Jedro

Upravičencu ne pripada akontacija vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS, št. 21/91 in 4/92), če nima več stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je razsodilo, da se zavrne tožnikov zahtevek, da se razveljavi odločba toženca, št. P-9.870.132 z dne 22.5.1995 ter da ima tožnik pravico do akontacije vojaške pokojnine od 1.11.1991 v znesku, določenem z odločbo Območne enote Ljubljana z dne 13.11.1991 ter da se mu izplačajo vsi pripadajoči zaostanki akontacije vojaške pokojnine s pripadajočimi zakonitimi obrestmi. Nadalje je sklenilo, da se tožba tožnika, da se mu akontacija vojaške predčasne pokojnine s 1.9.1993 poveča za 2,5 %, zavrže. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pa izhaja, da se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova.

Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Nima podlage pritožbeno stališče, da toženec za odločanje v sedaj obravnavanem predsodnem postopku ni imel podlage za uporabo določb 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98), temveč da bi glede na odlok Vlade RS iz leta 1999 moral odločati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), ki se na podlagi zakona uporablja v Republiki Sloveniji. Določbe razdelka III. Odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 21/91), kot tudi določbe 6. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92), res ne določajo, po kakšnih postopkovnih določbah mora glede upravičenosti do akontacij odločati toženec. Tega ne določajo tudi nobene druge določbe ne prvega ne sedaj veljavnega odloka. Prav zato in zaradi zagotovitve načela enakosti se morajo tudi za odločanje o pravicah biviših aktivnih vojaških oseb v postopku pri tožencu uporabiti iste postopkovne določbe, kot veljajo za toženčeve zavarovance.

ZPIZ v 1. odstavku 253. člena določa, da se za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku, če ni s tem zakonom, torej z ZPIZ-om drugače določeno. Ta pa ima specialne postopkovne določbe med drugim tudi v poglavju VII z naslovom razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe, kjer je v 1. odstavku, 1. alinei 270. člena določeno, da se dokončna odločba razveljavi ali spremeni, če se zve za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva pa so nastala po izdaji odločbe. Ker ima ZPIZ o uvedbi oziroma začetku postopka drugačne določbe kot ZUP (primerjava določb 262. člena ZPIZ z določbami 123. in 124. člena ZUP) se upoštevaje tudi določbo 2. odst. 270. člena in 1. odst. 271. člena ZPIZ, samo v primerih iz 269. člena in 270. člena ZPIZ postopek lahko uvede po uradni dolžnosti.

Zato je v obravnavani zadevi toženec potem ko je prejel dne 28.2.1995 dopis RS, Upravne enote Ljubljana o tem, da tožnik od 26.2.1992 dalje v RS nima več stalnega prebivališča, zaradi tega novega dejstva, nastalega po izdaji pravnomočnega sklepa z dne 13.11.1991, pravilno uvedel postopek po uradni dolžnosti po določbi 1. odst., 1. alinee 270. člena v zvezi s 1. odst. 271. čl. ZPIZ-a, kar izhaja tudi iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa z dne 22.3.1995. Ne pa kot nov postopek na podlagi spremenjenega dejanskega stanja, kot to toženec zmotno meni v obrazložitvi drugostopenjske odločbe z dne 22.5.1995. Z njo pa je izrekel enako kot v sklepu z 22.3.1995, - torej da nima več pravice do izplačevanja akontacije vojaške predčasne pokojnine in zaradi tega pritožbeno sodišče v njen izrek ni posegalo.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji o stalnem prebivališču pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje. Glede na določbe 30. in 33. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) je sodišče pristojno presojati zakonitost dokončnih odločb toženca, kar je v konkretnem primeru odločba z dne 22.5.1995. Torej je sodišče pristojno presojati zadevo po dejanskem stanju, podanem do zaključka postopka pri tožencu, konkretno do 22.5.1995 in presojati vprašanje, ali je toženec pravilno uporabilo tedaj veljavne predpise, torej Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I). Tožnik, ki ni državljan Republike Slovenije, je imel zagotovljen položaj po 18. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1-6/91-I) le do časa, do katerega je imel stalno prebivališče v RS. Stalno prebivališče pa je pravna in ne dejanska kategorija, kot to zmotno meni pritožba. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi, št. I Uv 14/95, z dne 16.10.1997 (priloga A/11), v drugi tožnikovi zadevi zavzelo stališče, da je bilo ravnanje pristojnega upravnega organa, ki je tožnika z dnem 26.2.1992 odjavil na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, skladno tako z določbo 1. odstavka 1. člena navedenega zakona, kot z določbami XV. poglavja zakona, ki urejajo vodenje evidenc o stanju in gibanju tujcev, med katere sodi tudi evidenca o stalno prijavljenih tujcih (1. alinea, 1. odstavka 63. člena zakona).

Tujci se namreč ne vodijo v registru stalnega prebivalstva po določbah Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur. l. SRS, št. 6/83 in RS, št. 26/90 ter 11/91-I).

Ker tudi Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin iz leta 1991, na podlagi katerega je tožnik tožencu aktontacijo pokojnine izplačeval, določa v razdelku I. za tujce pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991 dalje, mora biti upoštevaje to določbo ter celoten smisel odloka, pogoj stalnega prebivališča izkazan od 26.6.1991 dalje kontinuirano. Po 2. odstavku 81. člena Zakona o tujcih pa so začele za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz 1. odstavka 81. člena zakona ali jim je bila izdana negativna odločba, veljati določbe tega zakona 2 meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, oz. od izdaje dokončne odločbe. Torej so bile osebe, ki niso državljani RS samo do navedenega roka, to je do 26.2.1992 izenačene z državljani RS in se je njihov pravni položaj, kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v navedeni sodbi, spremenil ex lege, torej po samem zakonu glede na že navedeno določbo Zakona o tujcih, brez izdaje posamičnega upravnega akta.

Tožnik je v tožbi zahteval tudi, da se mu akontacija vojaške predčasne pokojnine s 1.9.1993 poveča za 2,5 %, o čemer je sodišče odločilo s sklepom, s katerim je njegovo tožbo v tem delu zavrglo zaradi pomanjkanja procesne postavke po 30. v zvezi s 33. členom ZDSS. Pravilno je ugotovilo, da toženec v obravnavanem postopku o tem zahtevku sploh ni odločal, saj je odločal samo o ustavitvi izplačevanja akontacije iz že navedenih razlogov. Tožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da bi pri tožencu tako zahtevo sploh vložil. Zato nima podlage pritožbeno stališče, da je toženec že s tem, ko je odločil o ustavitvi izplačevanja akontacije z dnem 26.2.1992 odločil tudi o tem zahtevku, prav tako pa tudi ne pritožbeno stališče, da v kolikor toženec o njem ni odločal, naj bi bila izpolnjena predpostavka za odločanje po 23. v zvezi s 34. členom ZDSS. Navedeni določbi obravnavata nevezanost sodišča na zahtevek oz., dajeta možnost, da zavarovanec ni dolžan postaviti zahtevka. Vendar je jasno, da veljata samo za postopek pred sodiščem, ne pa za postopek pri tožencu.

Glede na vse že prej obrazloženo v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča pa tudi ni pravne podlage za pritožbeno stališče o tem, da bi moral tožniku 21,7 % od že ugotovljene akontacije vojaške pokojnine izplačevati toženec, ki ga je tožnik podrobneje obrazložil v pripravljalni vlogi z dne 13.3.1998. V njej se smiselno zavzema za izplačevanje navedenega deleža akontacije glede na 8 let pokojninske dobe, ko je bil, očitno kot aktivna vojaška oseba pred 1.1.1973 zavarovan pri tožencu. Za to pa ne v prvem ne v sedaj veljavnem odloku ni pravne podlage.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.