Jedro

Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena Ustave, v postopku z zahtevo za sodno varstvo je pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga storilec prekrška obrazloženo in ne zgolj pavšalno izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo.

Storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, njegove navedbe v zahtevi za sodno varstvo pa po vsebini pomenijo tudi povsem pavšalno navajanje drugačnega videnja dogodka, kot je bil ugotovljen s strani prekrškovnega organa, zato ravnanja sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na že ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče šteti za arbitrarno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je s plačilnim nalogom 0000108056147 z dne 24. 12. 2013 storilca prekrška B. K. spoznal za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekel mu je globo 40,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 139/2014-2452 z dne 11. 3. 2014 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, ki v obrazložitvi zahteve opozarja, da morajo biti storilcu prekrška tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo zagotovljena temeljna jamstva poštenega sojenja, med drugim tudi izvajanje dokazov v njegovo korist. Poudarja, da je v obravnavanem primeru zaključek sodišča, da je potrebno zahtevo za sodno varstvo zavrniti, ker ni najti razumnega razloga, da sodišče ne bi sledilo navedbam policije, v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ter nadaljuje, da bi sodišče v obravnavanem primeru ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo storilca prekrška, policista in obe priči, za kateri policista zatrjujeta, da so njune izjave obremenilne, uradnih zaznamkov o izjavah teh prič pa ni v spisu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) dne 19. 8. 2014 poslalo storilcu prekrška, ki pa se o njej ni izjavil. B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče storilcu prekrška kršilo jamstva iz 22. in 29. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), torej da postopek zoper njega ni bil pošten. Kršitev utemeljuje z navedbami, da bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi v postopku zaslišalo storilca prekrška in priči, katerih izjav v obliki uradnih zaznamkov v spisu sicer ni najti, ter opozarja na neustreznost zaključka sodišča, da je potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti, ker ni najti razumnega razloga, da sodišče ne bi sledilo navedbam policije.

5. Iz podatkov prekrškovnega spisa ter razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prekrškovni organ storilcu prekrška dne 24. 12. 2013 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po četrtem odstavku 37. člena ZPrCP, ki ga stori oseba, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja, vozi pa po cesti ali delu ceste, ki ni namenjen prometu tiste vrste vozil, ki ji pripada njegovo vozilo. Iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu izhaja, da je storilec prekrška s kolesom vozil po pločniku namesto po kolesarski stezi, v tistem pa je trčil v pešca. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec prekrška vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je opisal svoje videnje inkriminiranega dogodka, poudaril, da je zaradi ovire na kolesarski stezi zapeljal z nje, vanj pa je trčil pešec, ki je tekel s hitrostjo najmanj 30 km/h, da bi ujel zeleno luč na semaforju. Storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo ni predlagal svojega zaslišanja, niti izvedbe kateregakoli drugega dokaza.

6. Po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo (9. poglavje), se pravica storilca prekrška do izjave primarno zagotavlja skozi pravico do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov glede pravnih in dejanskih vidikov zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Med določbami 9. poglavja ZP-1 ni pravila, ki bi sodišče zavezovalo k zaslišanju obdolženca, neposrednemu izvajanju dokazov ali razpisu ustne obravnave. Sodišče lahko sprejme odločitev o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo tudi brez izvedbe navedenih procesnih dejanj. Zaslišanje obdolženca se izvede le, če sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Tedaj sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1), v katerem je zaslišanje storilca prekrška načeloma obvezno. Ustno obravnavo (ki se izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem) pa sodišče v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka razpiše le, če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Takšna ureditev pomeni, da bo storilcu v določenih primerih pošten postopek zagotovljen že z možnostjo seznanitve s podatki spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve (ki jo lahko uresniči tudi z vložitvijo zahteve za sodno varstvo), v drugih primerih pa - zaradi narave spornega vprašanja - o poštenem postopku ne bo mogoče govoriti, če storilcu prekrška ne bo omogočeno, da je na sojenju osebno navzoč, da izvaja dokaze v svojo korist, da se neposredno seznani z obremenilnimi dokazi ter da zaslišuje obremenilne priče. 7. Vrhovno sodišče je že v odločbi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, upoštevaje prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP; sodbe Flisar proti Sloveniji, Suhadolc proti Sloveniji in Marguč proti Sloveniji) ter določila 22. in 29. člena Ustave, podalo kriterije, ki omogočajo presojo, ali je bil storilec prekrška deležen poštenega sojenja (fair trial). Iz odločb ESČP izhaja, da je izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena Ustave, v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga storilec prekrška obrazloženo in ne zgolj pavšalno izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo.

8. V obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da postopek zoper storilca prekrška ni bil pošten. Sodišče je, kot izhaja iz razlogov sodbe, svojo odločitev res oprlo le na opis dejanskega stanja prekrška, ki ga je prekrškovni organ sestavil na podlagi zbiranja obvestil, izjav udeležencev in ogleda prometne nesreče ter na izdelano skico prometne nesreče, ne da bi samo dopolnilo dokazni postopek, za kar pa, glede na vsebino zahteve za sodno varstvo, tudi ni bilo potrebe. Sodišče je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo ne le, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, temveč tudi da njegove navedbe v zahtevi za sodno varstvo po vsebini pomenijo povsem pavšalno navajanje drugačnega videnja dogodka, kot je bil ugotovljen s strani prekrškovnega organa. Vrhovno sodišče ugotavlja, da storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo poleg splošnih navedb o tem, da velja za previdnega in izkušenega voznika, obširno opisuje ravnanje oškodovanca, ki da je z veliko hitrostjo tekel proti zeleni luči na semaforju ter trčil vanj, ko se je sam že nahajal na kolesarski stezi, ob tem pa sam trdi, da ni ves čas vozil po kolesarski stezi, temveč je oviro na njej obvozil pol metra desno od kolesarske steze. Vložnik zahteve za sodno varstvo je očitno prezrl, da se mu v izpodbijanem plačilnem nalogu ni očitala povzročitev prometne nesreče, temveč prekršek po četrtem odstavku 37. člena ZPrCP, ker ni vozil po delu ceste, ki je namenjen prometu tiste vrste vozil, ki ji je pripadalo njegovo vozilo. Ob takšni vsebini zahteve za sodno varstvo ravnanja sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na že ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče šteti za arbitrarno oziroma takšno, ki storilcu prekrška ne bi zagotavljalo poštenega sojenja.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.