Jedro

Ker je po ugotovitvah v postopku, v skladu z določbo 70. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 71/93 in 38/94), zavod za zaposlovanje prenehal voditi evidenco o revidentu kot iskalcu zaposlitve, ko mu je poteklo delovno dovoljenje, se revident zavodu ni bil več dolžan javljati, zato tudi ni bilo pogojev, da bi se mu izplačevalo sporno nadomestila plače.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 13.9.1993 dalje, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje te pravice.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da za pridobitev in ohranitev pravice do nadomestila plače ni pogoj niti državljanstvo niti delovno dovoljenje. Delovno razmerje mu je prenehalo zaradi stečaja podjetja, zato je materialna podlaga za priznanje pravice v 123. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ta pa priznanja pravice ne pogojuje z delovnim dovoljenjem. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija bistvenih kršitev določb postopka niti formalno niti vsebinsko ne navaja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno.

Drugostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 123. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). Ta v prvem odstavku omogoča priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnemu invalidu II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni bilo zagotovljeno. V drugem odstavku istega člena je določba, da delovnim invalidom ta pravica pripada, če se v roku 30. dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, prijavijo zavodu za zaposlovanje. Sodišče je zavrnitev zahtevka razlogovalo s tem, da tožnik nima veljavnega delovnega dovoljenja, kot ga predvideva zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 in 13/93).

Revizija sicer pravilno opozarja, da delovno dovoljenje ni predpisano kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila po 123. členu ZPIZ. Vendar pa ne gre prezreti, da bi bilo treba v sporni zadevi zavrnitev zahtevka, ki je sicer materialnopravno pravilna, obrazložiti z določbo drugega odstavka 188. člena ZPIZ. To določbo bi nižji sodišči lahko neposredno uporabili, ne pa, da sta razloge za zavrnitev izplačevanja nadomestila plače izvajali iz določil 123. člena ZPIZ. V citiranem 188. členu je določeno, da se nadomestila plače nezaposlenim zavarovancem izplačujejo za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Ker je po ugotovitvah v postopku, v skladu z določbo 70. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 71/93 in 38/94), zavod za zaposlovanje prenehal voditi evidenco o revidentu kot iskalcu zaposlitve, ko mu je poteklo delovno dovoljenje, se revident zavodu ni bil več dolžan javljati, zato tudi ni bilo pogojev, da bi se mu izplačevalo sporno nadomestila plače. Revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in ni utemeljen uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).