Jedro

V sistemu afirmativne litiskontestacije, ki velja (tudi) v našem pravnem sistemu, je upoštevano zgolj substancirano prerekanje navedb nasprotne stranke.

V dokaznem postopku ugotovljenega dejstva sodišče ne sme upoštevati, če se nanj nobena od strank ne sklicuje (ne izrecno ne konkludentno). Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana in so sporna, zato gole izpovedbe ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti (pomanjkljivih) trditev katere od strank. V takšnem položaju bi bilo na mestu materialno procesno vodstvo (285. čl. ZPP), v okviru katerega bi sodišče prve stopnje stranko (ki bi ji odkrito dejstvo koristilo) vprašalo, ali ga povzema kot svojo navedbo.

Če stranka na narok za glavno obravnavo, na katerega je pravilno vabljena, neopravičeno ne pride, sama onemogoči materialno procesno vodstvo, ki bi ji lahko koristilo; s tem tudi odpade njena možnost pravočasnega zatrjevanja na istem naroku odkritih dejstev (prekluzija, 286. čl. ZPP).

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 8. 2005, opr. št. 0003 I 2005/07697-2, v 1. in 4. tč. izreka v celoti v veljavi, tožena stranka pa je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 568,92 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 255,40 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča z dne 23. 8. 2005, opr. št. 0003 I 2005/07697-2, in sicer v 1. tč. izreka glede plačila 783,85 EUR (prej: 187.840,63 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2004 dalje do plačila ter v 4. tč. izreka v višini 75,35 EUR (prej: 18.057,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (1. tč. izreka sodbe); v preostalem delu je 1. in 4. tč. izreka citiranega sklepa o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka sodbe), odločilo pa je še o stroških pravdnega postopka (3. tč. izreka sodbe). Obrazložilo je, da je predmet zahtevka plačilo nekaterih dodatnih gradbenih del, ki sta jih naročili toženka in T. Z. Ker ni bilo dogovora o solidarni zavezi, gre pa za deljivo obveznost, je zahtevek tožeče stranke do toženke utemeljen le do polovice.

(2) Proti 2. in 3. tč. izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu stroškovno ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da je opravljena dela v celoti (in ne le do polovice) dolžna plačati toženka, ki je prevzela naročilo v celoti. Trditvam v tej smeri (višini zahtevka) toženka sploh ni ugovarjala. Iz določbe 5. čl. gradbene pogodbe izhaja, da sta toženka in T. Z. solidarno zavezani k plačilu cene; v pogodbi tudi ni navedeno, da naj bi vsaka stranka plačala svoj delež. Poudarja, da ne gre za deljivo obveznost. Stanovanje je nedeljivo, zaradi česar je druga naročnica premoženje odstopila toženki. S tem je nanjo prešla tudi solidarna obveznost za dolgove, ki se nanašajo na to premoženje (433. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Končno se sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz določbe 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z napačno oceno izpovedb ter z navedbami nasprotno odločitvijo (očitno ugotovitvijo) odločilnih dejstev.

(3) Na pravilno vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

(4) Proti navedeni sodbi se pritožuje toženka, očitno le v njenem ugodilnem delu (1. in 3. tč. izreka). Pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga izrecno ne navaja, stroškov ne priglaša. Meni, da ni dolžnica tožeče stranke, kar izhaja iz že vloženega ugovora. Vse obveznosti do podizvajalcev bi moral poravnati izvajalec del (A. T.). Za izvedbo del na objektu bi morala obstajati vsa potrebna dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, kdo je naročnik in plačnik del tožeče stranke, vendar sodišče te dokumentacije ni zahtevalo. Dela, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, sodijo v sklop začetnih gradbenih del za prenovo objekta SP in niso poznejša dela, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. V zaključku pritožbe smiselno opozarja na načelo pravne države.

(5) Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(6) Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba toženke pa ne.

(7) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predmetna dela ne sodijo v sklop del, dogovorjenih z gradbeno pogodbo št. 11-04/2003 (B1; od tu gradbena pogodba), marveč gre za poznejša dela (8. tč. 9. čl. Posebnih gradbenih uzanc, Ur. l. SFRJ, št. 18/1977; od tu PGU, v zvezi s 3. odst. 11. čl. gradbene pogodbe), ki so bila dogovorjena naknadno in posebej, njihovega plačila pa določba 'ključ v roke' ne obsega (34. čl. PGU in 35. čl. PGU). Z gradbeno pogodbo je bilo dogovorjeno, da se naredijo (med drugim) komunalni priključki in priključki za vodo le za eno stanovanjsko enoto, predmet poznejših del pa so bili istovrstni priključki še za drugo stanovanjsko enoto. Ob tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na natančne razloge sodišča prve stopnje, ki jih pritožba toženke obrazloženo niti ne izpodbija. Tudi ostali njeni očitki sestoje pretežno iz pavšalnega sklicevanja na svoje navedbe, ki jih je podala že v ugovoru (torej da dolžnica ni ona, temveč A. T.) in na katere je prav tako pravilno ter obrazloženo odgovorilo že sodišče prve stopnje. Tako splošne pritožbene navedbe ne terjajo natančnejšega odgovora. Pravzaprav je edini konkretni pritožbeni očitek toženke ta, da sodišče ni pridobilo oziroma vpogledalo v dokumentacijo, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil naročnik del A. T., ne pa toženka. Ker pa slednja takšnega dokaznega predloga ni podala, je navedeni očitek neutemeljen (7. čl. ZPP; glej tudi spodaj, tč. 9).

(8) Doslej presojani del (1. tč. izreka ) sodbe sodišča prve stopnje je prestal tudi preizkus, ki ga pritožbeno sodišče opravi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato ga je potrdilo, pritožbo toženke pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe je botrovala dokazna ocena sodišča prve stopnje. Kot iz nje izhaja, tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila toženka v celoti naročnica poznejših del (oziroma, da bi se toženka in T. Z. za plačilo zavezali solidarno); celo nasprotno - o tem, da sta bili naročnici obe, so sodišče prve stopnje prepričale izpovedbe priče A.T.. Vendar tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je njena trditev, da je naročnica dodatnih del (le) toženka, ostala neprerekana. Toženka je namreč pasivni legitimaciji ugovarjala zgolj s trditvijo, da je naročnik del A. T. in ne ona (kar ji ni uspelo), ne pa morda na način, da je poleg nje naročnica še T. Z.. Pri tem gre za vprašanje temelja zahtevka in ne morda njegove višine, kot zmotno meni pritožnica. Zato tudi ni mogoče šteti, da ugovarjanje pasivni legitimaciji iz enega razloga implicitno vsebuje tudi druge možne razloge, ki bi vodili do (vsaj delnega) uspeha toženke. Vsebino konkretnega ugovora (dolžnik je T.) je v odnosu do ugotovitve sodišča prve stopnje (dolžnici sta toženka in T. Z.) označiti kot pavšalno, ne pa substancirano, kar je pogoj za upoštevano prerekanje v sistemu afirmativne litiskontestacije, ki velja (tudi) v našem pravnem sistemu. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (razpravno načelo, 7. čl. ZPP in 212. čl. ZPP). A ker predmet dokaznega postopka (naročnica je toženka) ni bil sporen, bi ga sodišče prve stopnje moralo vzeti v dejansko podlago sodbe brez nadaljnjega dokaznega postopka (214. čl. ZPP). V dokaznem postopku ugotovljenega dejstva, da sta dela naročili toženka ter T. Z. (in ne zgolj prva), sodišče ne bi smelo upoštevati, saj se nanj nobena od strank ni sklicevala (ne izrecno ne konkludentno). Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana in so sporna, zato gole izpovedbe ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti (pomanjkljivih) trditev katere od strank (1). V takšnem položaju bi bilo na mestu materialno procesno vodstvo (285. čl. ZPP), v okviru katerega bi sodišče prve stopnje toženko (ki bi ji odkrito dejstvo koristilo) vprašalo, ali ga povzema kot svojo navedbo. Tovrstno postopanje pa je onemogočila toženka sama, ko na narok za glavno obravnavo ni prišla, čeprav je bila nanj pravilno vabljena. Ker izostanka ni opravičila, je s tem tudi odpadla njena možnost pravočasnega zatrjevanja na istem naroku odkritih dejstev (prekluzija, 286. čl. ZPP). Ugotavljanje nezatrjevanega dejstva, da sta dela naročili tako toženka kot T. Z., bi bilo končno sprejemljivo le, ko bi iz obravnave in dokazovanja izhajalo, da želijo stranke pravdo izkoristiti za fravdulozne namene (2. odst. 7. čl. ZPP, smiselno tudi 1. odst. 214. čl. ZPP); za tak primer pa v tej zadevi ne gre.

(10) Zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je povzročila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo smiselno uveljavlja pritožba tožeče stranke (7., 212. in 214. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 339. čl. ZPP). Kršitve iz 339. čl. ZPP načeloma narekujejo razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v istem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Razveljavitev izključno zaradi uveljavljane kršitve razpravnega načela pa je potrebna (smiselna) le v primerih, ko bi sodišče prve stopnje moralo opraviti materialno procesno vodstvo in s tem strankama omogočiti, da bi se izjavili o dejstvih, na katerih temelji odločitev o njunem medsebojnem razmerju (o tem obširno sodba VSL z dne 10. 12. 2008, opr. št. II Cp 2477/2008). Pojasnjeno je bilo, da je v konkretnem primeru toženka s svojo pasivnostjo sodišče odvezala dolžnosti materialnega procesnega vodstva, h kateri je načeloma zavezano (glej zgoraj, tč. 9). Glede na to je pritožbeno sodišče lahko samo odločilo o utemeljenosti zahtevka, skladno z razpravnim načelom. Tako je smelo upoštevati le ugotovitev, da je sporna dela naročila toženka (to ugotovitev je sicer pavšalno izpodbijala le slednja, vendar neuspešno; glej zgoraj, tč. 7), ne pa tudi nezatrjevanega in med dokazovanjem ugotovljenega dejstva, da je bila poleg nje naročnica še T. Z.. Pravkar navedeno (skupaj z drugimi ugotovitvami, do katerih je pravilno prišlo že sodišče prve stopnje - šlo je za dogovor o t. im. poznejših delih, ki so bila izvršena, proti plačilu cene po vtoževanem računu) utemeljuje materialno pravni sklep, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženki v celoti (in ne le do 1/2) utemeljen (1. odst. 239. čl. OZ v zvezi s 1. odst. 649. čl. OZ). Iz teh razlogov je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi ter ustrezno spremeniti zavrnilni in (posledično še) stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (4. tč. 358. čl. ZPP). S tem je odpadla potreba po opredelitvi do očitkov v zvezi z (ne)deljivostjo obveznosti.

(11) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške, ki znašajo 568,92 EUR. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah, natančnejšo specifikacijo pa vsebuje že sodba sodišča prve stopnje. Od teh stroškov je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).

(12) Tožeči stranki gredo tudi stroški s pritožbo, ki glede na vrednost izpodbijanega dela (783,85 EUR) znašajo 255,40 EUR (250 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV, materialni stroški in taksa za pritožbo).

(1)Galič, Wedam Lukić v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 69.