Jedro

Če toženec - samostojni podjetnik v času vročanja vabil na glavno obravnavo še ni izbrisan iz registra podjetnikov, hkrati pa sodišču (po vročitvi tožbe) tudi ne sporoči spremembe naslova, sodišče postopa pravilno, ko tožencu vroča pisanje na naslovu, navedenem v registru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici regres za letni dopust za leto 1997 v bruto znesku 86.369,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16.9.1997 dalje, za leto 1998 v bruto znesku 94.387,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1.8.1998 dalje in za leto 1999 v bruto znesku 102.197,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1.8.1999 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 80.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ne da bi mu omogočilo udeležbo na obravnavi. Vsa vabila na glavno obravnavo je vročalo na naslov Koprska 1, Izola, čeprav je 31.7.2000 prenehal poslovati kot samostojni podjetnik in je bil lokal na Koprski 1 v Izoli izročen nazaj lastniku. O tem je bila tožnica seznanjena. Pritožuje se tudi zoper odločitev po vsebini. Iz izpisov, ki jih je predložil sodišču, namreč po mnenju pritožbe izhaja, da je tožnica regres prejela, v gostinski dejavnosti pa je bil tudi običaj plačila v gotovini, kar zakon dovoljuje. Pritožbi prilaga plačilne liste za december 1997, junij 1998 in julij 1999. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, da je dejansko stanje popolno ugotovilo in da je materialno pravo pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje je toženca vabilo na glavno obravnavo na naslov Koprska 1, Izola. Toženec je bil samostojni podjetnik, za katerega po 72. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 39/93 s spremembami in dopolnitvami) veljajo glede sedeža določbe 29. in 30. člena ZGD. Za sedež družbe se šteje kraj, ki je vpisan v register. Po 5. odstavku 73. člena ZGD mora biti na vseh sporočilih, ki jih pošilja podjetnik naslovniku, poleg celotne firme tudi sedež in druge z zakonom predpisane sestavine. Iz žiga toženca v prilogi A4 je razviden sedež toženca, ki je bil na Koprski 1, Izola, enak žig je na pogodbi o zaposlitvi, ki se nahaja v spisu v prilogi A1. Ker toženec nasprotnega ni izkazal se šteje, da je bil sedež podjetnika na naslovu Koprska 1, Izola. Na tem naslovu mu je bila vročena tudi tožba.

Po 2. odstavku 139. člena ZPP se pravni osebi, ki se vpisuje v register, vročajo pisanja na naslovu, navedenem v registru. Toženec ni izkazal, da je bil v času vročanja vabil iz registra podjetnikov že izbrisan, pa tudi spremembe naslova, kot to narekuje 1. odstavek 145. člena ZPP, sodišču po vročitvi tožbe ni sporočil. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno vabilo na naslov Koprska 1, Izola.

Kot izhaja iz obvestil o prispeli pošiljki oz. vročilnic, so bila vabila tožencu na glavno obravnavo vročana pravilno v skladu s 141. členom ZPP: z obvestilom, da pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno (pooblaščeni osebi iz 133. člena ZPP) in obvestilom, kje in kdaj je mogoče pisanje dvigniti. Na obvestilu je bilo tudi opozorilo, da se pisanje šteje za vročeno, če ne bo prevzeto na pošti (Izola, Cankarjev drevored) v 15 dneh od obvestila.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil toženec na glavno obravnavo pravilno vabljen in zato očitana kršitev pravil postopka ni podana.

Tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnica je bila kot delavka toženca upravičena do regresa za letni dopust za leta 1997, 1998 in 1999. Iz predloženih listin ni razvidno, da bi ji toženec regres izplačal. Izpisek plačil ni zadosten dokaz, zlasti ne, ker plačilo ni potrjeno s tožničinim podpisom. Nasprotno pa dokaz, ki ga je predložila tožnica kaže, da plačilo regresa v zneskih iz izpiska ni bilo opravljeno na njen bančni račun. Če je šlo za gotovinska plačila, kot zatrjuje pritožba, morajo ta biti izkazana, vendar dokaza o takem plačilu toženec ni predložil. Plačilnih list, ki jih je toženec priložil pritožbi, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker gre za nov dokaz, za katerega toženec ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 362. člena ZPP).

Ker razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.