Jedro

Določilo splošnih pogojev o izključitvi odgovornosti za odškodninske zahtevke družbenikov ne nasprotuje namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem in tudi ni nepravično v smislu določila 2. odst. 121. čl. OZ.

Tožnica je bila v času nastanka škodnega dogodka direktorica in družbenica zavarovanca, kar pomeni, da bi morala tudi sama poskrbeti za varno delo, v odškodninskem zahtevku pa svojemu delodajalcu očita, da ni poskrbel za njeno varno delo. Pravna oseba je sicer res ekonomsko ločena od fizične osebe, ko pa gre za presojo njene skrbnosti, se ta presoja po skrbnosti njenih organov. Tožnica sama bi bila dolžna poskrbeti, da bi bili njej in tudi ostalim delavcem zagotovljeni varni pogoji za delo. Kritje lastne škode, ki jo s svojim nedopustnim ravnanjem povzroči sam zavarovanec, je iz konkretne zavarovalne pogodbe izključeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 37.070,94 EUR s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 125,36 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje enostransko in v prid tožene stranke razlagalo določila splošnih pogojev in ni posvetilo pozornosti posebnemu dogovoru, ki izhaja iz zavarovalne pogodbe. Sodišče tudi ni ocenilo vsebine 30. člena Splošnih pogojev, po kateri veljajo novi splošni pogoji z začetkom prihodnjega leta v primeru, ko se spremenijo. V konkretnem primeru pogodba ni bila odpovedana zaradi spremembe splošnih pogojev, zato veljajo novi, ki pa izključujejo odgovornost le v primeru 25 % deleža. Sodišče ni upoštevalo določbe 120. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da veljajo posebni dogovori med strankama, če so ti drugačni kot splošni dogovor. Tožnica je zaposlena pri zavarovancu tožene stranke, kar pomeni, da velja posebni dogovor o zavarovanju štirih delavcev. Tožnica je delavka, zato je upravičena do odškodnine iz sklenjene zavarovalne pogodbe. V posebnem dogovoru je bilo izrecno določeno zavarovanje štirih delavcev, ki so družbeniki zavarovanca, zato velja ta poseben dogovor. Zavarovanje drugače ne bi imelo smisla. Zavarovanje delavcev pa obsegajo že splošni pogoji, po katerih so kriti tudi zahtevki lastnih delavcev in sicer tudi v primeru, če gre za družbenike. Sodišče ni uporabilo določb OZ o razlagi pogodbenih določil in tudi ne določbe 121. člena OZ, po kateri je nično določilo o izključitvi odgovornosti, če nasprotuje namenu pogodbe in dobrim poslovnim običajem. Sodišče bi moralo zavrniti uporabo določila splošnih pogojev o izključitvi odgovornosti. Pritožnica zato meni, da je stališče prvostopnega sodišča, da zavarovalna polica ni krila odgovornosti za tožnici nastalo škodo, zmotno. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 27.9.2003 sklenila z gospodarsko družbo ... d.o.o. Pogodbo za zavarovanje odgovornosti za obdobje od 27.9.2003 do 27.9.2011. Sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe so bili tudi Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti z oznako PG-odg/99-12. Iz 7. točke 3. odstavka 3. člena navedenih pogojev izhaja sprejeto določilo, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zavarovanca in njegovih svojcev ter poslovnih družabnikov zavarovanca. Nesporno je, da je bila tožnica v času sklenitve zavarovalne pogodbe in veljavnosti splošnih pogojev PG-odg/99-12 družbenica zavarovanca s poslovnim deležem 20 %. Res je, da so se splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti v času trajanja še dvakrat spremenili in sicer prvič 31.12.2004, ko so začeli veljati Splošni pogoji z oznako Pg-odg/04-12 in drugič 1.1.2007, ko so začeli veljati Splošni pogoji z oznako Pg-odg/07-1. Res je tudi, da je bilo v obeh določba o izključitvi odgovornosti za družbenike zavarovanca spremenjena, saj so bili po 31.12.2004 iz zavarovanja izključeni le odškodninski zahtevki družbenikov, katerih poslovni delež pri zavarovancu presega 25 %. Vendar pa ta okoliščina ne more vplivati na odločitev v konkretnem primeru, saj ne more biti dvoma, da je za presojo, ali je odškodninski zahtevek tožnice utemeljen, potrebno uporabiti določila pogodbe in splošnih pogojev kot njenega sestavnega dela, ki so veljali v času nastanka škode. Tožnica se je poškodovala 7.8.2004, torej v času veljavnosti Splošnih pogojev Pg-odg/99-12. V 30. členu Splošnih pogojev je res določeno, da mora zavarovalnica v primeru, ko spremeni zavarovalne pogoje ali premijski cenik, o spremembi obvestiti zavarovalca vsaj 60 dni pred potekom tekočega zavarovalnega leta. Zavarovalec pa ima pravico, da v 60 dneh po prejemu obvestila zavarovalno pogodbo odpove. Pogodba preneha veljati s potekom tekočega zavarovalnega leta. Če zavarovalec zavarovalne pogodbe ne odpove, se ta z začetkom prihodnjega leta spremeni v skladu z novimi zavarovalnimi pogoji ali premijskim cenikom. Vendar pa to določilo ne more vplivati na presojo, kateri splošni pogoji so veljali 7.8.2004, ko se je tožnica poškodovala, saj ni dvoma o tem, da tedaj zavarovalni pogoji z oznako PG-odg/04-12 v nobenem primeru še niso veljali.

Zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji predstavlja materialno pravo in jo je potrebno uporabiti tako kot je dogovorjena, saj kaj drugega ne izhaja niti iz določbe 120. člena OZ. Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni mogoče uporabiti niti določb 121. člena OZ, ki v 1. odstavku določa, da so nična določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem in to celo, če je splošne pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pristojni organ. Iz določbe 2. odstavka pa izhaja, da sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roka ali so sicer nepravično ali pretirano stroga zanjo. Po presoji pritožbenega sodišča namreč sporno določilo o izključitvi odgovornosti za odškodninske zahtevke družbenikov ne nasprotuje namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem in tudi ni nepravično v smislu določbe 2. odstavka 121. člena OZ. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče prvostopnega sodišča, da je takšno določilo povsem sprejemljivo in logično, saj je namen take določbe preprečiti zlorabe, ko bi nedopustno škodljivo dejstvo, ki bi bilo vzrok za nastanek škode, izviralo od organov pravne osebe, ki je zavarovanec. Tožnica je bila v času nastanka škodnega dogodka direktorica in družbenica zavarovanca, kar pomeni, da bi morala tudi sama poskrbeti za varno delo, v odškodninskem zahtevku pa svojemu delodajalcu očita, da ni poskrbel za njeno varno delo. Pravna oseba je sicer res ekonomsko ločena od fizične osebe, ko pa gre za presojo njene skrbnosti, se ta presoja po skrbnosti njenih organov. Tožnica sama bi bila dolžna poskrbeti, da bi bili njej in tudi ostalim delavcem zagotovljeni varni pogoji za delo. Kritje lastne škode, ki jo s svojim nedopustnim ravnanjem povzroči sam zavarovanec, je iz konkretne zavarovalne pogodbe izključeno. Upoštevaje dogovor iz zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev bi tožnica kot delavka zavarovanca lahko uveljavljala odškodninski zahtevek pri toženi stranki le v primeru, če ne bi bila hkrati družbenica. Ker pa to je, je njen odškodninski zahtevek po izrecnem dogovoru izključen.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku ni storilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 8 ZPP, niti kakšne kršitve absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialne določbe OZ in sklenjene zavarovalne pogodbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP te stroške nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.