Jedro

Sodišče je pri odreditvi pripora upoštevalo načelo sorazmernosti, s tem ko je ocenilo, da ni možnosti za izrek milejšega ukrepa glede na izkazane okoliščine, groženj umora s pištolo, saj se z njim ne bi dalo zagotoviti varnosti L.J., njenih svojcev in njihovega premoženja, prav tako pa to ne izhaja iz obdolženčevega obnašanja glede na izrečeno pogojno obsodbo, saj naj bi izvršil kaznivo dejanje v preizkusni dobi.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper osumljenega S.F. odredila pripor, v pripor pa je bil vštet čas od 13.1.2006 od 17.20 ure, ko je bila osumljenemu odvzeta prostost. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. Zoper pravnomočna sklepa je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve Kazenskega zakona po 3. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi s 372. členom ZKP. Po mnenju zagovornika izpodbijani pravnomočni sklep ni zadovoljivo navedel razlogov, zakaj obdolžencu ni mogoče izreči katerega od milejših ukrepov. Sodišče bi po mnenju zagovornika lahko določilo ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju in osebi po 195. a členu ZKP. Pri odreditvi pripora naj bi sodišče ne upoštevalo načelo sorazmernosti med omejitvijo ustavne pravice obdolženca do svobode in pravicami drugih ljudi do zdravja in življenja. Obdolženčeva gospodarska družba bo zaradi obveznosti lahko zagrešila davčni prekršek, delavci so že odšli, družba pa bo prišla v nerešljive finančne težave, ki bodo po vsej verjetnosti pomenile likvidacijo, pri čemer bo sedem oziroma z obdolžencem skupaj osem ljudi ostalo brez zaposlitve, upniki pa brez poplačanih terjatev. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče obdolžencu odredi ukrep po 195. a členu ZKP oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne senatu okrožnega sodišča v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 23.2.2006 podal mnenje, da zahteva ni utemeljena, ker v zahtevi navedene kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pripor zoper osumljenca je bil odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti, zoper osumljenca pa je bila podana zahteva za preiskavo zaradi kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po 310. členu KZ in povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. V izpodbijanem sklepu je okrožna preiskovalna sodnica ocenila, da je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi, pri čemer ni našla možnosti za izrek milejšega ukrepa glede na izkazane okoliščine, groženj umora s pištolo, saj se z milejšim ukrepom ne bi dalo zagotoviti varnosti L.J., njenih svojcev in njihovega premoženja. Tudi senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je v izpodbijanem sklepu ugotovil, da milejši ukrep pri osumljencu ne pride v poštev tako iz razlogov, ki izhajajo iz samih očitanih kaznivih dejanj, kot tudi obdolženčevega obnašanja glede na izrečeno pogojno obsodbo, saj naj bi obdolženec izvršil kaznivo dejanje v preizkusni dobi. Kot pravilno ugotovitev je sprejelo, da izrek milejšega ukrepa ne bi odvrnil obdolženca od eventualnega izvrševanja novih kaznivih dejanj.

Preiskovalna sodnica in senat sta torej povsem določno ocenila tako ponovitveno nevarnost, kot sorazmernost odrejenega pripora, pri tem pa tudi obrazložila, zakaj milejši ukrep pri osumljencu ni prišel v poštev. Zagovornik v zahtevi tako glede pripornega razloga kot glede možnosti milejšega ukrepa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Isto velja glede osumljenčeve poslovne dejavnosti, saj je bilo sodišču znano, da je osumljenec lastnik in direktor gospodarske družbe.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih zagovornik uveljavlja v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.