Jedro

Ni pogojev za obnovo postopka, ko je postopek končan s sklepom o ustavitvi. Obnovi se lahko le upravni postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti "sklepu" Centra za socialno delo Gornja Radgona št. ... z dne 25.5.1995, s katerim je bil "zavrnjen" njen predlog za obnovo postopka v zadevi stikov z otrokoma. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil upravni postopek končan s sklepom o ustavitvi postopka zaradi sklenjene poravnave, in ne z odločbo.

Obnova postopka zato ni dopustna, pri čemer ni pomemben razlog za ustavitev postopka.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe "zakonodaje". Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da poravnava z dne 14.12.1994 ni bila sklenjena po volji strank, ampak na pritisk in grožnjo uradne osebe Z.B., zato ne more biti veljavna. Zora Borko kot uradna oseba v postopku ne bi smela sodelovati, kar je center za socialno delo priznal s tem, da jo je izločil kot pooblaščeno uradno osebo za urejanje stikov mld. J. in mld. M.B. z njunim roditeljem. Tožena stranka sama ugotavlja, da poravnava nadomešča odločbo v upravni stvari in ima moč izvršljive odločbe, zato je napačno zaključila, da je ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, ki jih predvideva Zakon o splošnem upravnem postopku (dalje: ZUP). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in o zadevi samo odloči, tako da se dovoli obnova postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je zaradi sklenjene poravnave bil upravni postopek končan s sklepom o ustavitvi postopka. Ta ugotovitev je tudi v skladu s podatki poslanih upravnih spisov. Upravni postopek je mogoče obnoviti, če je med drugim izpolnjen pogoj, da je bil upravni postopek končan z dokončno odločbo, torej z upravnim aktom, s katerim je organ odločil o kakšni pravici ali obveznosti posameznika (1. odstavek 249. člena ZUP). Navedeni pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj organ prve stopnje ni meritorno odločal o stikih, temveč le o ustavitvi postopka (na podlagi sklenjene poravnave - 5. odstavek 134. člena ZUP). To pa pomeni, da obnova postopka ni možna, pri čemer ni pomemben razlog, zaradi katerega je bil postopek ustavljen, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Ker obnova postopka ni možna, bi organ prve stopnje tožničin predlog za obnovo postopka lahko celo zavrgel vendar s tem, ko ga je zavrnil, po presoji sodišča niso bile kršene nobene tožničine pravice ali pravne koristi. Ker torej obnova postopka po zakonu ni možna, so vsi ostali tožbeni ugovori pravno nepomembni, zato sodišče nanje ne odgovarja.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97). Cit. določbe ZUS/77 in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).