Jedro

Čeprav je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, katere vzrok je deloma bolezen in deloma poškodba izven dela, mu z dopolnjeno pokojninsko dobo pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Njegova zahteva je z upravnima odločbama zakonito zavrnjena, s prvostopenjsko izpodbijano sodbo pa tudi tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 30. 3. 2017 in št. ... z dne 8. 10. 2016, priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine in odreditev izdaje odmerne odločbe tožencu.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje oziroma odreditev, da toženec izda odločbo o invalidski pokojnini.

Izpodbijana sodba zgolj potrjuje odločitev toženca, da nima pravice do invalidske pokojnine. Sklicuje se na ZPIZ-2, Uredbo Sveta (EGS) št. 883/2004 in Izvedbeno uredbo Sveta (EGS) št. 987/2009 ter Sporazum med RS in BiH o socialnem zavarovanju. Napačno je ugotovljeno, da je invalid III. kategorije, saj je iz novejših izvidov razvidno poslabšanje stanja, zato je podana I. kategorija invalidnosti. Ni bilo upoštevano, da je v BiH razvrščen v I. kategorijo in da se mu stanje poslabšuje. Sicer pa je pripravljen priti tudi na pregled oziroma preiskavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožnikovo izvajanje potrebno dodati le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve sta Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) in Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino3 (Sporazum). Po 41. členu ZPIZ-2 lahko zavarovanec I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni ali poškodbe izven dela pravico do invalidske pokojnine pridobi, če hkrati izpolnjuje minimalni pogoj pokojninske dobe, določen v 2. alineji 42. člena istega zakona. Če je invalidnost I. kategorije posledica bolezni ali poškodbe izven dela, torej le pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in že toženec pred njim, ni izpolnjen.

6. Pri tožniku, rojenem 21. 2. 1961, je bila že v predsodnem upravnem postopku ugotovljena I. kategorija invalidnosti 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, ki je nastala 31. 5. 2016. Torej takrat, ko je bil tožnik pregledan pri bosanskem nosilcu zavarovanja, ki mu je invalidnost I. kategorije od takrat dalje tudi priznal. Za ugotovitev datuma nastanka invalidnosti I. kategorije je sodišče prve stopnje pridobilo sodno izvedensko mnenje, ki je dodatno potrdilo, da je invalidnost I. kategorije nastala 31. 5. 2016. S takšnim mnenjem je tožnik soglašal. Do dneva nastanka invalidnosti I. kategorije 31. 5. 2016 je tožnik dopolnil 55 let starosti, zato delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 35 let. 1/3 tega obdobja pa znaša 11 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 11 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi poleg invalidnosti I. kategorije zaradi bolezni in poškodbe izven dela izpolnjeval tudi kumulativno predpisan pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Vendar je tožnik dopolnil le 10 let, 1 mesec in 27 dni slovenske pokojninske dobe, vključno z zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem 12 za 17 mesecev, med tem ko pri bosanskem nosilcu zavarovanja zavarovalne dobe ni dopolnil. Kot je, tudi s sklicevanjem na sodno prakso pritožbenega sodišča, pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, posebne dobe, priznane iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH ob pravilni razlagi in ob uporabi Sporazuma, ni mogoče upoštevati. V 1. odstavku 20. člena Sporazuma je eksplicitno določeno, da se zavarovalni dobi, ki jo je zavarovanec dopolnil po zakonodaji obeh pogodbenic pri uveljavitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravic do dajatve seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri jo je zavarovanec dopolnil. V zavarovalno dobo, opredeljeno v 10. točki 1. člena Sporazuma po njeni nacionalni zakonodaji ne šteje posebna doba iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH. Bosanski nosilec zavarovanja na obrazcu BiH/SI 25 tožniku zavarovalne dobe ni izkazal. 8. Čeprav je torej pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, katere vzrok je deloma bolezen in deloma poškodba izven dela, mu z dopolnjeno pokojninsko dobo pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Njegova zahteva je z upravnima odločbama zakonito zavrnjena, s prvostopenjsko izpodbijano sodbo pa tudi tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane pravice.

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP/10/2008.