Jedro

Za odločitev o tožbenemu zahtevku za plačilo jubilejne nagrade ni bistveno, da tožnik v času spora pred sodiščem ni več zaposlen pri toženi stranki. Bistveno je, da je bil v času, ko je pogoje za pridobitev te pravice izpolnil, delavec tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se umik tožbe glede tožbenega zahtevka za plačilo razlike odpravnine v znesku 574,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2010 do plačila vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi. Ugodilo je tožbenemu zahtevku v preostalem delu ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: izplačati jubilejno nagrado za 10 let skupne delovne dobe v višini 639,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe); povrniti pravdne stroške v znesku 231,00 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za plačilo jubilejne nagrade ugodilo. Tožniku je sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar je bil dejanski razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi krivdni razlog na strani tožnika. Kljub temu sta stranki sklenili dogovor o pogojih prenehanja pogodbe o zaposlitvi, po katerem tožniku preneha pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s tem dogovorom pa so bila urejena vsa medsebojna razmerja. Zahtevek za plačilo jubilejne nagrade ni v skladu s sklenjenim dogovorom, ki zavezuje obe pravdni stranki, tudi tožnika. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma velja le za delavce, zaposlene pri delodajalcih, ki jih zajema stvarna veljavnost kolektivne pogodbe, ne velja pa za tožnika, ki pri toženi stranki ni več zaposlen. Zahteve za izplačilo jubilejne nagrade tožnik nikoli ni podal, saj je poznal ekonomsko situacijo pri toženi stranki, ki izplačila ni dopuščala. Podredno tožena stranka meni, da tožnik tudi do zamudnih obresti od 2. 3. 2010 ni upravičen, saj tedaj sploh še ni bil v zamudi, ker zahtevek za plačilo iz tega naslova še ni bil postavljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku dne 1. 3. 2010 prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V času zaposlitve pri toženi stranki, to je dne 10. 6. 2005, je izpolnil pogoj 10 let skupne delovne dobe, na podlagi katere je pridobil pravico do jubilejne nagrade po 1. alinei 1. odstavka 61. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/1997 s spremembami in dopolnitvami). Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da ugovor tožene stranke, da naj panožna kolektivna pogodba za tožnika kot bivšega delavca tožene stranke ne bi veljala, ker pri njej ni več zaposlen, ni utemeljen. Pri tem je izpostavilo, da je takšno stališče zgrešeno, ker so pomembne okoliščine, ki so obstajale v trenutku, ko je delavec izpolnil pogoje za pridobitev jubilejne nagrade. V času, ko je pogoje izpolnil, pa je bil tožnik delavec tožene stranke in je pravico na podlagi panožne kolektivne pogodbe nedvomno pridobil. To izhaja tudi iz določb o stvarni in osebni veljavnosti navedene panožne kolektivne pogodbe (2. in 3. člen). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Po 3. odstavku 2. točke 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 – SKPgd), ki je še veljala v času, ko je tožnik pogoje za pridobitev pravice do jubilejne nagrade izpolnil, se jubilejna nagrada izplača v roku enega meseca po dopolnitvi pogojev. To pomeni, da je rok za izpolnitev določen. Zato je že tedaj nastopila zamuda delodajalca v smislu določbe 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ), ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zmotno sklicuje na to, da zamuda sploh ni nastopila niti ob prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (od tega dne dalje je prvostopenjsko sodišče tožniku priznalo tudi zakonske zamudne obresti), ker tožnik jubilejne nagrade vse do vložitve tožbe od tožene stranke ni zahteval. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).