Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba III U 213/2012

ECLI:SI:UPRS:2013:III.U.213.2012 Upravni oddelek

dovoljenje za stalno prebivanje pogoji za izdajo dovoljenja državljan države naslednice nekdanje SFRJ kaznivo dejanje
Upravno sodišče
22. oktober 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Neizpolnjevanje pogoja po 3. členu ZUSDDD pomeni samostojno podlago za zavrnitev zahteve.

Toženka bi morala za zakonito zavrnitev ugotoviti, da tožnik predstavlja „resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes“ v času izdaje izpodbijane odločbe, pri čemer pa je ključno, da upošteva naravo storjenih kaznivih dejanj in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, da bi lahko zaključila, da tožnik tudi ob odločitvi o zahtevku za izdajo dovoljenja za prebivanje še vedno predstavlja tako kvalificirano grožnjo. Bistveno je upoštevanje kronologije storitve kaznivih dejanj in presoja obnašanja po prestani kazni, seveda tudi teža kaznivih dejanj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-1424/2009/20 (1372-09) z dne 28. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ z izpodbijano odločbo ni ugodil prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik 22. 6. 2009 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotavlja, da je bil prosilec na dan 25. 6. 1991 državljan Republike Srbije in nikoli ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji. Stalno prebivališče v Republiki Sloveniji mu dne 26. 2. 1991 ni prenehalo v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih. Glede na to, da na dan 23. 12. 1990 v RS ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, bi moral v postopku izdaje dovoljenja za stalno bivanje v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD dokazati, da je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tu tudi dejansko neprekinjeno živel. Ker priložena dokazila tega niso izkazovala, ga je organ pozval na predložitev dokazov o dejanskem neprekinjenem bivanju v RS. Po ugotavljanju pogoja prebivanja v postopku je organ preverjal tudi obstoj zadržkov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi določbe 3. člena ZUSDDD ter morebitne razpisane ukrepe prepovedi vstopa po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS). Ugotovljeno je bilo, da je bil prosilec pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu zaradi kaznivega dejanja ropa po členu 213/III-I v zvezi z 22/I KZ na pet let zapora ter dalje, da je zabeležen v evidenci policije FIO in ima v SIS razpisan ukrep prepovedi vstopa po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije s strani švicarskih varnostnih organov. Kot razlog za zavrnitev vstopa, ki ga je razpisala Švica, je ta navedla uporaba ponarejene potne listine, tatvino, poskus tatvine, ugrabitev, poskus umora in rop. Ukrep je razpisan s strani Kantona A. dne 8. 5. 2005 in velja za neomejeno obdobje. Švicarski varnostni organi so jasno izrazili svoje stališče, da ne želijo, da se A.A. nahaja na ozemlju Schengena in prav tako ne želijo, da se mu izda dovoljenje za prebivanje na schengenskem ozemlju. Nadalje je organ presojal, ali prosilčeva dosedanja ravnanja kažejo na to, da obstajajo resni razlogi za sum, da utegne njegovo bivanje v Republiki Sloveniji pomeniti nevarnost za javni red ter da bo njegovo bivanje v državi tudi v prihodnje povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj ter ali morda obstajajo utemeljeni razlogi za izdajo dovoljenja v smislu prvega odstavka 25. člena Konvencije. Ugotovil je, da bi prebivanje prosilca pomenilo nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije, pri čemer je treba upoštevati predvsem naravo storjenih kaznivih dejanje in obnašanje obsojenca po storjenem kaznivem dejanju. Prosilec je bil leta 1999 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje z elementi nasilja, kar je pred razpisanim ukrepom zavrnitve vstopa s strani švicarskih varnostnih organov, kar kaže na to, da predstavlja njegovo bivanje v RS nevarnost za javni red in mir, saj bi prosilec že po prvi izrečeni kazni leta 1999 v RS moral spremeniti svoj način življenja, vendar je nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in kasneje v Švici, leta 2005 storil še hujša kazniva dejanja. V zvezi s humanitarnimi razlogi je organ upošteval dejstvo, da ima prosilec družino v Republiki Sloveniji in mladoletnega otroka. Po seznanitvi z ugotovitvenim postopkom je prosilec podal izjavo, v kateri je navedel, da je poročen in ima dva otroka, za katera mora skrbeti, od dneva, ko se je poročil in dobil prvega otroka, pa se je njegovo življenje popolnoma spremenilo, da je postal odgovoren človek in oče. Kazniva dejanja, za katera je bil obsojen v Švici pa je storil leta 1993, sodba pa je bila izdana leta 2006. Predložil je dokazila, da je odsedel več časovnih obdobij pripora v letih 1994 do 2005, nato pa tudi zaporno kazen v Švici. V Republiko Slovenijo je prišel leta 1983, kjer je živel skupaj z očetom in danes čuti Republiko Slovenijo za svojo domovino, saj ima tu urejeno življenje in lahko svojim otrokom nudi varno prihodnost, na ... pa nima ničesar. Zavrača očitek, da v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega bivališča, saj je le tega imel z očetom prijavljenega na naslovu v ... Kolikor je prišlo do izbrisa podatkov, krivde ni mogoče pripisati njemu. Od storitve kaznivih dejanj je preteklo 13 let in od takrat pa vse do danes ni storil nobenega kaznivega dejanja več, ne v Sloveniji in ne kjerkoli drugje. Zato meni, da so ugotovitve, da ni spremenil načina svojega življenja, napačne. Organ glede na navedeno poudarja, da je zavrnil izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, vloženo po ZUSDDD, neposredno na podlagi Schengenske izvedbene konvencije, zaradi razpisanega ukrepa prepovedi vstopa na območje Schengena s strani švicarskih varnostnih organov, ki so jasno izrazili, da A.A. ne želijo na območju Schengena in se ne strinjajo z izdajo dovoljenja za prebivanje v katerikoli državi podpisnici. Utemeljen razlog iz prvega odstavka 25. člena Konvencije, zaradi katerega bi se lahko prosilcu dovoljenje za prebivanje, kljub razpisanemu ukrepu zavrnitev vstopa lahko izdalo, pa ne obstaja. Ustava RS v tretjem odstavku 53. člena določa, da država varuje družine ter ustvarja za to varstvo ustrezne razmere, tako tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Določbe je organ upošteval pri odločanju in zaključil, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica, in da je omejitev te pravice mogoča, če je to potrebno za zavarovanje javne varnosti ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. V obravnavani zadevi je organ dal prednost pravici drugih ljudi do javne varnosti in državne varnosti Republike Slovenije. Pravica do zasebnega in družinskega življenja je z zavrnitvijo prošnje za stalno prebivanje v RS le začasno omejena, ni pa onemogočena, saj si prosilec lahko uredi življenje na tak način, da bo lahko prebival skupaj s svojo ženo in otroki.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker odločbe ni moč preizkusiti. Tožena stranka je najprej ugotavljala pogoj prebivanja skladno z ZUSDDD, pri čemer pa iz obrazložitve odločbe ne izhaja, ali je pri preverjanju tega pogoja ugotovila njegovo podanost ali ne. Tako o podanosti bistvenega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS ni ugotovila. Tožnik vztraja pri svojih navedbah, podanih v upravnem postopku, in sicer v dopolnitvi prošnje in v izjavi o dejstvih in okoliščinah z dne 19. 6. 2012. Nepopolno pa je ugotovila tudi dejansko stanje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka izvedla postopek v skladu s prvim odstavkom 25. člena Konvencije, postopek posvetovanja s Švico. Nadalje je presojala tožnikova ravnanja, ki kažejo na to, da obstajajo resni razlogi za sum, da utegne njegovo bivanje v RS pomeniti nevarnost za javni red ter da bo njegovo prebivanje v RS tudi v prihodnje povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj ter ali morda obstajajo utemeljeni razlogi za izdajo dovoljenja v smislu prvega odstavka 25. člena Konvencije. Pojasni, da je Sodišče Evropskih skupnosti izoblikovalo sodno prakso, na podlagi katere spadajo med te utemeljene razloge tudi pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci, državljani tretjih držav. Navedla je, da je bil tožnik že leta 1999 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje z elementi nasilja in nadaljuje, da je bil torej kaznovan v RS pred razpisom ukrepa zavrnitve vstopa s strani švicarskih varnostnih organov, kar naj bi v veliki meri kazalo na to, da predstavlja njegovo bivanje nevarnost za javni red in mir. Meni, da bi se moral že po prvi izrečeni kazni leta 1999 spremeniti, vendar pa je kljub temu nadaljeval s kaznivimi dejanji v Švici. Iz tega naj bi izhajalo, da ni spremenil svojega načina življenja. V tem delu je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, kar je tožnik že navedel v izjavi o dejstvih in okoliščinah z dne 19. 6. 2012. Glede nepravilne uporabe materialnega prava pa navaja, da se tožena stranka v obrazložitvi sklicuje na Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma, vendar pa je treba upoštevati, da je treba Konvencijo uporabljati v skladu s pravom EU, ki ureja prosto gibanje družinskih članov, državljanov EU, to pa je Direktivo 24/221/EKS. V zvezi s citirano Direktivo pa velja sodna praksa, po kateri se družinskemu članu državljana EU vstop na ozemlje države članice prepreči le, če taka oseba predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka pri svojem odločanju uporabila pravo EU, ki ureja prosto gibanje družinskih članov državljanov EU, Direktivo 2004/38/ES in ugotavljala ali tožnik predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes. Organ se le sklicuje na prepoved vstopa v Schengensko območje. Zgolj dejstvo, da je pred skoraj 20 leti izvrševal kazniva dejanja, kasneje pa ne več, take ugotovitve ne more podpreti. Že Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-25/95 z dne 3. 12. 1998 zavzelo jasno stališče, da je kaznivo dejanje, za katerega je bil tožnik obsojen, pomembno dejstvo pri konkretni presoji, ne more pa biti to zadosten in izključen razlog za sklep, da tožnik predstavlja bodočo nevarnost za javni red. Prav tak sklep pa je povzeti iz izpodbijane odločbe. Le na podlagi okoliščin storjenega kaznivega dejanja, tožnikovega obnašanja na prestajanju kazni in v času pogojnega odpusta ter obnašanja po prestani kazni, bi upravni organ lahko presodil, ali tožnik zaradi storjenega kaznivega dejanja, še vedno predstavlja nevarnost za javni red. Tožena stranka torej ni obrazložila dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo prostega preudarka, da bi lahko izdala zavrnilno odločbo. Preudarki, ki so toženo stranko vodili pri odločanju, ne temeljijo na konkretnih dejstvih o tožnikovemu obnašanju, ampak zgolj na domnevi, da obsodba za kaznivo dejanje predstavlja v vsakem primeru avtomatično tudi bodočo nevarnost za javni red. S tem je bila kršena tudi ustavna določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Tožniku je bila z izpodbijano sodbo kršena tudi pravica do zasebnega in družinskega življenja, saj je z zavrnitvijo onemogočena in ne le začasno omejena kot to navaja tožena stranka. Tožnik si namreč življenja ne more urediti na tak način, da bi lahko prebival skupaj s svojo ženo in otrokom druge kot v RS. Je poročen in ima družino v RS. Žena je lastnica nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z zemljiščem v skupni izmeri 165 m2, na naslovu ... Žena tam dejansko živi z mladoletnim otrokom. Tožnik je tudi oče B.B. iz zakonske zveze s prvo ženo. B.B. je slovenska državljanka. Z napadeno odločbo in odstranitvijo tožnika iz države bi bila tožniku onemogočena pravica do zasebnega in družinskega življenja, saj ne bi mogel prebivati s svojo ženo in otroki. Žena in otrok na ... ne moreta, saj imata v RS urejeno življenje. Poleg tega so varnostne razmere tam močno negotove. Prav tako bi v primeru odstranitve tožnika iz države na ... obstajala velika nevarnost ogrožanja fizične integritete tožnika. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke, ter da sodišče samo odloči o njegovi prošnji oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in poudarja, da je v konkretnem primeru odločala na podlagi prvega odstavka 25. člena Konvencije, da pa ni zanemarila dejstva, da ima tožnik v Sloveniji družino ter da je v zvezi s tem upoštevala prakso Evropskega sodišča, da ukrep zavrnitve vstopa po 96. členu Konvencije lahko predstavlja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana le v primeru, da prebivanje družinskega člana pomeni resnično, dejansko in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes Republike Slovenije. Kljub temu, da je v odločbi zmotno navedla, kdaj je tožnik storil kazniva dejanja, pa le-to ni bistveno vplivalo na samo odločitev o zavrnitvi dovoljenja.

Tožba je utemeljena.

Tožnik uvodoma ugovarja bistveni kršitvi določb postopka. Nesporno je, da je tožnik dne 22. 6. 2009 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD. Tožena stranka je najprej ugotavljala pogoj bivanja skladno z ZUSDDD. Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru, da iz obrazložitve odločbe ne izhaja, ali je pri preverjanju tega pogoja ugotovila njegovo podanost ali ne, vendar pri oceni kršitve ne meni, da gre za bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), ker to ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tožena stranka je namreč prešla na ugotavljanje pogoja po 3. členu ZUSDDD oziroma 25. členu Schengenske izvedbene konvencije, gre pa za pogoj, ki mora biti za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, ob pogoju prebivanja kot ga določa 1. člen ZUSDDD, kumulativno podan, kar pomeni, da neizpolnjevanje pogoja po 3. členu ZUSDDD oziroma 25. členu Schengenske izvedbene konvencije, pomeni samostojno podlago za zavrnitev zahteve.

Soglaša pa sodišče s tožnikom, da je podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je v nadaljevanju raziskovala dejansko stanje na podlagi določbe 3. člena ZUSDDD in ugotavljala obstoj zadržkov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi te določbe ter 25. člena Schengenske izvedbene konvencije ter ugotavljala morebitne razpisane ukrepe prepovedi vstopa po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije. V zvezi z dejanskim stanjem za uporabo določbe 3. člena ZUSDDD navaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu zaradi kaznivega dejanja ropa po členu 213/III-I, v zvezi s členom 22/1 Kazenskega zakonika na pet let zapora. V zvezi z uporabo Schengenske izvedbene konvencije pa, da je v ugotovitvenem postopku ugotovila, da je zabeležen v evidenci Policije FIO, in sicer ima v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS) razpisan ukrep prepovedi vstopa po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije s strani švicarskih varnostnih organov. Na podlagi obveznosti, ki jo določa 25. člen Konvencije, se je posvetovala s Švico, ki je jasno izrazila svoje stališče, da ne želijo, da se A.A. nahaja na ozemlju Schengena in prav tako ne želijo, da se imenovanemu izda dovoljenje za prebivanje na schengenskem ozemlju. Tožena stranka torej svojo odločitev o zavrnitvi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS utemeljuje na podlagi določb Konvencije, interesa države razpisnice, ki je jasen in nedvoumen, saj pogodbenica, ki ukrep razpiše, v skladu s 105. členom Konvencije odgovarja za točnost, ažurnost in zakonitost podatkov, vnesenih v SIS. Ugotovila je tudi, da ne obstajajo utemeljeni razlogi za izdajo dovoljenja v smislu prvega odstavka 25. člena Konvencije (humanitarni razlogi in mednarodne obveznosti).

V zvezi z uporabo določbe tretjega odstavka 53. člena Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah pa navaja, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in da je omejitev te pravice mogoča, če je to potrebno za zavarovanje javne varnosti ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Pri svoji odločitvi pa daje prednost pravici drugih ljudi do javne varnosti in državne varnosti RS.

Razlog za zavrnitev tožnikove prošnje temelji torej na podlagi Schengenske izvedbene listine. V zvezi z uporabo navedene podlage pa tožnik utemeljeno ugovarja, da je treba Konvencijo uporabljati v skladu s pravom EU, ki ureja prosto gibanje družinskih članov državljanov EU, to je Direktive 64/221/EGS, v zvezi s sodbo sodišča Evropske skupnosti (SES)C-503/03 z dne 31. 1. 2006. Po sodni praksi, izoblikovani v zvezi s to Direktivo, se družinskemu članu državljana EU vstop na ozemlje države članice prepreči le, če taka oseba predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer navaja, da je v zvezi z izvajanjem določbe prvega odstavka 25. člena Konvencije uporabila prakso Sodišča evropskih skupnostih (SES), vendar za pravilno uporabo sodne prakse SES ni navedla pravih dejstev, kar je lahko vplivalo na napačni materialnopravni sklep in odločitev.

Tudi iz upravnosodne prakse izhaja (sodba Upravnega sodišča I U 1083/09 z dne 21. 10. 2009 – primerljiv zahtevek), da kadar upravni organ uporablja Konvencijo, jo mora uporabljati v skladu s pravom EU, ki ureja prosto gibanje družinskih članov državljanov EU, to pa je Direktiva 64/221/EGS. Sodišče poudarja, da v zvezi s to Direktivo velja sodna praksa, po kateri se družinskemu članu državljana EU vstop na ozemlje države članice prepreči le, če taka oseba predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes. Iz podatkov izpodbijane odločbe izhaja, da je žena tožnika slovenska državljanka, enako otroka. Organ bi moral torej za zakonito zavrnitev ugotoviti, da tožnik predstavlja „resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes“ v času izdaje izpodbijane odločbe, pri čemer pa je ključno, da upošteva naravo storjenih kaznivih dejanj in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, da bi lahko zaključil, da tožnik tudi ob odločitvi o zahtevku za izdajo dovoljenja za prebivanje še vedno predstavlja tako kvalificirano grožnjo. Pri navedeni presoji je torej bistveno upoštevanje kronologije storitve kaznivih dejanj in presoja obnašanja po prestani kazni, seveda tudi teža kaznivih dejanj, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi že tehtala. Na tako širšo presojo ne zgolj teže kaznivih dejanj, napotuje tudi drugi odstavek 3. člena ZUSDDD, ki nalaga organu, da pri odločanju, če je bil tujec obsojen s pravnomočno sodbo v dolžini, kot določa prvi odstavek, upošteva dolžino bivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na RS ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

V tem delu, ali tožnik predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes, pa je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, kar bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve, saj ni upoštevala časa storitve posameznih kaznivih dejanj, kar je lahko vplivalo na presojo, ali tožnik tudi ob odločitvi za izdajo dovoljenja še predstavlja grožnjo družbenemu interesu. V odgovoru na tožbo sicer navaja, da kljub temu, da je zmotno navedla v izpodbijani odločbi, da je tožnik storil kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji pred storitvijo kaznivih dejanj v Švici, to ne bi bistveno vplivalo na samo odločitev o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, ker je zavrnila prošnjo neposredno na podlagi Schengenske izvedbene konvencije zaradi razpisanega ukrepa prepovedi vstopa na območje Schengena s strani švicarskih varnostnih organov. V nadaljevanju sicer naredi sklep, da tožnikovo prebivanje pomeni resnično, dejansko ali dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes Republike Slovenije, tudi glede na pravo kronologijo storitve kaznivih dejanj, kar pa sodišče ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati, niti presojati.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj tožena stranka ponovno ugotovi relevantna dejstva glede na materialno pravo, ki ga je dolžna pri izdaji dovoljenja upoštevati in o zadevi ponovno odloči. Sodišče pa ne glede na prej navedeno, da presoje v odgovoru na tožbo ne more upoštevati, poudarja, da ni relevantna zgolj teža kaznivih dejanj, pač pa predvsem presoja, ali danes prosilec živi tako, da bi se ga lahko ocenilo za resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes. Namreč tudi iz prakse Ustavnega sodišča – Up 25/95 z dne 3. 12. 1998 izhaja, da je treba pri presoji grožnje presojati ne zgolj težo kaznivih dejanj, torej da zgolj storjena kazniva dejanja ne morejo biti edini razlog za sklep, da njihov storilec še vedno predstavlja nevarnost za javni red.

Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno oziroma tudi nepravilno ugotovljeno in je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR, z upoštevanjem dejstva, da ga je ob vložitvi tožbe zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia