Jedro

Tožnik je s podpisom sporazuma podal voljo glede njegove sklenitve, pri čemer je tožena stranka sestavila sporazum in ga tudi odjavila iz socialnih zavarovanj. Torej je bil sklenjen v skladu s teorijo o realizaciji pogodbe. Tudi če je tožnik podpisal sporazum zaradi morebitne upokojitve, to ne more predstavljati grožnje, bistvene zmote ali prevare (45. člen, 46. člen, 49. člen OZ). Ob tem pa preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe zaradi napak volje po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile, v vsakem primeru pa pravica preneha v roku enega leta, ko je bila pogodba sklenjena. Do sklenitve sporazuma je prišlo 27. 7. 2017, tožnik pa je vložil tožbo 29. 9. 2018, torej po poteku objektivnega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini št. ..., ki sta jo dne 21. 8. 2017 sklenili pravdni stranki, prenehala veljati nezakonito (I/1. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 60.004,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov v času od 29. 9. 2018 pa do 1. 7. 2020, vse v roku 8 dni (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo (I/3. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je zmotno presodilo, da naj bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zakonito, na podlagi veljavno sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017. Sodišče je spregledalo določbe delovnopravne zakonodaje, saj ZDR-1 določa pisno obliko pogodbe o zaposlitvi kot pogoj za njeno veljavnost. Enako naj bi veljalo za sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, njegova veljavnost je prav tako pogojena z enako vrsto obličnosti. Tožnik je zatrjeval, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017 s strani tožene stranke oziroma njenega pooblaščenca uprave ni bil podpisan, dokazno breme, da je bil sporazum sploh sklenjen je bilo na strani tožene stranke. Tožena stranka bi morala trajno hraniti pogodbe o zaposlitvi in vse listine v zvezi z njenimi prenehanji.

V ZPP in ZDSS-1 sicer ni uzakonjeno načelo formalne dokazne legalitete, načeloma bi bilo dokazovanje obstoja pisne listine mogoče tudi z drugimi dokazi in ne le s predložitvijo listine, vendar je sodišče dokazno ocenilo izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje se do dejstva, da sporazum ni bil predložen, niti ni opredelilo. Iz izpovedbe priče A.A. jasno izhaja, da se v zvezi s predmetnim sporazumom ni spomnil nobenih konkretnih okoliščin, pri čemer ne gre prezreti, da v spisu s strani predsednika uprave podpisanega sporazuma nesporno ni. B.B. je zapisala, da so dokumenti v podpisu pri predsedniku uprave. Sodišče je vero poklonilo priči B.B., ki je sprva neresnično zatrjevala, da je predsednik uprave podpisal sporazum, šele po predočenju listine pa izjavo spremenila, češ da se ne spomni niti tega, da bi podpisani sporazum sploh videla. Sodišče je napravilo zaključek, da naj bi tožena stranka ob objavi iz zavarovanj predložila verodostojno podlago. Sodišče je napačno presodilo tudi dejstvo, da naj tožnik sporazuma ne bi podpisal pod pritiskom. Povedal je, da so mu ponujali neustrezne (rešitve) delovnega razmerja za določen čas ali pa podpis pogodbe hkrati s sporazumom o njenem prenehanju. Sporazum, ki naj bi bil sklenjen (pa ni bil), bi bil iz tega razloga sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli in zato ničen. Tožnik zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma ni postavil, ker le-ta nikoli ni bil sklenjen. V pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 7. 2017 in 21. 8. 2017 sta določbi jasni, zato razlaga njunih določb ni potrebna. V vsakem primeru je utemeljen zahtevek tožnika glede plačila odpravnine na podlagi 18. člena pogodbe z dne 21. 8. 2017. Navedena odpravnina ni bila določena za primer, ko po prenehanju napotitve tožena stranka tožnika ne bi mogla zaposliti na ustreznem delovnem mestu, pač pa za primer, ko mu ne bi ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017 veljavno sklenjen. Veljavnost sporazuma je pogojena z enako obličnostjo, kot velja za pogodbe o zaposlitvi. Nesporno je, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja sklenjen v pisni obliki, prav tako med strankama ni sporna njegova vsebina, niti ni sporno, da ga je tožnik podpisal. Vprašanje, ali je bil sporazum podpisan s strani tožene stranke, je bilo problematizirano šele na naroku tekom zaslišanja tožnika, ko je pooblaščenec tožnika prvič izpostavil, da je izvod sporazuma, ki je bil v spisu in ga je v spis predložil tožnik kot prilogo k pritožbi, ni vseboval podpisa direktorja tožene stranke. Do tega trenutka tožnik nikoli ni trdil, da sporazum ni bil sklenjen ali da ni bil podpisan s strani tožene stranke, vendarle, da je ničen. Okoliščina, da ni bil predložen s strani tožene stranke ustrezno podpisan izvod sporazuma, posledično ne dokazuje, da sporazum sploh ni bil podpisan, še zlasti pa to ne pomeni, da volja tožene stranke za sklenitev sporazuma ni obstajala. Stališče tožnika, da dokazovanje obstoja pisne listine, za katero veljajo delovnopravni predpisi je mogoče le s predložitvijo te listine, je zmotno. Takšno dokazno pravilo ne obstoji, v pravdnem postopku pa sodišče tudi ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določala vrednost izvedenih dokazov. Sodišče je presojalo, zakaj verjame priči in jo šteje za verodostojno, kljub temu, da se priča ni spomnila, da bi videla podpisan dokument. Tožnik poskuša omajati pravilnost dokazne ocene s prirejeno interpretacijo pričine izpovedbe, saj naj bi priča sprva neresnično zatrjevala, da je predsednik uprave podpisal sporazum, nato pa izpovedala, da ni vedela in da težko potrdi, saj sporazuma ni videla, ker se ne spomni. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, da je tožena stranka podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni podlage, da bi odločalo na podlagi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Sporazum bi se moral šteti za veljavno sklenjenega na podlagi 58. člena OZ, ki je uzakonil teorijo o realizaciji pogodbe. Ta norma je nastala kot korektiv togega pravila, zlasti za primere, ko bi zaradi nepoštenega, nemoralnega ravnanja in špekuliranja strank bil rezultat podpisa absolutno neupravičen. Obstoj morebitnih napak v volji bi moral tožnik uveljavljati v skladu s 94. členom OZ kot razlog za izpodbojnost sporazuma, ob upoštevanju zakonskih rokov za postavitev zahtevka za razveljavitev izpodbojne pogodbe (drugi odstavek 16. člena ZDR-1), česar pa tožnik ni storil. Tudi v kolikor bi bil tožnik res deležen določenih pritiskov (a jih ni bil), to ne bi predstavljalo nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z veljavnostjo pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2017 ter namen oziroma razlog za sklenitev kasnejše pogodbe z dne 21. 8. 2017. Ta je bila sklenjena zgolj kot popravek pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2017, saj je vsebina obeh pogodb identična, razlika je le v drugem odstavku 18. člena obeh pogodb, ki določa višino odpravnine. Pogodba je bila sklenjena, kot sta izpovedali priča A.A. in tožnik, zaradi zvišanja odpravnine iz šest na devet plač. V konkretnem primeru je prišlo do prenehanja delovnega razmerja na podlagi sporazuma zaradi upokojitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem vseh listin, ki sta jih predložili stranki in zaslišalo tožnika ter priči A.A. in B.B. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. S tožbo je zahteval, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 8. 2017 nezakonito prenehala ter posledično vtoževal odškodnino v višini razlike v plači od prenehanja delovnega razmerja do 23. 7. 2019, odškodnino v višini sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019, odškodnino v višini nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2018 in 2019, odškodnino zaradi nižje pokojnine, ki bi bila višja v primeru, če bi se upokojil 23. 7. 2019, ter odpravnino na podlagi 18. člena pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje s sporazumom z dne 27. 7. 2017, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča veljaven. Pritožba neutemeljeno navaja, da sporazum ne velja iz razloga, ker ni bil podpisan s strani tožene stranke oziroma njenega predsednika uprave, pri čemer slednja ni predložila dokaza o podpisu sporazuma. Pogodba o zaposlitvi lahko skladno z 81. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki neveljaven. Stališče tožnika, da je dokazovanje obstoja listine, za katere veljajo delovnopravni predpisi, mogoče le s predložitvijo te listine, je zmotno. Takšno dokazno pravilo ne obstoji, pač pa je sodišče v delovnih sporih vezano na določilo 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Dokument z naslovom Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom zaradi upokojitve je pripravila tožena stranka in sicer, kot je sama zatrjevala, v soglasju s tožnikom. Tožnik je ta sporazum z dne 27. 7. 2017 nedvomno prejel, ga tudi nedvomno podpisal in predložil v postopku, kar pomeni, da se je z navedenim sporazumom tudi strinjal. Tožnik sporazuma tudi ni izpodbijal in ga je šteti za veljavnega na podlagi 58. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki določa, da če pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, je veljavna, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. V konkretnem ni šlo za nepošteno, nemoralno ravnanje tožene stranke. Sporazum tudi ni ničen, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom (3. člen ZPP). Sodišče je tudi pravilno obrazložilo, da sicer na ničnost pazi po uradni dolžnosti na podlagi 92. člena OZ, vendar je pri tem vezano na postavljeni zahtevek in trditve stranke, pri čemer 81. člen ZDR-1 ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. Tožnik je tudi vedel, da ga je tožena stranka odjavila iz socialnega zavarovanja z dnem 31. 8. 2018. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je verjelo priči B.B., ki je sicer nekoliko različno izpovedala glede samega sporazuma, šlo pa je za oddaljenost dogodka. Tožnik je s podpisom sporazuma podal voljo glede njegove sklenitve, pri čemer je tožena stranka sestavila sporazum in ga tudi odjavila iz socialnih zavarovanj. Torej je bil sklenjen v skladu s teorijo o realizaciji pogodbe. Tudi če je tožnik podpisal sporazum zaradi morebitne upokojitve, to ne more predstavljati grožnje, bistvene zmote ali prevare (45. člen, 46. člen, 49. člen OZ). Ob tem pa preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe zaradi napak volje po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile, v vsakem primeru pa pravica preneha v roku enega leta, ko je bila pogodba sklenjena. Do sklenitve sporazuma je prišlo 27. 7. 2017, tožnik pa je vložil tožbo 29. 9. 2018, torej po poteku objektivnega roka.

8. Zaradi navedenega je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova razlike v plači od 1. 9. 2018 do 23. 7. 2019, regresa za letni dopust za leto 2019 in zaradi neizrabe letnega dopusta za leto 2018 in 2019, saj se zahtevki nanašajo na obdobje po prenehanju delovnega razmerja. Glede na veljavni sporazum pa je tudi neutemeljen zahtevek za plačilo odpravnine iz 18. člena pogodbe o zaposlitvi ter zahtevek iz naslove odškodnine zaradi nižje pokojnine. Iz sporazuma je razviden datum prenehanja delovnega razmerja in tudi odpravnina.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZDR.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.