico do zasebne lastnine. SPZ v 116. členu določa, da se lahko v pogodbi o medsebojnih razmerjih določi višji prispevek v rezervni sklad. Ta pogodba pa se po spremembi Stanovanjskega zakona sprejme s ¾ večino. Sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad torej ni bil veljavno sprejet. Sodišče prve stopnje se je pavšalno postavilo na stališče, da toženka ne more podati ugovora, da tožeča stranka s sredstvi rezervnega sklada ravna negospodarno in nezakonito. Etažni lastnik po določbah SZ-1 nima možnosti sprožiti ustreznih postopkov v primeru upravnikovih nezakonitih ravnanj. Edina možnost je neplačilo obveznosti, ki povzroči sprožitev sodnega postopka s strani upravnika, kjer lahko etažni lastnik prvič in edinkrat opozori na nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so etažni lastniki o povišanju plačila v rezervni sklad etažni odločali na zboru 27.9.2005, kjer je za sklep o povišanju glasovalo 41,59%, naknadno pa naj bi z zbiranjem podpisov zbrali še podpise etažnih lastnikov v deležu 12,56%, kar naj bi pomenilo 54,15%. V prvi pripravljalni vlogi je bil podan ugovor, da naknadni podpisniki v višini 12,56% niso sprejeli sklepa o povišanem prispevku, temveč zgolj plan vzdrževanja. Do tega ugovora se prvo sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotni ugovor, ki je bil primerno oblikovan. Iz enakih razlogov, iz katerih je sodišče prve stopnje tožnici priznalo aktivno legitimacijo, bi moralo priznati aktivno legitimacijo toženke za uveljavljanje pobotnega ugovora proti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 154. člena ZPP, saj tožeča stranka v pravdni ni uspela s 14,6% svojega zahtevka, kar pa ne predstavlja sorazmerno majhnega dela.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve, razen, če je bilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odst. 458. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upravnik na podlagi določil 118. člena SPZ (1) in 48. člena SZ-1(2) zakoniti zastopnik etažnih lastnikov. Za vložitev obravnavane tožbe tako na podlagi navedenih zakonskih določil ni legitimiran. Vendar pa so etažni lastniki v tej zadevi s tretjim členom Aneksa k pogodbi o upravljanju upravniških storitev z dne 1.7.2005 (v nadaljevanju Aneksa) tožeči stranki, upravniku, odstopili svoje upravičenje, da od neplačnikov izterjuje zapadle in bodoče terjatve iz naslova neplačanih sredstev v rezervni sklad v svojem imenu in v korist vsakokratnih etažnih lastnikov tako, da sredstva izterja na račun rezervnega sklada za večstanovanjsko stavbo. Prenos pooblastila na tožnika za vložitev tožbe tako izhaja iz tretjega člena Aneksa, ki je bil sprejet po predpisanem postopku in z zahtevano večino. Vprašanje aktivne legitimacije je lahko določeno le v materialnem pravu. Materialno pravo pa so tako zakonske kot tudi pogodbene določbe, le da pogodbene določbe predstavljajo pogodbeno dogovorjeno materialno pravo (3), ki velja za urejanje razmerij med pogodbeniki. Ker so etažni lastniki z Aneksom svoje materialnopravno upravičenje od neplačnikov terjati plačilo sredstev v rezervni sklad prenesli na upravnika, je njegova aktivna legitimacija podana. Materialnopravno zmoten je tako očitek pritožbe, da aktivne legitimacije tožnika ni mogoče graditi na Aneksu k pogodbi o upravljanju.

Pritožbeni očitek, da je določilo 3. člena Aneksa nično, je neutemeljen. Ker v primeru prenosa pooblastila za izterjavo plačil v rezervni sklad, ne gre za razpolaganje s sredstvi v nasprotju s četrtim odstavkom 119. člena SPZ, ki omejuje namene, za katere se ta sredstva lahko porabijo, pač pa za zbiranje sredstev, določilo 3. člena Aneksa ni v nasprotju z zakonom (4). Navedeno določilo upravniku tako daje možnost, da v svojem imenu v korist etažnih lastnikov na račun rezervnega sklada doseže vplačila v rezervni sklad od neplačnikov. Ker gre za prenos pravice, da upravnik izterja terjatev etažnih lastnikov na račun rezervnega sklada, ne pa za prenos terjatve v korist tožnika, pritožbeni očitek, da določba 3. člena Aneksa predstavlja cesijo, ni utemeljen.

Sodni odločbi, na katere se v pritožbi sklicuje toženka (VSL I Cp 4063/2009 in VSL II Cp 357/2010), v obravnavanem primeru nista uporabni. V navedenih primerih etažni lastniki upravnika niso posebej pooblastili za vložitev tožbe na plačilo prispevka v rezervni sklad oziroma tožba ni bila vložena v korist in na račun rezervnega sklada.

Pritožnik neutemeljeno graja obliko tožbenega zahtevka z očitkom, da bi morali biti etažni lastniki v izreku sodbe omenjeni. Prav tako neutemeljeno navaja, da iz izreka sodbe izhaja, da bo tožeča stranka vtoževana sredstva dobila na svoj bančni račun. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku, iz katerega izvira predmetna pravda, zahtevala plačilo dolgovanega zneska na transakcijski račun rezervnega sklada. Izpodbijana sodba je ta sklep v obsegu, v kakršnem je bila terjatev utemeljena, obdržala v veljavi. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da mora toženka dolgovana sredstva plačati na transakcijski račun rezervnega sklada in ne tožeči stranki, kot zmotno navaja pritožnica. Rezervni sklad sicer nima nobene procesne sposobnosti, vendar pa lahko tožnik od toženke terja plačilo denarnih sredstev (iz naslova rezervnega sklada) le na račun rezervnega sklada, torej v rezervni sklad (5), kar je tudi pravilno zahteval. Zato je tožbeni zahtevek pravilno oblikovan, pritožbene navedbe o potencialni kršitvi določila drugega odstavka 45. člena SZ-1, pa so neutemeljene.

Iz obrazložitve sodbe na strani 16 pri utemeljevanju pomena gospodarnega in zakonitega razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada, na kar opozarja pritožnica, izhaja, da obveznost tožene stranke plačati obvezne prispevke v rezervni sklad obstaja ne glede na to, kako upravnik razpolaga s sredstvi rezervnega sklada. Sodišče med drugim tam navede, da tožeča stranka kot zastopnik etažnih lastnikov od toženke uveljavlja plačilo obveznega prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad. To pa naj bi po mnenju toženke predstavljalo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da so tožniku, ki je sicer ex lege zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, aktivno legitimacijo za vložitev tožbe na plačilo prispevkov v rezervni sklad podelili etažni lastniki s pooblastilom v Aneksu. To je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v sodbi na strani 7 in 8. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na strani 16 sodbe z navedbo tožnika kot zastopnika etažnih lastnikov, kakor ga tudi sicer opredeljujeta zakonski določili 118. člena SPZ in 48. člena SZ-1, zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preiskusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij.

Etažni lastniki lahko v načrtu vzdrževanja določijo višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot ga določa podzakonski predpis iz 119. člena SPZ (prvi odstavek 41. člena SZ-1). Ker je odločanje o načrtu vzdrževanja v skladu s tretjim odstavkom 26. člena SZ-1 posel rednega upravljanja, je odločitev sodišča prve stopnje o veljavnosti zvišanja mesečnega prispevka v rezervni sklad pravilna. Pritožbeni očitek, da sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad ni bil sprejet z ustrezno večino, zato ni utemeljen.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovora toženke, da naknadni podpisniki z lastniškim deležem 12,56% niso sprejeli sklepa o povišanem prispevku, o čemer sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo dokaze, ki jih je predlagala toženka, in sicer prebralo je listine v prilogah B1 do B42, predlog za zaslišanje toženke pa je zavrnilo ter se opredelilo do tega, da naknadno zbrani podpisi pomenijo soglasje k sklepu povišanju prispevka (stran 9 sodbe). Sodišče prve stopnje je torej ugovor toženke obravnavalo, njene pravice do obravnavanja zato ni kršilo.

Na podlagi prvega in šestega odstavka 119. člena SPZ ter tretjega odstavka 44. člena SZ-1 je etažni lastnik dolžan plačevati prispevke v rezervni sklad. V skladu z 8. členom Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (6) upravnik za vsakega etažnega lastnika izračuna višino mesečnega prispevka, ki se plačuje mesečno na transakcijski račun rezervnega sklada. Obveznost plačila prispevka je za etažnega lastnika določena v zakonu. Na posameznem delu v etažni lastnini obstoji celo zakonito stvarno (realno) breme v korist drugih etažnih lastnikov za stroške upravljanja in vplačil v obvezen rezervni sklad do višine petkratnega zneska najnižjega vplačila v rezervni sklad, ki ima najboljši vrstni red (120. člen SPZ). Ker je obveznost toženke plačati prispevke v rezervni sklad zakonsko določena, ji toženka z ugovori o negospodarnem ravnanju upravnika ne more oporekati, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poleg tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka kot etažna lastnica v primeru upravnikovih nezakonitih ravnanj nima možnosti sprožiti ustreznih postopkov. V skladu z določilom 2. odstavka 60. člena SZ-1 lahko etažni lastniki v primeru, da upravnik krši zakon ali pogodbo o upravljanju upravniških storitev, brez odpovednega roka odstopijo od pogodbe o upravljanju.

Etažni lastniki so na tožnika, ki na podlagi zakonskih določil ni nosilec materialnopravnega razmerja, z aneksom prenesli pravico izterjati terjatev v tujo korist na račun rezervnega sklada. Ker toženka ni zatrjevala, da ima terjatev proti tožniku, temveč proti sredstvom rezervnega sklada, katerega skupni lastniki so etažni lastniki, ne pa tožnik, je tudi zavrnitev pobotnega ugovora pravilna.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka v pravdi s svojim zahtevkom po višini uspela s 85,36%, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP in plačilo pravdnih stroškov naložilo toženki. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

(1) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002. (2) Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Glej pravno mnenje občne seje VSS z dne 18.12.2001 in judikat VS RS II Ips 126/2001. (4) VSL sodba II Cp 4955/2010 z dne 9.5.2011. (5) Glej tudi sodbo VSL I Cp 4063/2009 z dne 7.4.2010. (6) Uradni list RS, št. 11/2004.