Jedro

Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2 se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Za odločitev v sporni zadevi je tako odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je zakonita zastopnica vložila vlogo za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2015, odločba št. ... z dne 23. 7. 2015 pa da se spremeni tako, da se datum 1. 2. 2015 nadomesti z datumom 7. 6. 2014 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila zakonita zastopnica pri podajanju vloge oziroma iskanju informacij glede podajanja vloge zavedena. Uradne osebe, s katerimi je zakonita zastopnica komunicirala niso ravnale v skladu s 7. členom ZUP. Glede na pisno vlogo z dne 28. 4. 2014 je nesprejemljiva odločitev sodišča, ki je dejansko dalo prednost formalnemu postopanju tožene stranke in prelaganju odgovornosti na zakonito zastopnico, ki je bila v času, ko je iskala relevantne informacije že tako ali tako v nezavidljivi osebni situaciji, kar bi od delavcev tožene stranke terjalo še posebno skrbnost, saj je šlo za vprašanje uveljavljanja pravic otroka. Sodišče po eni strani navaja, da vloge z dne 28. 4. 2014 ni mogoče šteti za zahtevo za priznanje pravice in da gre zgolj za prošnjo o informaciji, pri tem pa spregleda, da je iz vloge jasno razvidno, da zaproša določene informacije glede določene pravice, pri čemer njeno vprašanje o možnosti pridobitve pravice nedvomno predstavlja tudi vprašanje o tem, kako se pravica sploh pridobi in kdaj se lahko uveljavlja. Ob dejstvu, da je bilo na vlogi še posebej navedeno, da bo rojstni list otroka in potrdilo o očetovstvu dostavljeno, če bo pravica šla in ko se bo otrok rodil, je nesprejemljivo, da organ oziroma uradna oseba, ki je vlogo obravnavala in nanjo odgovarjala, zakonite zastopnice ni opozorila na dejstvo, da pravica otroku gre vse od njegovega rojstva, ter da je potrebno vlogo za priznanje pravice vložiti takoj ob rojstvu otroka, oziroma najkasneje 6 mesecev po njem, preostala dokazila pa takrat, ko bodo pridobljena. Organ oziroma uradna oseba tega nista storila, pač pa sta zakoniti zastopnici v posredovanem "pojasnilu" z dne 12. 6. 2014 navajala, da so pogoji na strani umrlega zavarovanca izpolnjeni, zato bo lahko pokojnino uveljavila za otroka, v kolikor bo iz predložene dokumentacije nesporno ugotovljeno, da je umrli oče njenega otroka. Nesporno je torej, da je bila zakonita zastopnica zavedena. Že sam obstoj in vsebina dopisa tožene stranke z dne 12. 6. 2014 bi morala biti sodišču dovolj velik in jasen pokazatelj, da je tožena stranka tožnika prikrajšala za pravico, ki mu je nedvomno pripadala. Pri poslovanju s stranko ni bila upoštevana določba 7. člena ZUP, kar izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 7. 2015. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima družinski član A.A. (tožnik) pravico do družinske pokojnine. Uveljavljena pokojnina znaša 224,14 EUR na mesec in se izplačuje od 1. 2. 2015 dalje.

6. V zadevi je sporen datum, od kdaj naprej se izplačuje družinska pokojnina.

7. Skladno z drugim odstavkom 111. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

8. Za odločitev v sporni zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je zakonita zastopnica vložila vlogo za priznanje pravice do družinske pokojnine.

9. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je zakonita zastopnica v naprej pripravljenem obrazcu 13. 7. 2015 pri toženi stranki podala zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Na podlagi te zahteve je tožena stranka izdala izpodbijani odločbi ter odločila, da ima družinski član (tožnik) pravico do družinske pokojnine od 1. 2. 2015 dalje. Torej od vložitve zahteve dne 13. 7. 2015 in še 6 mesecev za nazaj. Tožena stranka je torej pravilno postopala po že citiranem drugem odstavku 111. člena ZPIZ-2 in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Glede sklicevanja zakonite zastopnice tožnika, na dopis z dne 28. 4. 2014 pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v tem primeru nikakor ne gre za vlogo za priznanje same pravice, temveč iz vloge povsem jasno izhaja, da zakonita zastopnica prosi zgolj za informacijo o možnosti pridobitve pravice do družinske pokojnine za še nerojenega otroka. Tožena stranka je s tem v zvezi zakoniti zastopnici 12. 6. 2014 posredovala pojasnilo glede pogojev za pridobitev pravice do družinske pokojnine.

11. Glede sklicevanja na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3, kjer je urejeno varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi in pa glede navedb tožeče stranke, da naj bi bila zakonita zastopnica zavedena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeno ni bistveno za rešitev sporne zadeve. Vprašanje, ali je tožena stranka kršila obveznosti, ki ji jih nalaga že citirani predpis, bi bilo odločilno le v primeru odločanja o morebitni odškodnini, za kar pa v sporni zadevi ne gre. Predmet postopka je bila namreč zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke, ne pa ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče, upoštevaje, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.