Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s tem, da ga tožena stranka poziva, da se vrne na delo določenega dne, vendar tega ni upošteval. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil odsoten z dela naslednjih pet zaporednih delovnih dni, kot tudi to, da se ni vrnil na delo do dokončnosti odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da naj razveljavi sklep direktorja tožene stranke (15.1.1992) o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih odsotnosti z dela od 27.12.1991 dalje, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu priznati izgubljene pravice iz dela. Ugodilo pa je drugemu tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke (27.2.1992) in sklep sveta tožene stranke (13.5.1992) o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti zaradi neupravičenih odsotnosti z dela v istem obdobju. Ugotovilo je, da je tožnik v decembru 1991 toženo stranko zaprosil za neplačan dopust in še pred odločitvijo tožene stranke odpotoval za dalj časa v A.. Tožena stranka ga je 21.12.1991 pozvala, da naj 27.12.1991 pride na delo, vendar se na poziv ni odzval. Zoper odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih odsotnosti z dela tožnik ni ugovarjal, zato je ta odločitev postala dokončna in pravnomočna (9.2.1992). Kasneje je tožena stranka zaradi istih odsotnosti z dela zoper tožnika uvedla disciplinski postopek in mu izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Presodilo je, da sta odločitvi o tem nezakoniti, ker isto ravnanje, zaradi katerega je tožniku delovno razmerje že prenehalo, ne more biti predmet kasnejšega disciplinskega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik, ker naj bi bila sodba neskladna in nejasna. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da sklep direktorja tožene stranke, s katerim je ta odločil o tem, da tožniku preneha delovno razmerje zaradi petih zaporednih dni neupravičene odsotnosti z dela, ni postal pravnomočen, ker tožniku sklep tožene stranke ni bil ustrezno vročen, tožnik pa ni bil deležen pravnega pouka. Zato je bil tožnik upravičen ta sklep izpodbijati tudi še v letu 1995, kar je tudi storil, ko je izpodbijal sklepe disciplinskih organov tožene stranke, s katerimi mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi istega ravnanja. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je bila sodba sodišča prve stopnje pravilna. Sklep direktorja tožene stranke z dne 15.1.1992 je zakonit, ker je tožnik od 27.12.1991 dalje petkrat zaporedoma neupravičeno izostal z dela. Presodilo je še, da okoliščina, da je tožena stranka tožniku zaključila delovno knjižico z 31.12.1991 in ne s 27.12.1991, kot bi bilo mogoče na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, ni pomembna za presojo zakonitosti odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v postopku ostalo neraziskano dejansko stanje in da pooblaščencu tožnika niso bili vročani sklepi tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo določil 8. člena ZPP/99 o dokazni oceni, ker se o obvestilu in o pravilnosti vročitve obravnava po tolikih letih. Ni jasno ali je bil tožnik sploh obveščen oziroma ali je bil pravilno obveščen o obveznosti prihoda na delo. To odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno, zato ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ker sodba nima razlogov.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Vrhovno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Z navedbo, da v postopku dejansko stanje ni bilo raziskano oziroma popolno in pravilno ugotovljeno, ter da ni jasno, ali je bil tožnik obveščen, da se mora v decembru 1991 vrniti na delo k toženi stranki, čeprav so bile v postopku te okoliščine raziskovane, revident izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zaradi razlogov, zaradi katerih revizija ni dovoljena (3. odstavek 385. člena ZPP). Enaka ugotovitev velja tudi za revizijske trditve, da tožena stranka svojih sklepov ni vročala pooblaščencu tožnika.

Revizijsko sodišče ob preizkusu sodbe sodišča druge stopnje ni ugotovilo, da bi omenjeno sodišče bistveno kršilo določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ustrezno obrazložilo svojo odločitev, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem, da je navedlo dejansko in pravno podlago svoje odločitve. Po določilih 6. točke 100. člena ZDR delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če je pet delovnih dni zaporedoma neupravičeno odsoten z dela in se do dokončnosti odločitve ne vrne na delo. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju odsoten z dela, ne da bi mu bila pred tem odobrena odsotnost z dela brez nadomestila osebnega dohodka, za katero je sicer zaprosil, torej je izostal neupravičeno. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s tem, da ga tožena stranka poziva, da se vrne na delo 27.12.1991, vendar tega ni upošteval. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil odsoten z dela naslednjih pet zaporednih delovnih dni, kot tudi to, da se ni vrnil na delo do dokončnosti odločitve.

Ni sprejemljiva revidentova navedba, da je tožniku delovno razmerje prenehalo kar dvakrat, saj je iz sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je to sodišče potrdilo odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičenih odsotnosti z dela, razveljavilo pa je odločitve disciplinskih organov tožene stranke o ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnika zaradi istega ravnanja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so dokazni zaključki sodišč v skladu z listinami, ki so priložene sodnemu spisu, kar velja tudi za dejanske ugotovitve sodišč o tem, da je bil tožnik obveščen o njegovi obveznosti prihoda na delo k toženi stranki v decembru 1991. Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.