Jedro

Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki v tej pravdi zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 7285/2016 z dne 27. 1. 2016 v celoti v veljavi. Z izpodbijanim sklepom pa je toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, naj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 8 dni plača nadaljnje pravdne stroške v znesku 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obe odločbi se je pritožil toženec.

3. Sodbo izpodbija v celoti, ker sodišče ni upoštevalo dejanskega stanja, predloženih dokazov in pravilno navedb toženca. Ponovno pojasnjuje, da je stanovanje, na katerega se nanašajo vtoževane terjatve, kupil v letu 2004 od M. P. Kupnina je bila plačana v celoti in sledil je vpis v zemljiško knjigo na ime toženca. Z M. P. je bilo dogovorjeno, da bosta skupaj s sinom kot najemnika do izpraznitve stanovanja plačevala najemnino in vse stroške v zvezi s stanovanjem, kar je bilo potrjeno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 6. 10. 2004. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s to uradno listino. Ker je M. P. kršila najemno pogodbo, je toženec zahteval, da mu stanovanje izroči, česar pa ni storila. Toženec je v letu 2005 podal pred pristojnim izvršilnim sodiščem predlog za določitev izvršitelja, ki naj bi opravil deložacijo. Razpisanih je bilo več deložacij, vendar jih je izvršilno sodišče vse preklicalo. Nazadnje je izvršilna zadeva za izročitev stanovanja pristala na Ustavnem sodišču, ki je prepovedalo opravljanje kakršnihkoli dejanj v tej zadevi do odločitve Ustavnega sodišča. Zadeva je na Ustavnem sodišču že tri leta. Ker sodišča tožencu v štirinajstih letih niso izročila stanovanja, slednji še ni postal njegov dejanski lastnik. Sodišča vsa ta leta s kršenjem pravil, zakonov in zavlačevanjem izročajo stanovanje M. P., zato so dolžna poskrbeti, da slednja poravna vse svoje obveznosti v zvezi s tem stanovanjem, in sicer vse do dne njegove izročitve tožencu. Nadalje navaja, da tožnica prejema vsa naročila od M. P., z njo ima podpisane vse pogodbe. Podgorškova je tožnici do leta 2013 tudi plačevala obveznosti v zvezi s spornim stanovanjem. Med tožnico in tožencem pa nikoli ni prišlo do kontakta. Šele v letu 2015 je toženec izvedel za problem v zvezi s plačevanjem obveznosti glede obravnavanega stanovanja in za tožnico. Tožnica je v številnih izvršilnih zadevah zoper toženca navedla napačen naslov toženca in tako na nepravilen način prišla do pravnomočnosti sklepov. V zvezi s pripravljalno vlogo, ki jo je toženec oddal dne 30. 6. 2016, pojasnjuje, da se je do sedaj vedno upoštevalo, da se v rok za vložitev vloge ne štejejo sobote in nedelje. Na novo pravilo bi moralo sodišče toženca opozoriti v pravnem pouku. Tudi sicer pa so bila v prvi pripravljalni vlogi navedena vsa dejstva in predloženi dokazi, ki jih sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Tožnica ni založila sredstev za toženca, temveč za M. P. ali pa za sodišče. Vse v zvezi s stanovanjem se odvija brez vednosti in soglasja toženca, kar dodatno dokazuje, da toženec ni njegov dejanski lastnik in zato z zakonom določena razmerja v tem primeru ne veljajo. Če je odločitev sodišča pravilna, to pomeni, da tožnica pravilno zahteva poplačilo vseh terjatev do toženca, ki se jih je nabralo že za cca 30.000,00 EUR, M. P. pa ni treba plačati nobenih obveznosti v zvezi s stanovanjem. Situacija, ko naj bi toženec nadaljnjih 15 ali 30 let plačeval stroške za stanovanje, stanovanja pa ne bi dobil, je skregana z vsako logiko. Sodišče naj zato tožencu izroči stanovanje, pri čemer toženec nima do tožnice do dneva izročitve stanovanja nikakršnih obveznosti.

4. V pritožbi zoper sklep o stroških toženec vztraja, da je odločitev sodišča o glavni stvari napačna.

5. Tožnica je na pritožbo toženca zoper sodbo odgovorila. Predlaga, naj se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj se pritožba zavrže zaradi nedopustnega pritožbenega razloga.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t.i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Toženec v pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pripravljalno vlogo, s katero je odgovoril na navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 7. 6. 2016, vložil prepozno. Navaja, da je vlogo oddal v dodeljenem roku osem dni s tem, da je tako kot vedno upošteval, da se sobote in nedelje ne štejejo v rok, sodišče prve stopnje pa ga v pravnem pouku ni poučilo o novem pravilu, po katerem se dneva prosti dnevi štejejo v rok. Toženec s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Določbe 111. člena ZPP o računanju rokov se niso spreminjale. Ves čas tako že velja, da roki tečejo tudi ob sobotah, nedeljah in drugih dela prostih dnevih, ki jih določa zakon o praznikih, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je pripravljalna vloga, ki jo je toženec vložil 30. 6. 2016, poziv, v katerem mu je bil dodeljen osemdnevni rok za njeno vložitev, pa mu je bil vročen 21. 6. 2016, prepozna. Na te dneve rok zgolj ne more poteči - če je zadnji dan roka dela prost dan, se rok izteče šele s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 111. člena ZPP). Sodišče prve stopnje torej toženca ni bilo dolžno poučevati o računanju rokov, saj na tem področju ni začelo veljati nobeno novo pravilo. Tudi sicer pa bi šlo v primeru, da sodišče prve stopnje ne bi obvestilo toženca o spremenjeni zakonski ureditvi, kvečjemu za kršitev načela pomoči prava nevešči stranki iz 12. člena ZPP, kar pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki, kot že pojasnjeno, v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog.

9. V tej pravdi tožnica kot upravnik večstanovanjske stavbe na A. ulici 1 v X. zahteva od toženca kot lastnika stanovanja št. 10 v tej stavbi plačilo stroškov upravljanja, stroškov zavarovanja stavbe in obratovalnih stroškov, kot izhajajo iz predloženih razdelilnikov stroškov, za obdobje od septembra do decembra 2015. 10. Iz izpodbijane sodbe izhajajo dejanske ugotovitve, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik navedenega stanovanja, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o upravljanju večstanovanjske stavbe na A. ulici 1, X., ter da je tožnica dobaviteljem iz lastnih sredstev poravnala vtoževane obratovalne stroške.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je plačevanje stroškov upravljanja, stroškov obratovanja in stroškov zavarovanja stavbe obveznost etažnih lastnikov, razen v primeru sklenjene najemne pogodbe, ko je obveznost plačevanja obratovalnih stroškov, če najemna pogodba ne določa drugače, najemnikova (četrti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1). Tudi v tem primeru, za katerega pa v obravnavani zadevi ne gre, saj toženec ni trdil, da je imel v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, sklenjeno najemno pogodbo z dejanskima uporabnikoma stanovanja1, pa velja, da lastnik stanovanja odgovarja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno (peti odstavek 24. člena SZ-1). Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec kot etažni lastnik obravnavanega stanovanja dolžan tožnici plačati vtoževane stroške upravljanja ter ji povrniti stroške zavarovanja stavbe in obratovanja, ki jih je tožnica zanj založila iz lastnih sredstev, je zato pravilen, stališče toženca, da je dolžna stroške poravnati M. P. kot dejanska uporabnica spornega stanovanja, pa napačno. Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika upoštevaje relevantno materialno pravo (24. člen SZ-1) namreč ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja v tej pravdi. Pritožnik zato ne more uspeti z navedbami, da toženec stanovanja ne uporablja, ker mu ga M. P. ne izroči, niti mu ga v več kot 18 letih ni izročilo izvršilno sodišče. Morebitne nepravilnosti v izvršilnem postopku lahko toženec uveljavlja le v razmerju do države, ne pa v razmerju do tožnice, ki niti ni stranka navedenega izvršilnega postopka, pa tudi sicer ni odgovorna za stisko, v kateri se je znašel toženec. Prav tako ni relevantna okoliščina za odločitev v tej pravdi, da toženec ni sklenil s tožnico nobene pogodbe. Pogodba o upravljanju z upravnikom je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in lastniki, ki imajo več kot 50 % solastniških deležev na večstanovanjski stavbi, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom pa se vzpostavi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Ko je pogodba o upravljanju sklenjena, zavezuje vse etažne lastnike, v primeru spremembe lastništva nepremičnine pa tudi njihove pravne naslednike (53. člen SZ-1). Sklenjena pogodba o upravljanju zato zavezuje tudi toženca, pa čeprav je ni podpisal2. Na obstoj toženčeve obveznosti prav tako v skladu s 24. členom SZ-1 ne vpliva dejstvo, da s tožnico ni sklenil nobene druge pogodbe niti z njo ni imel nikakršnega opravka. Pravno neodločilne so tudi ostale pritožbene navedbe, zato na njih pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zavrnilo pa je tudi pritožbo toženca zoper stroškovno odločitev in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj je toženec v navedeni pritožbi grajal (zgolj) odločitev o glavni stvari, ki je pravilna in zakonita, uradoma upoštevnih kršitev pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

1 Toženec ni trdil, da dejanska uporabnika zasedata stanovanje na podlagi (še veljavne) najemne pogodbe, temveč je trdil, da dejanska uporabnika neupravičeno zasedata njegovo stanovanje in da zato zoper njiju teče postopek izpraznitve in izročitve stanovanja. Pri tem vztraja tudi v pritožbi. 2 Toženec trditev v smeri, da pogodba o upravljanju ni bila sklenjena v skladu s 53. členom SZ-1, ni podal.