Jedro

Sklenitev pogodbe o zaposlitvi predstavlja ureditev trajnega delovnopravnega statusa v skladu z delovnopravnimi predpisi in v povezavi z uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ureditev tega statusa v ničemer ne preprečuje morebitna istočasna začasna delovna nezmožnost, ki upravičuje uveljavljanje pravic na podlagi ZZVZZ. Poziv delavki s strani tožeče stranke, da s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi trajno uredi svoj delovnopravni status, ki ji bo omogočil uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, v ničemer ne bi posegel v upravičenja delavke iz naslova uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja zaradi začasne delovne nezmožnosti.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na podrejeno uveljavljani zahtevek na odpravo odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcije št. 1803/81/2011-DI/2 z dne 7. 7. 2011 in odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Nova Gorica, št. 1803-86/2011-NG-2 z dne 25. 5. 2011 in se v tem delu tožba zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpravo Odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcije, št. 1803-81/2011-DI/2 z dne 7. 7. 2011 ter da je tožena stranka dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe odločiti o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo št. 1803-86/2011-NG-2 z dne 25. 5. 2011. 2. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpravo Odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcije, št. 1803-81/2011-DI/2 z dne 7. 7. 2011 in odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Nova Gorica št. 1803-86/2011-NG-2 z dne 25. 5. 2011 ter da je tožena stranka dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe odločiti o zahtevku tožeče stranke z dne 10. 5. 2011 za refundacijo nadomestila plače za mesec marec 2011. 3. Dovoli se sprememba tožbe tožeče stranke z dne 12. 3. 2014 in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke po spremenjeni tožbi na odpravo Odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcije, št. 1803-81/2011-DI/2 z dne 7. 7. 2011 in odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Nova Gorica, št. 1803-86/2011-NG-2 z dne 25. 5. 2011 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 568,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 12. 8. 2011 do plačila.“

2. V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, vključno s stroški pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeno podlago utemeljevala kot uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke št. 1803/86/2011-NG-2 z dne 25. 5. 2011 v delu, v katerem je zavrnila zahtevek tožeče stranke na povračilo nadomestila plače za mesec marec 2011 za zaposleno delavko J. Ž. Na podlagi pritožbe tožeče stranke je tožena stranka z odločbo št. 1803-81/2011-DI/2 z dne 7. 7. 2011 zavrnila pritožbo tožeče stranke. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da sta navedeni odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti. S tožbenim zahtevkom je primarno uveljavljala odpravo odločbe tožene stranke z dne 7. 7. 2011 in naložitev toženi stranki, da ponovno odloča o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo z dne 25. 5. 2011. Podrejeno temu zahtevku pa je uveljavljala odpravo obeh navedenih odločb tožene stranke in naložitev ponovnega odločanja tožene stranke o refundaciji nadomestila plače za mesec marec 2011. 6. Naknadno pa je tožeča stranka kot drugi podrejeni zahtevek uveljavljala odpravo obeh navedenih odločb tožene stranke in naložitev plačila tožeči stranki v višini 568,67 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2011 do plačila.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku nasprotovala s sklicevanjem na okoliščino, da je bila delavki tožeče stranke oziroma zavarovanki tožene stranke izdana odločba ZPIZ, s katero ji je bila priznana trajna nezmožnost za delo v skrajšanem delovnem času, na osnovi česar bi ji tožeča stranka morala zagotoviti ustrezno delovno mesto in skleniti pogodbo o zaposlitvi, za kar pa ni bilo ovir v dejstvu, da je bila delavka v času dokončnosti odločbe ZPIZ v bolniškem staležu. Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni pravočasno izpolnila, je dolžna sama nositi breme izplačanega nadomestila plače za delovne ure, za katere je bila delavki tožeče stranke ugotovljena invalidnost. Glede narave spornega razmerja

8. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da uveljavlja svoje upravičenje do refundacije dela sredstev iz naslova nadomestila plače, ki jo je izplačala svoji zaposleni delavki. Po stališču tožeče stranke naj bi bila ta izplačila izvršena v breme tožene stranke, v posledici česar naj bi upravičeno uveljavljala povrnitev teh izplačil. 9. Tožeča stranka je bila kot delodajalec svoji delavki zavezana izplačati nadomestilo plače za čas odsotnosti v času bolniškega staleža na podlagi 137. člena Zakona o delovnih razmerjih,(1) veljavnega v spornem obdobju. To velja tudi v primeru, ko izplačilo nadomestila plače na podlagi posebnih zakonskih določb na koncu bremenijo drugega zavezanca. Takšna zakonska obveznost, da nadomestilo plače svojemu delavcu izplačuje delodajalec tudi v primeru, ko na ta način zalaga svoja sredstva v korist tistega, ki je na koncu dolžan nositi breme tovrstnega nadomestila, pa samo po sebi daje delodajalcu upravičenje, da od končnega zavezanca uveljavlja povrnitev tako založenih sredstev. Zalaganje sredstev s strani delodajalca vzpostavlja civilnopravno razmerje, ki daje delodajalcu podlago za uveljavljanje povrnitvenega zahtevka (197. člen Obligacijskega zakonika).

10. Pri uveljavljanju povračila založenih sredstev tožeče stranke kot delodajalca za izplačilo nadomestila plače v primeru nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe ne gre za vprašanje uveljavljanja pravic iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v smislu določbe 84. člena ZZVZZ. Zato tožena stranka o tovrstnih zahtevkih ni upravičena odločati v upravnem postopku. Gre namreč za povsem jasno civilnopravno razmerje med delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je s tem v zvezi s Pravilnikom o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil(2) uredila način, na katerega naj delodajalci specificirano uveljavljajo refundacijo tovrstnih izplačil. Okoliščina, da je tožena stranka o takšnem zahtevku v spornem razmerju izdala upravni akt, s katerim je zavrnila zahtevek tožeče stranke, v ničemer ne posega v pravni položaj tožeče stranke. Izdaja upravne odločbe s strani tožene stranke o civilnopravnem zahtevku tožeče stranke ne izključuje sodnega varstva položaja tožeče stranke v smislu uveljavljanja dajatvenega zahtevka v civilnopravnem postopku. Takšen zahtevek je tožeča stranka z razširitvijo tožbe v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2014 tudi uveljavljala v okviru drugega podrejenega zahtevka. Odločbi tožene stranke, na kateri se nanašata primarni in prvi podrejeni zahtevek, o katerih je odločeno v okviru 1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe, sta izdani izven zakonske podlage iz 84. člena ZZVZZ, zato sta obremenjeni z absolutno ničnostjo. Ker gre v obravnavanem razmerju za civilnopravno razmerje med pravdnima strankama, že ta okoliščina izključuje utemeljenost primarnega in prvega podrejenega zahtevka, s katerim tožeča stranka od sodišča terja odpravo navedenih upravnih odločb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred prvostopenjskim oziroma drugostopenjskim organom tožene stranke za ponovno odločanje v upravnem postopku o civilnopravnem zahtevku tožeče stranke. Iz teh materialnopravnih razlogov se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v 1. in 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ko je tako uveljavljena zahtevka v tem postopku zavrnilo. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede utemeljenega dela pritožbe

11. Enak tožbeni zahtevek na odpravo obeh odločb tožene stranke z dne 25. 5. 2011 in 7. 7. 2011 je tožeča stranka uveljavljala tudi v okviru drugega podrejenega tožbenega zahtevka, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločalo v okviru 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Ker pa je bilo o tem zahtevku že odločeno v okviru odločitve o zavrnitvi zahtevkov iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče s ponovno zavrnitvijo istega zahtevka v okviru 3. točke izreka o istem zahtevku odločilo dvakrat. S tem pa je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tovrstno pomanjkljivost izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče odpravilo na ta način, da je v tem delu ugodilo pritožbi in ta del odločitve prvostopenjske sodbe v okviru drugega podrejenega zahtevka tožeče stranke razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Glede dajatvenega zahtevka na plačilo 568,67 EUR

12. Med pravdnima strankama očitno ni sporno naslednjo dejansko stanje: - delavki tožeče stranke je bila s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) 20. 12. 2010 izdana odločba, s katero ji je bil priznan status invalida III. kategorije s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno od 13. 12. 2010 dalje, - ta odločba je postala izvršljiva 8. 1. 2011, - v času izdaje odločbe ZPIZ je bila delavka tožeče stranke v bolniškem staležu, ki je neprekinjeno trajal tudi še v obdobju v mesecu marcu 2011, ki predstavlja sporno obdobje, na katero se nanaša vtoževani zahtevek, - tožeča stranka je z delavko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom šele 1. 5. 2011, - tožena stranka je tožeči stranki refundirala nadomestilo izplačane plače za delavko za štiri ure dnevno, povrnitev izplačila nadomestila plače za preostale štiri ure dnevno pa je predmet tožbenega zahtevka.

13. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na okoliščini, da tožeča stranka iz razlogov na njeni strani takoj po izvršljivosti odločbe ZPIZ z delavko ni sklenila delovnega razmerja za polovični delovni čas, s čemer bi ji omogočila uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja na podlagi odločbe ZPIZ z dne 20. 12. 2010. 14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v tem delu obrazložitev prvostopenjskega sodišča nejasna oziroma sama s sabo v nasprotju, kakor tudi, da je prvostopenjsko sodišče pri tem zmotno uporabilo materialno pravo in odstopilo od ustaljene sodne prakse.

15. Z dokončnostjo odločbe ZPIZ z dne 20. 12. 2010 je delavka tožeče stranke pridobila pravni naslov za uveljavljanje pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ga ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.(3) Ta odločba je delavki omogočala, da si zagotovi delovnopravni status z zagotovitvijo zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, medtem ko je v preostalem delu bila upravičena do koriščenja delne invalidske pokojnine po 93. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj za uveljavljanje te pravice do izplačila delne invalidske pokojnine pa je bil sklenitev pogodbe o zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, kar je v sferi tožeče stranke.

16. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni imela podlage, da bi delavko v času, ko je bila v bolniškem staležu, pozivala na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču tožene stranke, da je potrebno razlikovati med vprašanjem ureditve statusnopravnega razmerja v zvezi z zaposlitvijo delavke po izdani odločbi ZPIZ z dne 20. 12. 2010 od vprašanja začasne delovne nezmožnosti delavke v posledici ugotovitvenih odločb tožene stranke št. 280000-18070-2891/2009/22 z dne 22. 12. 2010 ter z dne 17. 1. 2011 in 23. 3. 2011, na osnovi katerih je bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo delavke za obdobje od 20. 12. 2010 do 13. 4. 2011. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom je zato predpostavka za uveljavljanje pravice delavke tožeče stranke iz naslova delne invalidske pokojnine na podlagi 159. člena ZPIZ-1. V kolikor bi bil ta pogoj izpolnjen, bi bila tožeča stranka v smislu 137. člena ZDR tudi v primeru delavkine začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe zavezana delavki izplačevati nadomestilo le za tisti obseg časa, ki bi ga bila delavka dolžna prebiti na delu. Samo v tem obsegu bi tožeča stranka torej izplačala nadomestilo, ki bi moralo bremeniti toženo stranko. Ker je bila sklenitev ponovne pogodbe o zaposlitvi z delavko v sferi tožeče stranke, je materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni upravičena uveljavljati povrnitve nadomestila od tožene stranke v delu, ki presega znesek priznanega in izplačanega zneska za štiriurno delovno obveznost delavke. Odločba ZPIZ št. 9536789 z dne 20. 11. 2010 je tožeči stranki nalagala sodelovalno dolžnost za uveljavitev priznane pravice iz III. kategorije invalidnosti delavki, s čimer bi se v breme pravic iz pokojninskega zavarovanja prenesla upravičenja za čas, ki presega skrajšan delovni čas štiri ure dnevno.

17. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da z delavko ni mogla skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, ker v času začasne delovne nezmožnosti ni mogla niti smela delavki ponujati kakršnegakoli dela. Takšno stališče izhaja iz napačnega izhodišča, saj predstavlja sklenitev pogodbe o zaposlitvi ureditev trajnega delovnopravnega statusa v skladu z delovnopravnimi predpisi in v povezavi z uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ureditev tega statusa v ničemer ne preprečuje morebitna istočasna začasna delovna nezmožnost, ki upravičuje uveljavljanje pravic na podlagi ZZVZZ. Poziv delavki s strani tožeče stranke, da s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi trajno uredi svoj delovnopravni status, ki ji bo omogočil uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, v ničemer ne bi posegel v upravičenja delavke iz naslova uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja zaradi začasne delovne nezmožnosti.

18. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi takšna uporaba materialnega prava, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, sklicujoč se na odločbe opr. št. VIII Ips 444/2007 ter VIII Ips 349/2009 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Isp 233/2009 in Isp 110/2007. Potrebno je namreč upoštevati, da je bil dejanski in pravni okvir v tej zadevi različen od primerov, ki so jih obravnavale odločbe, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. V primerljivih odločbah je namreč šlo za obravnavanje socialnega spora pred delovnim in socialnim sodiščem, v katerih so zavarovanci uveljavljali svoja upravičenja na podlagi zdravstvenega zavarovanja na podlagi ZZVZZ. Vprašanje, ki je bilo odprto v navedenih primerljivih postopkih, se v tem konkretnem primeru ne postavlja, saj je bila delavki pravica iz naslova zdravstvenega zavarovanja za sporno obdobje priznana na podlagi ugotovitvenih odločb tožene stranke in je tožeča stranka delavki na tej podlagi tudi izplačala nadomestilo plače za sporno obdobje. Predmet tega pravdnega postopka pa je vprašanje ali sme tožeča stranka upravičeno terjati povrnitev sredstev plačanega nadomestila plače delavki od tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sporni del nadomestila plače tožeča stranka delavki izplačala v posledici neizpolnitve njene sodelovalne dolžnosti, s katero bi se razbremenila tega bremena, to pomeni, da ne gre za nujne stroške, ki jih je plačala za toženo stranko, zato ni podane podlage za uveljavljanje povračilnega zahtevka v smislu 197. člena OZ.

19. Iz že podanih materialnopravnih razlogov se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi postopanje v navedenem smislu predstavljajo zlorabo bolniške odsotnosti zaposlene v smeri znižanja stroškov delodajalca. Takšno postopanje bi namreč pomenilo zgolj realizacijo že priznane pravice delavki na podlagi dokončne odločbe pristojnega organa na podlagi ZPIZ-1. 20. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ki se nanaša na podrejeno uveljavljeni dajatveni zahtevek na plačilo 568,67 EUR s pripadki (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tudi v delu, v katerem je tožeča stranka s pritožbo uspela, njen uspeh zgolj navidezen, saj tudi z zavrženjem tega dela tožbe s svojim zahtevkom ni uspela. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 42/2002, 79/2006 - ZZZPB-F, 46/2007 - odl. US, 103/2007, 45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 130/2004, 121/2005, 129/2006, 194/2006 in 8/2007 Op. št. (3): ZPIZ-1UPB1- Ur. l. št. 109/2006