Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno. Ves čas je nesporen obstoj okoliščin, zaradi katerih je za odločitev v tem sporu dana pravna podlaga v tretjem poglavju Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90 in 5/91). Tožniku, ki mu je do izpolnitve pogojev za upokojitev manjkalo do pet let zavarovalne dobe, je po drugem odstavku 36.d člena omenjenega zakona lahko prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu pod pogojem, da mu je tožena stranka zagotovila dokup zavarovalne dobe oziroma denarno nadomestilo iz naslova zavarovanje za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev ali z njegovim soglasjem pravico do ustrezne odpravnine. Izbirna pravica "starejšega delavca" kot zaščitene kategorije delavcev je ob uvrstitvi med trajne presežke do dokupa pokojninske dobe ali do plačila ustrezne odpravnine - na njegovi strani. S tem, ko delavec sprejme ponujeno obveznost delodajalca, da mu dokupi manjkajočo zavarovalno dobo, se šteje, da se je odpovedal pravici do ustrezne odpravnine.

Fakultativna izbira delavca, katerega delo ni več potrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, na dokup pokojninske dobe, s katero, ob upoštevanju druge pokojninske dobe, uveljavi pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa pomeni le dokup imaginarne pokojninske dobe iz 214. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 - ZPIZ). Dokup potrebne pokojninske dobe po omenjenem zakonskem določilu, za katero je upravičen praviloma delodajalec, pomeni namreč tudi nakup same pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je zavarovanec, kolikor manjkajoče dobe ne bi pridobil na tej podlagi, sploh ne bi imel. Dokup dejanske zavarovalne dobe iz 215. in 216. člena ZPIZ, za katero pa je upravičen samo zavarovanec, pa predstavlja praviloma dokup manjkajoče pokojninske dobe z namenom izpolniti pogoje potrebne dobe za pridobitev višje pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da izplača tožniku - ki je s tožbenim zahtevkom uveljavljal plačilo odškodnine - razliko v premalo plačani odpravnini v znesku 92.565,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1994 dalje in mu povrniti stroške postopka v znesku 40.852,00 SIT. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev je utemeljilo s tem, da po določbi tretjega odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih delodajalec sicer res ni dolžan izplačati odpravnine delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev dokupi delovno dobo. Sodna praksa pa je izoblikovala pravno presojo, da je v primeru dokupa delovne dobe delavec upravičen do plačila razlike odpravnine, kolikor je ta presegala potrebna sredstva za dokup pokojninske dobe.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi, nima podlage niti v zakonu niti v kolektivnih pogodbah. Šele z uveljavitvijo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.

list RS, št. 11/93) je bilo v 44. členu določeno, da je delavec upravičen do plačila razlike v odpravnini (ob upokojitvi), če je znesek za dokup pokojninske dobe nižji od zneska odpravnine.

Toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, saj je v okviru programa reševanja presežnih delavcev ukrepala skladno z izraženo voljo tožnika po takrat veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Ur.

list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ker tožena stranka v reviziji ni navedla revizijskih razlogov (ampak le pritožbene), je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno. Ves čas je nesporen obstoj okoliščin, zaradi katerih je za odločitev v tem sporu dana pravna podlaga v tretjem poglavju Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90 in 5/91). Tožniku, ki mu je do izpolnitve pogojev za upokojitev manjkalo do pet let zavarovalne dobe, je po drugem odstavku 36.d člena omenjenega zakona lahko prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu pod pogojem, da mu je tožena stranka zagotovila dokup zavarovalne dobe oziroma denarno nadomestilo iz naslova zavarovanje za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev ali z njegovim soglasjem pravico do ustrezne odpravnine. Izbirna pravica "starejšega delavca" kot zaščitene kategorije delavcev je ob uvrstitvi med trajne presežke do dokupa pokojninske dobe ali do plačila ustrezne odpravnine - na njegovi strani. S tem, ko delavec sprejme ponujeno obveznost delodajalca, da mu dokupi manjkajočo zavarovalno dobo, se šteje, da se je odpovedal pravici do ustrezne odpravnine.

Fakultativna izbira delavca, katerega delo ni več potrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, na dokup pokojninske dobe, s katero, ob upoštevanju druge pokojninske dobe, uveljavi pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa pomeni le dokup imaginarne pokojninske dobe iz 214. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 - ZPIZ). Dokup potrebne pokojninske dobe po omenjenem zakonskem določilu, za katero je upravičen praviloma delodajalec, pomeni namreč tudi nakup same pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je zavarovanec, kolikor manjkajoče dobe ne bi pridobil na tej podlagi, sploh ne bi imel. Dokup dejanske zavarovalne dobe iz 215. in 216. člena ZPIZ, za katero pa je upravičen samo zavarovanec, pa predstavlja praviloma dokup manjkajoče pokojninske dobe z namenom izpolniti pogoje potrebne dobe za pridobitev višje pravice.

Ob presoji materialnopravne pravilnosti obeh sodb je obema sodiščema mogoče očitati, da sta prezrli naravo in pomen dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 1.4.1992, s katerim se je tožena stranka zavezala dokupiti tožniku, kot starejšemu trajno presežnemu delavcu, ki je ob prenehanju delovnega razmerja dopolnil starost 56 let 8 mesecev in 19 dni in dosegel 32 let, 6 mesecev in 19 dni pokojninske dobe, manjkajočo zavarovalno dobo. Na podlagi soglasja tožnika izdana dokončna odločba z dne 1.4.1992 pomeni dvostransko obvezno pogodbo, s katero sta stranki natančno določili vsebino obveznosti tožene stranke. Ker vprašanja neizpolnitve sprejetih obveznosti niso urejena v delovnopravnih predpisih, je za zaščito pravic delavcev uporabiti splošna pravila obligacijskega prava.

S tem, ko sta sodišči naložili toženi stranki, da tožniku izplača razliko v premalo izplačani odpravnini, sta sprejeli pravno presojo, da ima delavec iz drugega odstavka 36.d člena ZDR fakultativno izbiro do ene izmed oblik reševanja trajnih presežkov v zakonu določene obveznosti delodajalca tudi še po danem soglasju. Takšno stališče pa je pravno zmotno. Z dokončno in pravnomočno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja starejšemu delavcu iz drugega odstavka 36.d člena, izdano na podlagi njegovega soglasja je bila delavčeva pravica do izbire izčrpana (konzumirana).

V obravnavanem primeru je tožnik izvajal svoj tožbeni zahtevek iz izbirne pravice, ki jo ima kot upnik smiselno določilu 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR), če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti. Za neizpolnitev gre namreč tudi v primeru, če stranka opravi določena izpolnitvena dejanja, toda so ta napačna. Po navedenem določilu ima upnik pravico, da zahteva izpolnitev obveznosti, razdrtje pogodbe, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Tožnik je od vložitve tožbe dalje s svojim tožbenim zahtevkom uveljavljal plačilo odškodnine v višini odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vrednost uveljavljene odškodnine je na zadnji obravnavi (list. št. 18) določil z zneskom 92.565,00 SIT.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče po 2. členu ZPP v zvezi s 14. in 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS) vezano na obseg tožbenega zahtevka. Vezano je na dejansko podlago spora in tožbeni predlog. Tožbeni zahtevek ni opredeljen le s formulacijo tega, kar tožnik od toženca zahteva, ampak tudi in predvsem z dejstvi, na katera tožnik opira svoj zahtevek (prvi odstavek 186. člena ZPP), saj sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek drugega člena ZPP).

Tožeča stranka se je, kot že povedano, od vložitve predloga (7.1.1993) do zadnje glavne obravnave sklicevala na dejansko in pravno podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve obveznosti. Tudi na glavni obravnavi dne 13.12.1994 ni spremenila dejanske podlage svojega zahtevka.

Povsem nedvomno je že v predlogu (list. št. 2) navedla, da po določbi tretjega odstavka 36.f člena ZDR ni upravičena zaradi dokupa zavarovalne dobe do odpravnine. Čeprav se je tožbeni predlog zaradi neizpolnitve obveznosti nanašal na plačilo odškodnine, sta obe sodišči s spremembo podlage (in sklicevaje na sodno prakso) odločili o pravici tožnika do odpravnine po 36.f členu ZDR. S tem pa sta posledično spremenili tožbeni predlog. O konverziji tožbenega zahtevka bi bilo dopustno skladno določilu iz prvega odstavka 2. člena ZPP odločati le ob ustrezno postavljenem zahtevku. Ker je sodišče odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo, je prekoračilo pooblastila, ki jih ima pri odločanju v delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku vsebuje določilo tretjega odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče druge stopnje pa je nasprotno zaključilo, da omenjeno zakonsko določilo za ugoditev tožnikovega zahtevka ne daje pravne osnove. Kljub temu pa je vzdržalo v veljavi prvostopno odločitev, vendar pa svojega drugačnega stališča ni utemeljilo s kakšno konkretno določbo zakona o delovnih razmerjih, temveč le s sklicevanjem na sodno prakso.

Sodišče prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku ugodili. Po določbi tretjega odstavka 186. člena sodišče pri presoji dejanskega stanja sicer ni vezano na pravno razlago stranke, saj je lahko isti dejanski stan podlaga za zahtevke iz raznih pravnih naslovov. Ker pa v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ugotovljena dejanska podlaga, ki bi upravičevala materialnopravno presojo, da ima tožnik na podlagi tretjega odstavka 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi z 124. členom Zakona o obligacijskih razmerjih pravico do odškodnine, revizijsko sodišče ni uporabilo pooblastila iz prvega odstavka 395. člena ZPP in izpodbijane sodbe ustrezno spremenilo, temveč jo je razveljavilo. Iz trditvene podlage spora smiselno izhaja, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti dokupa na podlagi določila 214. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da je tožniku kot presežnemu delavcu z njegovim soglasjem po drugem odstavku 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih prenehalo delovno razmerje potem, ko je privolil v dokup zavarovalne dobe in se odpovedal pravici do odpravnine, tožena stranka pa ni izpolnila sprejete obveznosti dokupa zavarovalne dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev tožnikove pravice do pokojnine. Sodišče prve in druge stopnje navedenih trditev nista upoštevali, niti ugotavljali dejstev, odločilnih za materialnopravno presojo uveljavljenega odškodninskega zahtevka.

Ker sta izpodbijani sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljene dejanske podlage, ki ne opravičuje materialnopravne presoje, formalnopravno in materialnopravno nepravilni, jih je revizijsko sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).