Jedro

Za presojo pričakovanih delovnih rezultatov v zvezi z ugotavljanjem delavčevih sposobnosti za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je delavec dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji glede planirane prodaje, ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno seznanitev. Če delodajalec delavca ne seznani s pričakovanim obsegom dela (planirano prodajo), mu zaradi očitka, da pričakovanega obsega dela ni dosegel, ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2012 nezakonita (I/1. točka izreka); da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 15. 1. 2013, ampak še traja, in je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (I/2. točka izreka); ga prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, kot mu pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, in od tako obračunanega mesečnega bruto zneska odvesti davke in prispevke, ustrezen neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I/3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 1.095,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (I/4. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da beseda "normirnik" ni sopomenka za letni plan, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Za odločitev v zadevi so bistvena določila drugega do četrtega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenih določil izhaja, da plan določa le delodajalec. Za določitev letnega plana ni potreben podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da zmotno tolmači določili prvega in drugega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka trdi, da je bil tožnik starejši delavec, ki je v preteklih letih plane dosegal, predhodni rezultati pa so se upoštevali pri določitvi plana za leto 2012. Ker je tožnik dosegel planirani rezultat v letu 2011, je neutemeljen zaključek sodišča, da je tožnik za letni plan v letu 2012 izvedel šele 5. 6. 2012. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnik ni vedel, kakšen je plan za leto 2012. S ponderji letnega plana je bil tožnik seznanjen decembra 2011 in je že takrat vedel, na kakšen način bo dosegel plan za leto 2012. Odpovedni razlog je po mnenju tožene stranke utemeljen, razlogi za nedoseganje letnega plana pa so subjektivne narave. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki dlje časa, individualni plan pa mu ni bil prvič določen. Očitek o nedoločljivosti prodajnih ciljev je neutemeljen in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je tudi presoja sodišča, da izračuni plana niso bili znani ne tožniku ne komu drugemu pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Po 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (2. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Tožnik je v 11. členu pogodbe o zaposlitvi prevzel obveznost, da bo delo na delovnem mestu finančni svetovalec za gradnjo in bivanje opravljal kvalitetno in strokovno, in sicer tako da bo stalno dosegal planirano prodajo v višini, kot jo določi delodajalec v letnih oziroma drugih planih, ki veljajo za delovno mesto in področje, na katerem je delal. Stranki sta se v tretjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da bo planirano prodajo določil delodajalec v letnih planih, v skladu s svojo poslovno politiko in glede na predhodne rezultate delavca, če ti obstajajo. Prav tako sta se stranki dogovorili, da tožena stranka (delodajalec) preverja doseganje določenih planov na letni ravni, po trimesečnih ali krajših obdobjih, kadar ugotovi, da za to obstajajo utemeljeni razlogi na strani delavca. Šteje se, da so ti podani v primeru nedoseganja določenih planov s strani delavca v trimesečnem obdobju. V zadnjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi pa je dogovorjeno, da nedoseganje plana na letni, trimesečni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov pomeni odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej povzelo določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/1997 s spremembami), ki je sicer res določala, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Vendar se ta določba, enako pa tudi Pravilnik o plačah, nanaša na plače. Urejata namreč vprašanje ustreznosti norme kot merila za plačilo vnaprej določenih delovnih rezultatov in se ne nanaša na normo kot merilo za ugotavljanje pričakovanih delovnih rezultatov v okviru ugotavljanja odpovednega razloga nesposobnosti. To je opredeljeno v drugem do petem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi, medtem ko so normirniki, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, merila za izplačilo stimulativnega dela plače, kar jasno izhaja iz vsebine prvega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedeno, da se kriteriji iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi uskladijo z normirniki ter uporabljajo pri ugotavljanju delovne in poslovne uspešnosti oziroma določitvi plače. V tem delu je potrebno pritožbi tožene stranke pritrditi.

Višina planirane prodaje glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi ni predmet dogovora med strankama, kot to zaključuje sodišče, temveč jo določa delodajalec sam v letnem planu. Za presojo pričakovanih delovnih rezultatov v zvezi z ugotavljanjem delavčevih sposobnosti za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi pa je bistveno, da je delavec dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji glede planirane prodaje, ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno seznanitev. Če delodajalec delavca ne seznani s pričakovanim obsegom dela - planirano prodajo, mu zaradi očitka, da pričakovanega obsega dela ni dosegel, ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moral tožnik kot dolgoletni delavec, ki je v preteklih letih plane dosegel, predhodni rezultati pa so se upoštevali pri določitvi plana za leto 2012, vedeti tudi za plan v letu 2012. Vendar pa planirana prodaja po citiranem določilu pogodbe o zaposlitvi ni odvisna le od predhodnih rezultatov delavca iz preteklih let, temveč tudi od poslovne politike delodajalca.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da se planirana prodaja določi po dogovoru med delavcem in delodajalcem in da bi morala tožena stranka v zvezi z normirniki (planom) ponuditi v podpis aneks pogodbe k zaposlitvi, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani (ugodilni) del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter raziskati, ali je bil tožnik pred ugotavljanjem in preverjanjem doseženih planov dejansko seznanjen s planom prodaje, kot ga je določila tožena stranka. Iz doslej izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik s postavkami za določitev letnega plana seznanjen že ob koncu leta 2011, individualni plan zanj pa je bil izdelan junija 2012. Kolikor je bil tožnik z višino planirane prodaje za leto 2012 seznanjen 5. 6. 2012, mu ni mogoče očitati nedosežene polletne realizacije, še vedno pa bi bil zavezan doseči pričakovane rezultate v času od julija 2012 do septembra 2012, saj po zadnjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi razlog nesposobnosti predstavlja tudi nedoseganje plana na trimesečni (kvartalni) ravni v višini 60 % določenih planov. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri in potem, ko se bo opredelilo tudi do navedb tožnika, da nedoseganje rezultatov ni bilo posledica njegove subjektivne, dejanske nesposobnosti, temveč objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati, ter drugih navedb glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).