Jedro

Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, s katero je potrdilo odločitev o reparacijskemu zahtevku do prenehanja delovnega razmerja (in regresih za letni dopust za leta od 2015 do 2018), izhajalo iz plače povprečnega delavca (glede tega sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča ni enotna). Razlogovalo je, čemur pritožbeno sodišče sledi, da se sicer načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 20. 8. 2019 do 31. 10. 2019 in od 23. 10. 2020 do 1. 1. 2024, ga prijaviti v obvezno pokojninsko in dodatno poklicno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpisati delovno dobo v matično evidenco. Naložilo ji je plačilo razlik v plači za obdobje od julija 2019 do decembra 2023, ki so po višini za posamezni mesec do novembra 2023 razvidni iz izreka sodbe, pri čemer je dolžna toženka od teh zneskov obračunati predpisane davke in prispevke ter neto zneske plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Naložilo ji je plačilo regresov za letni dopust za leta od 2019 do 2023 v višini, ki je za posamezno leto razvidna iz izreka sodbe, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. v letu do plačila, plačilo poslovne uspešnosti za leta od 2019 do 2022 v višini, ki je za posamezno leto razvidna iz izreka sodbe, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. v prihodnjem letu do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Spremembo tožbe z dne 1. 3. 2024 je dovolilo. V delu, v katerem se nanaša na poslovno uspešnost za leto 2023, je tožbo zavrglo. Toženki je naložilo, da tožniku plača stroške izvedenine v višini 828,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodba ni obrazložena. V obrazložitvi sodišče prve stopnje ni utemeljilo, na kateri podlagi je tožnik v delovnem razmerju s toženko in zakaj bi bil do vtoževanih zneskov upravičen. V delovnem razmerju je bil z družbo A., d. o. o., delo je opravljal na območju toženke, saj je imela ta družba s toženko sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev kot družba IPS (izvajalec prekladalnih storitev). Vprašanje razmerja med tožnikom, družbo IPS in toženko je zahtevno pravno vprašanje, na katero so sodišča dajala različne odgovore. S presojo Vrhovnega sodišča RS, da je šlo za zlorabo, ki utemelji odgovornost toženke za prejemke tožnika iz delovnega razmerja (reparacijo), toženka ne soglaša. Predstavlja poseg v 22. in 74. člen Ustave RS. Je v nasprotju s svetovalnim mnenjem VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021; odstopa od sodne prakse Vrhovno sodišče RS ni utemeljilo. Nezakonito poslovanje družbe IPS ni podlaga za obstoj delovnega razmerja; dejansko je šlo za posredovanje dela delavcev uporabniku. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje takšne dejavnosti s strani družbe za posredovanje delavcev ni bistveno (sodbi Sodišča EU C-216/15 z dne 17. 11. 2016 in C-681/18 z dne 14. 10. 2020). Odgovornost toženke bi bila kvečjemu subsidiarna, ne pa, kot da gre za delodajalca. Presoja, da odgovarja kot delodajalec, čeprav je imel tožnik delovnopravno varstvo zagotovljeno v razmerju do družbe IPS, posega v 74. člen Ustave RS. Sodišče (niti Vrhovno sodišče RS niti sodišče prve stopnje v tem sporu) testa sorazmernosti ni opravilo in ni utemeljilo, zakaj milejše varstvo tožnika ne bi bilo zakonito. Brez razlogov je odstopilo do ustaljene sodne prakse, da je reparacija lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče je kot bistveno izpostavilo, da ni šlo za začasno opravljanje dela; zakaj bi bilo to bistveno, ni utemeljilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Četudi opravljanje dela ni začasno, to ne pomeni, da obstaja delovno razmerje (sodba Sodišča EU C-232/20 z dne 17. 3. 2022). Obstoj delovnega razmerja z zakonom ni določen. Družba IPS je samostojni gospodarski subjekt. Lahko bi poslovala z drugimi družbami, ne le toženko. Vključenost tožnika v organiziran delovni proces pri toženki je posledica opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku s strani družbe IPS in ne vodi do presoje o obstoju delovnega razmerja. Enako velja za način, na katerega je pri družbi IPS naročala storitve. Toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika. Zlorabe ni bilo. Družba IPS je organizirala delo (delovni čas), izplačevala plače in skrbela za varno delo. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je šlo v tožnikovemu primeru za zlorabo, ampak je le sledilo stališčem Vrhovnega sodišča RS. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Utemeljilo ni niti obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki v obdobju od 20. 8. 2019 do 31. 10. 2019 in 23. 10. 2020 do 1. 1. 2024. Glede na naveden obstoj delovnega razmerja je neutemeljeno prisodilo pravice iz delovnega razmerja od 1. 7. 2019 dalje. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal nobenih trditev, ni predložil dokazov. Ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti. Po tem ko je toženka predložila izračune in evidence, zahtevka ni postavil po mesecih in ni konkretiziral, koliko ur je opravil v posebnih pogojih dela. Ni dokazal, da bi bil povprečni delavec toženke. Do dodatkov so delavci upravičeni le, če delo opravljajo v posebnih pogojih. V premoženjskopravnem delovnem sporu ne velja obrnjeno dokazno breme (sklep VS RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, sodba VS RS VIII Ips 430/2006 z dne 2. 7. 2007, sodba VDSS Pdp 284/2020 z dne 20. 8. 2020). Sodišče prve stopnje je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Dokazno breme je prevalilo na toženko. Dejstva bi lahko ugotavljalo le v okviru podanih trditev (sodba VS RS VIII Ips 38/2016 z dne 21. 6. 2016, sodba VS RS VIII Ips 16/2008 z dne 11. 5. 2009, sklep VS RS VIII Ips 59/2013 z dne 3. 9. 2013). Informativni dokazi niso dopustni (sodba VS RS II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015). Toženka je višini vtoževanih zneskov ugovarjala. Ni šlo za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sprejete sodne prakse v številnih odločbah, izdanih v istovrstnih sporih, da delavec ni upravičen do povprečne plače. V delu, ki se nanaša na regrese, poslovno uspešnost in božičnico, izpodbijane sodbe ni obrazložilo. O pravdnih stroških ni odločilo glede na uspeh z denarnim zahtevkom. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da spremembe tožbe z dne 1. 3. 2024 ne dovoli. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, prav tako ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v novem sojenju. V prvem sojenju je s sodbo in sklepom Pd 157/2019 z dne 5. 10. 2020 zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko od 28. 8. 2015 za delo vlačilca kamiona in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas do vrnitve na delo ugodilo. Takšna odločitev je bila v pritožbenem in revizijskem postopku delno spremenjena in delno razveljavljena (sodba in sklep VDSS Pdp 623/2020 z dne 21. 4. 2021, sodba in sklep VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodba in sklep VDSS Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023), vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak ker ni posegalo v že realizirano delovno razmerje z družbo IPS, konkretno A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene kot so neupoštevne navedbe, s katerimi toženka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranih judikatih in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno navedlo, da družba IPS A., d. o. o., čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi. Na tej podlagi je utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo plač, regresov za letni dopust in poslovne uspešnosti (tožnik je slednjo vtoževal kot božičnico).

7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in reparacijo za čas po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri družbi IPS A., d. o. o. (zlorabljeno oziroma dejansko delovno razmerje pri toženki z odpovedjo, ki jo je podala družba IPS, ni zakonito prenehalo), od 19. 7. 2019 dalje ter zahtevka za plačilo regresov za letni dopust za leti 2019 in 2020 (odločitev, da je toženka dolžna plačati reparacijo do prenehanja delovnega razmerja in regrese za letni dopust za pretekla leta, je pravnomočna). Tožniku ni prisodilo pravic iz delovnega razmerja že od 1. 7. 2019, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe o nesubstanciranemu reparacijskemu zahtevku. Tožnik je, ne le konkretno opredelil, v kakšni višini zahteva plačilo reparacije, za utemeljitev tako postavljenega zahtevka je podal navedbe (opravljanje dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, ponoči, preko polnega delovnega časa, uvrščanje med najbolj fleksibilne in usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, najboljše ocenjene delavce) in predlagal dokaze (predložitev listin, sodni izvedenec). Čeprav toženka njegovih navedb niti ni konkretizirano prerekala, jim sodišče prve stopnje ni sledilo (jih je štelo za nedokazane) in je pri odločitvi izhajalo iz plače povprečnega delavca, čemur v pritožbi neutemeljeno oporeka.

9. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, s katero je potrdilo odločitev o reparacijskemu zahtevku do prenehanja delovnega razmerja (in regresih za letni dopust za leta od 2015 do 2018), izhajalo iz plače povprečnega delavca (glede tega sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča ni enotna). Razlogovalo je, čemur pritožbeno sodišče sledi, da se sicer načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.

10. Tožnik je pred spremembo tožbe s pripravljalno vlogo z dne 1. 3. 2024 zahteval reparacijo v višini 2.400,00 EUR mesečno in regrese za letni dopust v višini 1.356,00 EUR letno. Po izvedenskem mnenju, pri čemer izvedenec ni bil predlagan kot informativni dokaz, saj je tožnik podal zadostno trditveno podlago, je zahtevek prilagodil (šlo je za delni umik in delno spremembo tožbe), tako da je za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja do novembra 2023 zahteval po višini opredeljen znesek prikrajšanja pri plači, in po letih božičnice ter regresa za letni dopust. 11. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo (razen delno iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2019; sledilo je ugovorom toženke v zadnji pripravljalni vlogi; zavrnilni del sodbe je ob izostanku pritožbe tožnika pravnomočen) na podlagi dejstev, ki jih je pravilno ugotovilo iz jasnega in popolnega izvedenskega mnenja, ne iz razloga, ker toženka zahtevanim zneskom ne bi ugovarjala. V zvezi s toženkinimi pripombami je izvedenka izdelala dopolnilno izvedensko mnenje, zoper katero nato toženka ni imela nadaljnjih pripomb. Svojo odločitev (tudi glede utemeljenosti zahtevka po višini) je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno utemeljilo.

12. Toženka v pritožbi sicer ne podaja nobenih razlogov v zvezi s sklepom o dovolitvi spremembe tožbe (iz njenega pritožbenega predloga je razvidno, da tudi v tem delu izpodbija sklep sodišča prve stopnje), za katero skladno z četrtim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ker gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, privolitev ni potrebna (sodišče prve stopnje je sicer sklep sprejelo na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP). Pri odločanju o pravdnih stroških je pravilno upoštevalo, da gre za takšen spor, v katerem toženka kot delodajalec ne glede na izid sama krije svoje stroške (peti odstavek 41. člena ZDSS-1); reparacijski zahtevek je del spora o obstoju in prenehanju delovnega razmerja.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

14. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.