Jedro

Ker toženec ni pridobil lastninske pravice na vozilu, druge podlage za njegovo posest pa ni zatrjeval, je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da toženec poseduje sporno vozilo brez pravne podlage in ga je zato dolžan izročiti tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z delno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni izročiti osebno vozilo B., komercialne oznake ..., št. šasije ..., registrske označbe ..., s servisno knjižico, garancijskim listom, navodili za uporabo, dvema kompletoma ključev in serijskim orodjem (I. točka izreka).

2. Zoper delno sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožnica dokazala, da je lastnica vozila. Ugovarja zaključku prvega sodišča, da naj bi bilo v zadevi P 579/2009-II že pravnomočno odločeno o vprašanju lastništva spornega vozila in da naj bi bila to tožnica. To vozilo je toženec kupil od prodajalca A. d.o.o. še pred tožnico, kar je bilo potrjeno tudi s kazensko sodbo X K 20654/2010. Ta sodba je pravnomočna. V kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je toženec plačal vozilo z gotovino in ob tem prejel vso potrebno dokumentacijo. V zadevi P 579/2009-II toženec ni razpolagal z navedeno kazensko sodbo, v tej pravdi pa je bilo prvo sodišče s to kazensko sodbo seznanjeno. Kljub temu jo je očitno zanemarilo, saj se o njej ni opredelilo. Glede na odločitev v kazenskem postopku je toženec predlagal tudi obnovo postopka v zadevi P 579/2009-II. Glede na vse okoliščine toženec ni dolžan izročiti spornega vozila tožnici, ki bi lahko uveljavljala ustrezen zahtevek zgolj od prodajalca.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo s sodbo P 579/2009-II z dne 22. 8. 2012 pravnomočno odločeno tudi o tem, da toženec ni lastnik spornega vozila. Prvo sodišče ni ugotovilo, da naj bi bilo s sodbo P 579/2009-II že pravnomočno odločeno, da je tožnica lastnica spornega vozila, kot napačno trdi toženec. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da je bilo s sodbo P 579/2009-II pravnomočno odločeno tudi o tem, da je prodajna pogodba med tožnico kot kupcem in A. d.o.o. kot prodajalcem z dne 3. 9. 2008 o prodaji spornega vozila veljavna.

6. Glede na to toženec ni mogel uspeti z ugovorom, da je sam kupil sporno vozilo od prodajalca A. d.o.o. že pred tožnico. Pri tem se toženec ne more uspešno sklicevati niti na pravnomočno kazensko sodbo X K 20654/2010 z dne 25. 10. 2013. Ta sodba za to pravdo nima nobenega pomena. Odločilna je pravnomočna sodba P 579/2009-II z dne 22. 8. 2012. Ker navedena kazenska sodba ne predstavlja odločilnega dejstva se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z njeno presojo. Toženčeve trditve v zvezi s to kazensko sodbo so morda lahko relevantne le v zvezi z njegovim predlogom za obnovo postopka v zadevi P 579/2009-II.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da je A. d.o.o. kot prodajalec v smislu drugega odstavka 60. člena SPZ izročil sporno vozilo tožnici kot kupcu, ki je s tem pridobila lastninsko pravico na tej stvari. Te ugotovitve toženec obrazloženo ne izpodbija. Ker toženec ni pridobil lastninske pravice na vozilu, druge podlage za njegovo posest pa ni zatrjeval, je pravilna tudi ugotovitev prvega sodišča, da toženec poseduje sporno vozilo brez pravne podlage in ga je zato dolžan izročiti tožnici (prvi odstavek 92. člena SPZ).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).