Jedro

Sodišče prve stopnje se je v predmetnem sporu pravilno oprlo na 142., 154. člen ZDR-1, ZDR in 2. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki določa, da se kot delovni čas šteje tudi čas priprave na delo in zaključka dela ter čas izvedbe inventure. Pravilno je štelo, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela oziroma je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovni obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar za delovni čas voznika pomeni, da je tako vključen ves čas, ko je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu - predhodni pregled vozila, vožnjo vozila, natovarjanje in raztovarjanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje, vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem, natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnosti, itd. To je dejansko čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in je na voljo delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 651,11 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati iz naslova neizplačanih ur v obdobju od januarja 2011 do januarja 2015 posamezne zneske in z zapadlostjo razvidno iz izreka (prvi odstavek I. točke izreka), višji zahtevek (še za 4.976,03 EUR) pa zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova 30 % dodatka za nadurno delo bruto znesek 4.112,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje do plačila, višji zahtevek (še za 1.492,83 EUR s pripadki) pa zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede plačila nadomestila stroškov za prehrano v znesku 1.787,69 EUR s pripadki (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.177,63 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da se je sodišče prve stopnje le pavšalno opredelilo do konkretnih navedb tožene stranke o tem, da se je tožnik neupravičeno ustavljal na bencinski črpalki na A. več kot pol ure, s tem da naj bi moral kdaj zamenjati kakšno žarnico ali napisati potni nalog. Meni, da zaključki sodišča niso prepričljivi, saj napisati potni nalog ne vzame več kot kakšno minuto, prav tako pa se žarnica na motornem vozilu menja izredno hitro, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da se sodišče tudi ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 20. 6. 2016, ko je bilo po posameznem letu specificirano, koliko ur preveč si je tožnik obračunal, ko je iz B do A. včasih potreboval celo uro in pol. Zatrjuje, da iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da delovni čas tožnika traja od 8. do 12. ure in od 13. do 16. ure, pri čemer je odmor za malico od 12. do 12.30 ure in odmor od 12.30 do 13.00 ure. Iz evidenc in zahtevka tožnika pa je razvidno, da si je tožnik kot nadurno delo štel tudi odmor od 12.30 do 13.00 ure, kar meni, da je neupravičeno. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da so vozniki malicali po poti in da se tudi tisti del (pol ure) šteje v delovni čas. Nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da ni predložila evidenc delovnega časa in je sodišče kot verodostojne zato sprejelo tožnikove evidence. Meni, da je pravočasno predložila evidenco delovnega časa in sicer z datumom prihoda in odhoda za vsak posamezni delovni dan, če pa je v elektronsko evidenco vnesla tudi določene druge podatke in sicer zaradi boljše preglednosti, navedeno ne more vplivati na verodostojnost evidence tožene stranke. Zatrjuje, da bi sodišče moralo upoštevati tudi vse specifikacije preplačil tožene stranke, do katerih se sodišče ni opredelilo. Nasprotuje evidencam, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka ni mogla imeti pregleda nad tem, kdaj si je tožnik beležil čas odhoda iz podjetja v jutranjem času, ker takrat v podjetju še nikogar ni, ampak je potni nalog merodajen predvsem v delu, ko je nesporno zabeležen čas prihoda iz poti v podjetje in s tem zaključek delovnega dne. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vse pobotne ugovore, čeprav so bili pojasnjeni in konkretizirani v vlogi z dne 20. 6. 2016, kjer je po posameznem koledarskem letu jasno navedeno za koliko je preveč izplačanih dnevnic oziroma za koliko je bil delavec neupravičeno obogaten na računu hkratnega izplačila dnevnic in nadomestila za prehrano. Sodišče je vse navedbe odpravilo s tem, da ni dolžno po tabelah iskati ustreznih podatkov. Zatrjuje, da je tožnik tudi določene nadure koristil kot proste ure in da obseg koriščenja izhaja tudi iz evidenc tožnika samega, kar pa sodišče naj ne bi upoštevalo in s tem tudi napačno ugotovilo dejansko stanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje pa se je ustrezno opredelilo do vseh odločilnih trditev tožene stranke in izvedenih dokazov, ter svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Ni pa se sodišču treba opredeliti prav do vsake trditve strank oziroma do vsakega izvedenega dokaza, pomembno je, da je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati miselno pot sodišča prve stopnje pri sprejemanju odločitve v izreku. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo. Tožena stranka to kršitev zatrjuje zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Pritožba izpodbija tudi dokazno oceno sodišče prve stopnje. V zvezi z dokazno oceno izpovedi prič in strank pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo svojo dokazno oceno, tako glede izpovedi prič in predloženih dokaznih listin (predvsem vodenja evidence dela in delovnega časa) in uveljavljenega pobota, zato pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja.

8. Tožnik je v predmetnem sporu vtoževal plačilo nadur od januarja 2011 do januarja 2015, ko je bil zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu št. ... in ... kot "voznik - skladiščnik komisionar". Po pogodbi o zaposlitvi je bil tožnikov delovni čas: - do 10. 10. 2012 urejen kot 40-urni delovni teden, razporejen na 5 delovnih dni po 8 ur dnevno, kot deljen delovni čas med 8. in 12. uro ter med 13. in 17. uro, delovni čas pa se prilagaja potrebam po delu na terenu oziroma specifikacij kupcev (3. člen pogodbe - A1); - od 11. 10. 2012 dalje je bil delovni čas tožnika urejen kot 40-urni delovni teden, razporejen na 5 delovnih dni po 8 ur dnevno, kot deljen delovni čas med 8. in 12. uro, ter med 13. in 16.30 uro, pri čemer je posebej določeno, da odmor za malico od 12. do 12.30 ure in da je odmor do 12.30 do 13.00 ure, delovni čas pa se prilagaja potrebam na delu, na terenu oziroma specifikaciji kupcev (3. člen pogodbe o zaposlitvi - A2).

9. Sodišče prve stopnje se je v predmetnem sporu pravilno oprlo na 142., 154. člen ZDR-11, ZDR2 in 2. člen KPDT3, ki določa, da se kot delovni čas šteje tudi čas priprave na delo in zaključka dela ter čas izvedbe inventure. Pravilno je štelo, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela oziroma je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovni obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar za delovni čas voznika pomeni, da je tako vključen ves čas, ko je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu - predhodni pregled vozila, vožnjo vozila, natovarjanje in raztovarjanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje, vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem, natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnosti, itd. To je dejansko čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in je na voljo delodajalcu.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je treba na dneve, ko je tožnik tankal na A. več kot pol ure po odhodu iz C., to odbiti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo in obrazloženo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, D.D. in E.E. Tožnik je izpovedal, da je bilo potrebno pred odhodom pripraviti potni nalog, kdaj menjati tudi žarnico ali pa naložiti še kakšno blago, kakor je izpovedal tožnik, njegovo izpovedbo pa je v celoti potrdil tožnikov nadrejeni D.D., ki je tožnika tudi uvedel v delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil običajen način dela tožnika in drugih voznikov tožene stranke, da so vozniki, ne glede na zapisano v pogodbi o zaposlitvi, prihajali na delo med 3. in 6. uro zjutraj, sicer pa vsaj 10 do 15 minut pred 6. uro zjutraj. Kadar so bile predvidene relacije bolj oddaljene (na primer F., G.), pa tudi prej. Nato so pripravili kombi za vožnjo, potni nalog, pregledali dobavnice ali naložili še kakšno blago ter pričeli z vožnjo proti namembnem kraju, kamor so morali dostaviti blago. Običajno so morali oddelati med 25 in 30 strank po Sloveniji, malicali so na poti, v podjetje pa so se redoma vračali pozno popoldne, po 16.30 uri (po 17., 18. ali celo po 19. uri), vse je bilo namreč odvisno od namembnih krajev, kjer so bili. Po vrnitvi v podjetje so morali sami vozniki pripraviti in naložiti kombi z blagom, ki ga je bilo potrebno dostaviti naslednji dan in šele nato so lahko odšli domov. Vozniki so izpolnjevali evidenco dela na obrazcu (A11), ki jim ga je izročila računovodkinja (pisali so uro prihoda na delo in uro odhoda domov), v potne naloge pa so vpisali uro odhoda na pot s kombijem, stranke oziroma namembne kraje, kilometre ter uro prihoda nazaj na sedež podjetja. Konec meseca so oba dokumenta (evidenco dela in izvod potnih nalogov) v kuverti pustili v nabiralniku za računovodstvo. Kot je izpovedala H.H., ki je pri toženi stranki opravljala delo vodje financ in računovodstva, je tožnik dostavljal svojo evidenco v obračun plač, v obračunu pa so potem naredili svojo evidenco, v kateri so za začetek dela upoštevali 6. uro zjutraj, za zaključek pa čas iz potnega naloga in so v svojo evidenco vpisovali dodatno opravljene ure samo, če so imeli za te ure sklep vodje ali direktorja, sicer pa dodatno opravljenih ur niso upoštevali.

11. Tožena stranka je tista, ki organizira delo, ta pa je tožniku naložila, katero delo mora opraviti in mu tudi z dobavnicami, izdanimi v pisni obliki, naložila kam, komu in kakšno blago mora dostaviti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo zatrjevanja tožene stranke, da je obstajalo pravilo, da pred 6. uro zjutraj šoferji ne gredo na pot in da je tudi računovodkinja izpovedala, da so vozniki imeli začetek delovnega časa ob 6. uri. Navedeno jasno kaže na to, da je delodajalec vedel, da je treba zaradi izpolnitve zadanih nalog pri dobavi opravljati tudi delo preko polnega delovnega časa, zaradi česar so delavci dnevno na pot odhajali 2 ali več ur prej kot se je formalno začel njihov delovni čas. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožniku tudi te ure potrebno priznati in šteti v delovni čas. Prav tako je potrebno v delovni čas tožnika šteti pol ure odmora (med 12.30 in 13. uro), saj iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da so vozniki tudi malicali po poti (izpoved nadrejenega D.D. in tožnika).

12. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo tožnikove evidence v prvih treh kolonah, ki prikazujejo čas od do (A11) in potne naloge (B14 - B71) kot verodostojne, da prikazujejo dejansko uro prihoda na delo in uro odhoda, potni nalogi pa kažejo dejansko uro odhoda na pot s kombijem, stranke, namembne kraje, kilometre ter uro prihoda na sedež delodajalca. Neutemeljeno tožena stranka tožniku ur, ki so presegale 8-urni delovnik ni priznala in plačala, ker ni bilo sklepa direktorja za nadure. Odločilno je, da je tožnik te ure opravil in da so te ure dejansko nastale po nalogu delodajalca, ko je tožnik izvrševal zadolžitve delodajalca za dostavo blaga po vnaprej pripravljenih dobavnicah in potnem nalogu delodajalca. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo obračun ur po evidencah tožnika in vse ure, ki so presegale 8-urni delovnik, priznalo kot nadure.

13. Skladno z 18. in 19. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006 - ZEPDSV) je delodajalec dolžan za vsakega delavca sproti voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Tožena stranka takih svojih evidenc o izrabi delovnega časa ni predložila, čeprav so jih v računovodstvu izdelovali, kot je izpovedala H.H. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tabele evidenc delovnega časa, ki jih je tožena stranka predložila pod prilogami B9 - B13 in B72 ne predstavljajo evidenc v skladu z zakonom. Natančno je v 12. do 18. točki obrazložilo, zakaj te tabele niso evidence delovnega časa v smislu določb ZEPDSV. Sodišče prve stopnje je tako tožniku priznalo nadure po njegovi evidenci, ki jo je štelo za verodostojno, saj tožnik ni takoj po prihodu nazaj in zaključku potnega naloga odšel domov, temveč je moral še pripraviti kombi z blagom za naslednji dan, pri tem pa je upoštevalo tudi izplačane stimulacije tožniku kot del plačila nadur. Kakšno je prikrajšanje, je izračunal sodni izvedenec finančne stroke I.I., ki je natančno izračunal število opravljenih ur in število nadur v posameznih mesecih. Sodišče prve stopnje je skladno z izračunom sodnega izvedenca tožniku priznalo opravljene ure v času od januarja 2011 do vključno januarja 2015, višji zahtevek pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče te razloge sprejema in pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke zaradi preveč izplačanih dnevnic in istočasnega izplačila dnevnic in nadomestila za prehrano. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka pobotnega ugovora v svojih vlogah ni konkretizirala, in sodišče ni bilo dolžno samo po tabelah tožene stranke iskati kdaj in na kakšen dan naj bi bila tožniku obračunana in izplačana prevelika dnevnica. Tožena stranka v svojih vlogah teh navedb ni podala, enako tudi glede zatrjevanega plačila dnevnic in prehrane. Sicer pa iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so evidence delovnega časa in potni nalog, ki jih je izpolnjeval tožnik verodostojne, da odražajo dejanski čas, ko je tožnik prišel na delo, ko je pričel z vožnjo, ko se je vrnil na sedež tožene stranke in ko je odšel domov, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke o preveč izplačanih dnevnicah.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku4. Potrebni stroški tožnika so stroški odgovora na pravno sredstvo po tar. št. 3210 Odvetniške tarife v višini 875 točk, 2 % materialni stroški in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času pritožbenega odločanja (0,60 EUR) znaša 651,11 EUR (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1. 2 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR. 3 Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, Ur. l. RS, št. 111/06 in 24/2014 s sprem. - KPDT. 4 Enako sodba VSRS opr. št. VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019.