Jedro

Pogodba o zamenjavi in soglasje k njej sta po 25.6.1991 nična, če gre za stanovanje na območju več držav (prejšnjih republik).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se toženka izseli iz spornega stanovanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je toženka pridobila stanovanje z zamenjavo stanovanj. Ker tožeča stranka pogodbe o zamenjavi ni izpodbijala, ne more zahtevati izpraznitve. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je toženka pridobila stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, h kateri je dala dne 3.10.1991 soglasje Komanda garnizona, čeprav tedaj ni bila več upravičena razpolagati s stanovanji vojaškega stanovanjskega sklada. Če pa ni smela z njimi razpolagati, tudi soglasja k zamenjavi ni smela dati. Ker tedaj ni imela statusa stanodajalca, zanjo tudi ni mogoče uporabiti zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker tako tožena stranka zaseda stanovanje nezakonito, je izpraznitveni zahtevek utemeljen. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se sodišči prve in druge stopnje pri razsoji zmotno oprli na 23. do 25. člen zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84).

Do 25.6.1991 so se na območju Republike Slovenije uporabljali zvezni predpisi (zakon o sredstvih in financiranju JLA, Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89 in pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA, Vojaški Ur.l., št. 5/86), ki so urejali tudi zamenjavo stanovanj in sicer na celotnem območju SFRJ. To so bili specialni predpisi, ki so upoštevali specifične stanovanjske potrebe aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb v službi v JLA. Stanodajalec je bil po teh predpisih garnizijski stanovanjski organ. Za zamenjavo je imetnik stanovanjske pravice potreboval njegovo soglasje.

Sočasno je na območju Slovenije veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), ki je določal pravila (drugačna) o zamenjavi stanovanj za nevojaška (civilna) stanovanja. Ta zakon ni imel nobenih medrepubliških kolizijskih norm, ki bi urejala vprašanje zamenjave na območjih različnih republik nekdanje SFRJ.

Po 25.6.1991 zvezni predpisi o vojaških stanovanjih niso več veljali. Na območju nekdanje SFRJ je nastalo več samostojnih držav. ZSR se je še naprej uporabljal na območju Republike Slovenije s tem, da sedaj ni bil več le republiški, temveč državni zakon. Ker specialnih predpisov za vojaška stanovanja Republika Slovenija še ni sprejela, se je ZSR uporabljal tudi za vojaška stanovanja. Vendar pa je ta ureditev lahko veljala le v tistem obsegu, v katerem je veljala za druga (nevojaška) stanovanja.

Razmerja z drugimi republikami, ki so jih dotlej urejali zvezni predpisi, so po 25.6.1991 postala razmerja z mednarodnim elementom. Zanje velja notranje pravo le, če nanj napotujejo pravila mednarodnega zasebnega prava.

Ne ZSR ne zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82) nimata posebnih določb o zamenjavi stanovanj na območju različnih držav. Tudi nobena mednarodna pogodba takšne zamenjave stanovanj ne ureja. Edina določba, ki je posredno posegla v ta razmerja, je bil 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Ta je z dnem 25.6.1991 prenesel vsa upravljalska upravičenja v zvezi z vojaškimi stanovanji na Republiko Slovenijo. Za pravnoveljavno razpolaganje s stanovanji iz stanovanjskega sklada JLA je odtlej legitimirana le tožeča stranka. In sicer tako za dodeljevanje kot tudi za zamenjavo stanovanj. Zamenjavo bi lahko izvedla z dodelitveno odločbo ali kakšnim drugim aktom, s katerim bi soglašala z vselitvijo imetnika stanovanjske pravice iz druge države v stanovanje na območju R Slovenije. V nobenem primeru pa takšne pogodbe nista (več) mogla veljavno skleniti imetnika stanovanjske pravice, Komanda garnizona pa ne izdati veljavnega soglasja ali odločbe v zvezi z njo.

Pri takšnem materialnopravnem izhodišču B.P. kot imetnik stanovanjske pravice na vojaškem stanovanju, ki je predmet te pravde, s pogodbo o zamenjavi z dne 27.8.1991 ni mogel veljavno razpolagati s svojo stanovanjsko pravico, Komanda garnizona pa ne izdati veljavnega soglasja k tej zamenjavi.

Zastavlja se le še vprašanje, ali sta sporna akta zgolj izpodbojna ali morda nična. Predpisi o pravicah stanodajalcev ter pridobitvi in izgubi stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini so bili prisilne narave. Prisilne narave pa je tudi že navedeni 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine. Soglasje z dne 3.10.1991 in pogodba z dne 27.8.1991 sta bila v nasprotju s temi prisilnimi predpisi in zato nična (1. odstavek 103. člena ZOR). Na njuni podlagi toženka ni mogla pridobiti stanovanjske pravice in je zato v stanovanju brez pravnega naslova.

Če pa sta oba akta nična, je tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev v prejšnje stanje z izpraznitvenim zahtevkom po 58. členu stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91), ne da bi zahtevala s tožbo tudi ugotovitev ničnosti. Sodišče ob presoji dajatvenega zahtevka ničnost ugotovi kot predhodno vprašanje (1. odstavek 109. člena ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo. Ker je sodišče prve stopnje za pravilno odločitev ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, revizijsko sodišče zadevo vrača v ponovno presojo sodišču druge stopnje (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče druge stopnje naj ponovno presodi pritožbo. Pri tem naj v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava ponovno preizkusi vse pravno odločilne okoliščine, ugotovljene na prvi stopnji, in nato o zadevi ponovno odloči.