Jedro

V predmetni zadevi tožnik vtožuje razliko v povračilu potnih stroškov za določeno obdobje, pri čemer je bilo tožniku v tem času odrejeno delo v drugem kraju kot je kraj opravljanja po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Ker je tožnik za prevoz uporabljal osebno vozilo, je upravičen do povračila potnih stroškov v skladu z določbo 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, to je v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v povračilu potnih stroškov za sporno obdobje utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati razliko v povračilu stroškov za službena potovanja v znesku 2.831,67 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečne zapadlosti dalje, in sicer v obdobju od 16. 8. 2009 do 16. 7. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.032,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se zmotno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012 v kateri je sodišče opredelilo službeno pot kot tisto pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je analizirala svoj status in dokazovala, da ZUJF za toženo stranko ne velja. Toženo stranko zavezujejo tako zakon, kolektivna pogodba in drugi splošni akti. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa, ki se uporablja kot materialnopravni vir za razmerje med toženo stranko in tožnikom ima posebne določbe glede delovnih obveznosti delavcev za opravljanje drugih del in del v drugem kraju. Iz 49. člena KPDŽP izhaja, da lahko delodajalec v okviru pogodbe o zaposlitvi odredi začasno tudi opravljanje drugega dela oziroma dela izven kraja, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, če nastopijo izjemne okoliščine. V tem delovnem sporu ni bilo sporno, da so te izjemne okoliščine nastale zaradi modernizacije proge A. - B.. Tožnik je prejel pisno odredbo o začasnem opravljanju dela v drugem kraju, namesto v A. v kraju C.. V času odreditve dela v C. tožnik ni bil dolžan delati v A.. Pisna odredba za opravljanje dela v drugem kraju na podlagi 49. člena KPDŽP je upoštevala pogoje iz 50. člena KPDŽP, saj je tožnik z delom v drugem kraju soglašal. Tožnik ne navaja, da bi mu bilo delo v C. odrejeno brez njegove privolitve, sicer pa je to potrdila tudi priča D.D., ki je bil tožniku neposredno nadrejeni delavec. Tožnik je od doma v C. vsakodnevno potoval na delo, ki ima podlago v pogodbi o zaposlitvi, z lastnim vozilom. KPDŽP v 204. členu določa, kakšno nadomestilo gre delavcu v takem primeru. Šlo je za ustaljen način obračunavanja povračil za prevoz na delo in z dela, tožnik je bil s tem vnaprej seznanjen, ko je privolil v upravljanje dela v C.. Sodišče je zmotno uporabilo določila Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik ponavlja svojo pravno naziranje, da delovnopravna zakonodaja za zasebni sektor (ZDR in Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, na uporabo katere ZDR napotuje) ne vsebujeta odreditve pojma službene poti in je tako potrebno primer rešiti z uporabo zakonske analogije. Glede podobnih primerov se pojem „službeno potovanje“ pojavlja v delovnem (in poslovnem oziroma poslovodnem) pravu. Lahko gre sicer za različne ureditve, nikoli pa se različnost ureditev ne pojavi že pri sami opredelitvi osnovnih pojmov delovnega prava, kaj je na primer delovni čas, kaj je počitek med delom, kaj je povračilo stroškov v zvezi z delom, itd.. Tako ni nobenega razloga, da sodnik v primeru, ko je definicija službene poti opredeljena (le) v zakonu, ki zadeva javne uslužbence, te definicije z uporabo analogije, na katerega napotuje sam Zakon o sodiščih, ne uporabi. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti ni storilo.

6. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, s tem ko izpostavlja, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do posameznih dejstev, ki jih tožnik šteje za odločilna. Izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena.

7. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, priče E.E., tožnikovega nadrejenega, zaposlenega na delovnem mestu nadzornika pri toženi stranki ter priče D.D., zaposlenega pri toženi stranki, je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov za službena potovanja v znesku 2.831,67 EUR. V predmetni zadevi tožnik vtožuje razliko povračila potnih stroškov v času od julija 2009 in junija 2012, pri čemer je bilo tožniku v tem času odrejeno delo v drugem kraju, kot je kraj opravljanja po pogodbi o zaposlitvi. Sporno med strankama je bilo, kakšno povračilo potnih stroškov tožniku pripada za ta čas. Tožnik je vtoževal povračilo v višini 0,37 EUR za kilometer razdalje med domom in odrejenim delovnim krajem.

8. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 130. členu ureja povračila stroškov v zvezi z delom in določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog delavec na službenem potovanju. Če višina povračila ni določena s Kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007) v 104. členu ureja prevoz na delo in v 4. odstavku določa, da se delavcu, ki nima možnosti prevoza z javnimi sredstvi in zato uporablja lastna, izplača povračilo v višini 15 % ocene motornega bencina 98 oktanov v Republiki Sloveniji za vsak prevoženi kilometer. Glede na to, da ZDR in kolektivna pogodba izredno ne določata, kaj pomeni službena pot, je sodišče pravilno upoštevalo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012, kjer je opredeljeno, kaj pomeni službena pot, in sicer to je tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Pritožba sicer navaja, da za toženo stranko ne velja Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj. - ZUJF), pri čemer pa navedeno za rešitev predmetne zadeve niti ni bistveno. Glede na to, da je na zakonski ravni opredeljena definicija službene poti le v ZUJF, je sodišče pravilno rešilo zadevo z uporabo zakonske analogije iz 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadalj. - ZS), ki med drugim tudi določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se civilnopravna zadeva (to je tudi individualni delovni spor) ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Glede na to, da je definicija „službene poti“ opredeljena le v zakonu, ni bilo ovire, da je sodišče smiselno upoštevalo določila ZUJF.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 49. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ki pa očitno namerno ni korektno in v celoti povzet. Navedeni člen se v celoti glasi: „Delodajalec lahko delavcu, v primeru izjemnih okoliščin, ki jih določa zakon, pisno odredi, da začasno opravi tudi druga dela ter dela v drugem kraju, ne le dela na delovnem mestu in kraju za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, toda le pod pogojem: - da ima delavec za ta dela potrebna znanja in zmožnosti, - da to traja le toliko časa, dokler trajajo izjemne okoliščine, - da se upošteva 50. člen te pogodbe.

Za izjemne okoliščine, v primeru ogroženosti premoženja delodajalca, ki jih določa zakon, se štejejo resne nesreče, nesrečni incidenti v železniškem prometu, ki so določeni s posebnimi predpisi, sprejetimi na podlagi zakona, ki določa pogoje za varen, urejen in neoviran javni železniški promet. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko delodajalec pod pogoji iz 1. odstavka, delavcu pisno odredi, da v okviru svoje najnižje organizacijske enote in območja, kjer delavec opravlja svoje delo, ki je določeno s pogodbo o zaposlitvi, začasno opravlja tudi druga dela ter dela v drugem kraju, ne le dela na delovnem mestu in kraju za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v primeru: - nadomeščanje začasno odsotnega delavca (bolniška odsotnost, letni dopust in druge odsotnosti z dela v skladu z zakonom in s to pogodbo), - nenadnega bistveno povečanega obsega dela.“

10. Tako v konkretnem primeru ne gre za izredne okoliščine, kot jih določa zakon. ZDR v 169. členu, ki ureja spremembo dela zaradi naravnih in drugih nesreč, tudi določa, da se lahko v primeru naravnih in drugih nesreč, če se taka nesreča pričakuje, ali v drugih izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženja delodajalca, vrsta ali kraj opravljanja dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, začasno spremenita tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler trajajo take okoliščine. Sama KPDŽP pa vsebuje tudi pojasnilo, kdaj se šteje, da je ogroženo premoženje delodajalca (resne nesreče, nesreče in incidenti v železniškem prometu). Ob tem je poudariti, da Zakon o varnosti v železniškem prometu jasno opredeljuje, kaj predstavlja resno nesrečo, nesrečo, oziroma incident in v konkretnem primeru nedvomno ne gre za takšno situacijo.

11. Ker je tožnik za prevoz uporabljal osebno vozilo, kar med strankama ni bilo sporno, je upravičen do povračila potnih stroškov v skladu z določbo 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadalj.), to je v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer. Glede na to, da je tožnik že sam natančno specificiral tožbeni zahtevek in pri tem odštel že prejete zneske iz naslova prevoza na delo, je sodišče pravilno tožniku priznalo razliko v višini 2.831,67 EUR.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.