Jedro

Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in predlogu tožnika po določitvi drugega stvarno pristojnega sodišča, z navedbo, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je samo odločilo, da predlog za delegacijo ni utemeljen, ni bilo procesno pravilno. Za odločanje je določilo Okrožno sodišče v Mariboru. Slednje je postopek vodilo upoštevaje določbo tretjega odstavka 363. člena ZPP ter določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je zahteval, da mu tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 211.215,16 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (točka I. izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v znesku 4.857,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Bistvo njegovih pritožbenih navedb je očitek, da v postopku ni bil enakopravno in pošteno obravnavan. Kot prava neuka stranka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru ni bil deležen ustreznega materialnopravnega vodstva, s čimer je sodišče odstopilo od sodne prakse, ker bi mu bilo dolžno nuditi poglobljeno materialno procesno vodstvo. Sodišče ni ponovilo prvega naroka za glavno obravnavo, temveč je odločalo na podlagi zatečenega stanja Okrožnega sodišča v Ljubljani, za katerega je Vrhovno sodišče odločilo, da je kršilo zunanji videz nepristranskosti, zato ta kršitev ni bila odpravljena. Nadalje očita, da bi sodišče na naroku moralo sprejeti njegovo šesti pripravljalno vlogo, dati toženki rok za odgovor ter nato tožniku nuditi materialno procesno vodstvo, v kolikor bi to bilo potrebno. Tako pa se sodišče prve stopnje ni ravnalo po jasnih navodilih Vrhovnega sodišča, da mora Okrožno sodišče v Mariboru sojenje ponoviti. To pomeni začeti s prvim narokom za glavno obravnavo. Kršitev pravice do nepristranskega in poštenega sojenja očita, saj bi moralo Okrožno sodišče v Mariboru celoten postopek ponoviti. Graja nesmiselnost predloga sodišča prve stopnje, da naj si tožnik pridobi brezplačno pravno pomoč, če naroka ni nameravalo preložiti. Na BPP ga je opozorilo že Okrožno sodišče v Ljubljani oziroma na ureditev pravne pomoči. Ti predlogi sodišča predstavljajo zgolj navidezno pomoč prava nevešči stranki. Zavrnjena je bila tudi njegova druga vloga za BPP, čeprav je pričakoval, da mu bo odobrena, ker je bil prisiljen opustiti dejavnost. Pojasnjuje, da je v šesti pripravljalni vlogi predlagala sodišču, da v kolikor bo ugotovilo, da svojemu dokaznemu bremenu glede posameznega od štirih elementov odškodninske odgovornosti ni zadostil, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva opozori, ali če posameznega dejstva ni dovolj podrobno ali razumljivo prerekal ali če za posamezne navedbe ni predložil ustreznih dokazov. Očita, da je sodišče Državnemu pravobranilstvu dne 20. 1. 2015 poslalo poziv, da naj v roku 15 dni odgovori na navedbe tožnika iz pripravljalne vloge. Glede dokazov, ki jih je sodišče izvedlo navaja, da mu ni jasno, katero bistveno dejstvo bi naj toženka dokazovala z dokazom B1 ter da mu kot prava nevešči stranki ni pojasnilo, da njegove šeste pripravljalne vloge ne bo upoštevalo. Nadalje ga sodišče ni opozorilo, da njegovega zaslišanja ne bo izvedlo, saj je zaradi prejetega vabila na zaslišanje opravičeno pričakoval, da bo na naroku 14. 5. 2019 zaslišan. Sodišče ga tudi ni pozvalo, da mora podati predlog po zaslišanju tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni bil zastopan po odvetniku kot tudi ne, da je sodnikova dolžna aktivnost po ustaljeni sodni praksi večja, če je v pravdi nasprotna stranka država. Odmaknilo se je od ustaljene sodne prakse, da mora sodišče prava nevešči stranki dati pobudo, da ponudi določen dokazni predlog. Vsekakor bi ga moralo opozoriti, da predlaga svoje zaslišanje. Nadalje navaja, da ni slišal, ko je sodnik narekoval, da se dokazovanje zaključi. Iz zapisnika ni razvidno, da bi sodišče razglasilo, da je glavna obravnava zaključena. Sodnik ni hotel vnesti v zapisnik njegove trditve, da ni slišal razglasitve konca naroka oziroma, da je narekoval, da je dokazovanje končano. Tožnik je to večkrat neuspešno zahteval, zato je bil prisiljen kričati na sodnika. Potem ko mu je sodnik na njegovo vztrajanje izročil zapisnik v podpis, je lastnoročno vnesel svoje pripombe. Ta potek dogodkov je opisal v sedmi vlogi, sodišču je predlagal, da se samo izloči iz postopka zaradi dvomov v njegovo zmožnost poštenega in nepristranskega sojenja, do česar se sodišče ni opredelilo. V nadaljevanju podaja svoje pomisleke glede podanih izjav prisotnih sodniških pripravnic o dejstvu, ali je sodnik glasno narekoval, da se dokazovanje zaključi. Na koncu podaja obširne pripombe glede zaslišanja odvetnice B.G. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ter očita, da mu je sodišče preprečilo odvetnici postavljati vprašanja. Ne soglaša z zaključkom sodišča, da je odločitev sodišča v Murski Soboti v izvornem postopku pravnomočna, kajti če je temu tako, zakaj tožba tožnika ni bila zavržena. Ponavlja svoje očitke storjenih nepravilnosti v postopku pred višjim sodiščem, ki ni opravilo presoje pravilne uporabe materialnega prava in se brez razumne obrazložitve odmaknilo od ustavljene sodne prakse. Poudarja, da bi za uspeh v pravdi pred sodiščem v Murski Soboti bil potreben skrben in strokoven odvetnik. Ter v nadaljevanju očita kršitve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti.

3. V dopolnitvi pritožbe z dne 10. 7. 2019 tožnik navaja in povzema potek postopka P 292/2009, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper Z.T., ponavlja očitke ne dovolj skrbnega ravnanja odvetnice v postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, ter svoje nestrinjanje z odločitvami sodišč na vseh stopnjah. Ponovno poudarja, da kot prava nevešča stranka, ni bil deležen ustreznega materialno-procesnega vodstva in ustrezne pomoči prava nevešči stranki, kar se tiče prekluzije navajanja novih dejstev, saj bi bila takšna presoja pravilna le, če bi bil tožnik v tem postopku zastopan po odvetniku. Vedno bo obstal dvom v poštenost postopka, ker sloni sodba na ugotovitvah, ki jih je ugotovilo že sodišče v Ljubljani v razveljavljeni sodbi, ko je presojalo očitke protipravnosti ravnanja samemu sebi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani postopek se je pričel z vložitvijo tožnikove tožbe dne 31. 3. 2014, s katero zahteva plačilo zneska 211.215,16 EUR, ki ga uveljavlja kot odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je po njegovih zatrjevanjih posledica protipravnih ravnanj Okrožnega sodišča v Ljubljani, Višjega sodišča v Ljubljani in Ustavnega sodišča republike Slovenije. J.F. je namreč pred obravnavano zadevo kot tožnik pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložil tožbo zoper Z.T. in uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročila odvetnica B.G. - zavarovanka tožene stranke (odvetnica je imela svojo poklicno odgovornost zavarovano pri Z.T.). Trdil in dokazoval je, da v gospodarskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ni uspel (v postopku je uveljavljal plačilo zneska 58.734,20 EUR od družbe I. d.o.o.), zaradi nestrokovnega zastopanja odvetnice, dokazati je želel odvetničino odgovornost in posledično odgovornost tožene zavarovalnice. Okrožno sodišče v Ljubljani je izvedlo dokazni postopek (na naroku dne 30. 11. 2011 je zaslišalo tožnika in odvetnico B.G. kot pričo ter vpogledalo listinske dokaze) ter s sodbo z dne 21. 12. 2011 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Presodilo je, da dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, niso omogočala zaključka, da bi odvetnica v gospodarski zadevi svoje naloge opravljala malomarno (ne dovolj skrbno in strokovno). Tožnikovo pritožbo je zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani dne 26. 9. 2019, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa na tožnikov predlog ni dopustilo revizije. S tem je tožnik izkoristil vsa redna in izredna pravna sredstva, kar pomeni, da sta bila tako postopek kot sodba prvostopnega sodišča, preizkušena na dveh stopnjah, ki niti pritožbenih očitkov, niti kršitev na katere morajo višja in vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, nista ugotovili. Odločitve rednih sodišč je nato na podlagi tožnikove ustavne pritožbe ustavnopravno presojalo še Ustavno sodišče, a tožnikove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo1. 6. Po preučitvi tožnikove obravnavane pritožbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da se velik del pritožbenih navedb in očitkov v obravnavani pritožbi, še zmeraj nanaša na ravnanje odvetnice ter na nestrinjanje z zavrnitvijo njegovega zahtevka v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Zato je potrebno tožniku posebej pojasniti, da je bilo edino pravno pomembno vprašanje v sedaj obravnavanem postopku, ali so sodišča postopala protipravno v zadevi, v kateri je kot tožnik tožil zavarovalnico. Bistveni tožnikovi očitki protipravnih ravnanj, za katere naj bi odgovarjala država kot toženka, so naslednji: 1. okrožnemu sodišču očita: zaslišanje odvetnice B.G., čeprav toženka ni navedla dejstev, o katerih naj bi odvetnica izpovedala kot priča, kršitev razpravnega načela, odmik od ustaljene sodne prakse, da izpovedba prič ne more nadomestiti pomanjkljivosti trditev, onemogočanje ugovorov zoper izpovedbo priče, ni se mogel izjaviti o rezultatih dokazovanja, kršitev pravica do kontradiktornosti, ustavne pravice do poštenega sojenja, neobrazložena zavrnitev dokazov. 2. Višjemu sodišču v Ljubljani očita: sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke in napačno je navedlo, da ni predmet postopka pravilnost odločitve v izvornem postopku. 3. Ustavnemu sodišču očita: da ni sprejelo v obravnavo njegove ustavne pritožbe ter da sklep, s katerim je o tem odločilo, ni obrazložilo. Tožnik meni, da iz obširnih navedb, podanih pred sodiščem prve stopnje in ponovno v obravnavani pritožbi, izhaja protipravnost ravnanj sodišč in s tem utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka zoper državo za materialno in nematerialno škodo, ki so mu jo v zvezi z upravljanjem službe povzročila sodišča. 7. Sodišče druge stopnje tožniku ne more pritrditi, ker pritožbeni preizkus, ki zajema tako razloge, ki jih uveljavlja tožnik, kot uradni preizkus (določba 350. člena ZPP), pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita. Ne držijo očitki, da je sodišče tožniku odvzelo pravico do izjave s tem, da ga ni zaslišalo, da ni izvedlo vseh njegovih predlaganih dokazov, da ni opravilo novega prvega naroka za glavno obravnavo, da je nepravilno štelo njegovo 6. pripravljalno vlogo kot prepozno, da ni obravnavalo 7. pripravljalne vloge ter, da mu v postopku, kot prava neuki stranki, ni zagotovilo ustreznega materialno pravnega vodstva. Nadalje sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi lahko tožnikovi obširni očitki, da je sodišče nepravilno štelo, da je slišal sodnikovo narekovanje na zapisnik, da je glavna obravnava zaključena, predstavljali le relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki pa se pritožbeno ne more presojati brez zatrjevanj o vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe. Obrazložitev bistvenih pritožbenih ugovorov2 sledi v nadaljevanju, v ostalem pa se sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da ne pride do nepotrebnega ponavljanja.

8. V obravnavanem postopku se je v prisotnosti tožnika, dne 19.3. 2015, opravil prvi narok za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Dokazovanje na tem naroku je obsegalo le listinska dokazila, ki so bila vložena med prilogami v spisu. Sodišče je na tem naroku dokazovanje zaključilo ter izdalo sodbo s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po prenosu pristojnosti, je o tožnikovi pritožbi odločalo Višje sodišče v Kopru ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in predlogu tožnika po določitvi drugega stvarno pristojnega sodišča, z navedba, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je samo odločilo, da predlog za delegacijo ni utemeljen, ni bilo procesno pravilno3. Za odločanje je določilo Okrožno sodišče v Mariboru. Slednje je postopek vodilo upoštevaje določbo tretjega odstavka 363. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)4 ter določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP5. Glavna obravnava se je pričela znova, ker pa v obravnavani zadevi na prvem naroku ni bilo izvedeno niti zaslišanje strank niti prič, temveč so bili na prvem naroku izvedeni le listinski dokazi, sodišču ni bilo potrebno pridobiti izjave tožnika glede že izvedenih dokazih. Na tem naroku je sodišče ob prisotnosti obeh pravdnih strank, ponovilo dokazovanje z izvedlo listinskih dokazov in dokazovanje zaključilo. Povzeti potek naroka, ki ga je opravilo Okrožno sodišče v Mariboru ne potrjuje očitkov tožnika, da sodišče ni ravnalo v skladu z revizijskimi napotki Vrhovnega sodišča, saj se je glavna obravnava pričela znova.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da je sodišče ponovno kršilo pravico tožnika do nepristranskega in poštenega sojenja, ker ni ponovilo celotnega postopka, saj bi po njegovem mnenju moralo Okrožno sodišče v Mariboru ponovno opraviti prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje pojasnjuje skladno sodno prakso, da v kolikor se opravi narok pred spremenjenim senatom, to ni prvi narok za glavno obravnavo. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik na tem naroku, ni bil več upravičen podajati nova dejstva in dokaze, je zato pravilna. Vse pritožbene (v pretežni meri pravno nebistvene za obravnavano zadevo) navedbe tožnika o kršitvah sodišča, ker mu ni dovolilo na naroku vložiti šeste pripravljalne vloge ter ker po zaključeni glavni obravnavi ni upoštevalo njegove sedme pripravljalne vloge, so zato neutemeljene. Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnik do prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil 19. 3. 2015, vložil pet pripravljalnih vlog, v katerih je obširno navajal in tudi ponavljal trditve, s katerimi je utemeljeval protipravnost ravnanj sodišč. Obširno je navajal in prikazoval postopanje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, kritiziral nepravilnost odločitve ter ponavljal očitke o ne dovolj strokovnem zastopanju s strani njegove odvetnice (kar vse so v obravnavani zadevi nerelevantna dejstva). Z vloženimi petimi pripravljalnimi vlogami se je tožnik v obravnavani zadevi lahko izjavil o vseh dejstvih, potrebnih za obravnavanje njegove sedanje tožbe.

10. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je šesto pripravljalno vlogo na naroku vložil zato, ker je pričakoval, da mu bo odobrena brezplačna pravna pomoč, saj hkrati tudi navaja, da je bila njegova vloga za BPP zavrnjena že 26. 4. 2019 (do naroka je imel potem še tri tedne časa, da bi lahko uredil ustrezno pravno zastopanje). Tožnik nadalje obširno očita sodišču kršitve, ki jih je sodišče storilo, ker ga ni opozorilo, da njegovega zaslišanja ne bo izvedlo ter, da ga ni pozvalo, da naj poda dokazni predlog po svojem zaslišanju.

11. Institut materialnega procesnega vodstva ter njegovo uporabo v enotni sodni praksi je sodišče natančno pojasnilo v točki 2B obrazložitve, zato se sodišče druge stopnje na te navedbe v celoti sklicuje in jih brez nepotrebnega ponavljanja ne navaja ponovno. Sodišče druge stopnje pa nadalje tožniku tudi pojasnjuje, da je dokaz z zaslišanjem stranke le eden od dokazov, ki se v postopku izvajajo, zato bi sodišče tudi v primeru, da bi sam podal predlog po njegovem zaslišanju, imelo v okviru proste dokazne presoje možnost odločanja, da ta dokaz izvede ali ne. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko tožnikovo zaslišanje ne bi v ničemer pripomoglo k drugačni odločitvi. Tudi, če bi tožnik v celoti potrdil s svojo izpovedbo vse svoje trditve, ki jih obširno podaja v petih pripravljalnih vlogah, tako izveden dokaz ne bi spremenil odločitve sodišča. Vsa procesna ravnanja oziroma procesno gradivo, ki ga je sestavljalo sodišče od vložitve tožnikove tožbe dalje, je pisno zabeleženo in tožnik je o očitanih protipravnih postopanjih v spis vložil listinske dokaze (zapisnik, obravnave, odločbe sodišč, vloge strank...), zato je sodišče tožnikove očitke protipravnih ravnanj dokazno presojalo na podlagi listinskih dokazov, kjer so vsa ta ravnanja ter potek celotnega postopka zabeležen in razviden. Kot je sodišče na začetku te točke navedlo, pa je bistveno to, da tožnikovo zaslišanje ne bi moglo v ničemer spremeniti odločitve sodišča v tej zadevi, četudi bi tožnik s svojim zaslišanjem ponovil vse, kar je zapisal v svojih pripravljalnih vlogah.

12. Sodišče je v izpodbijani sodbi na podlagi ocene vsakega posameznega listinskega dokaza ter skupne dokazne ocene prepričljivo zaključilo, da trditve tožnika o nepravilnem postopanju in odločanju sodišč, ne predstavljajo protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je na podlagi skladne sodne prakse, podprte s stališči teorije, zahtevana kot eden od elementov odškodninske odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije ter 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče tudi pravilno materialno pravno okvalificiralo. Tožnikove trditve o očitanih nepravilnostih ne zadoščajo oziroma ne predstavljajo nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava ter uveljavljene sodne prakse. Tožniku je bilo že večkrat pojasnjeno, da je potrebno pri presojanju protipravnosti ravnanja sodnika upoštevati naravo sodnikovega odločanja, ki zahteva pravno presojo. V sodnem postopku seveda lahko pride tako do postopkovnih kot materialnopravnih kršitev in če so le-te bistvene, torej take, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča, je zato tako kršitev mogoče uveljavljati v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, kar vse je tožnik tudi izkoristil. V obravnavanem postopku pa za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti države, ne zadoščajo tožnikovi očitki sodiščem, glede kršitev pravil pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (četudi bi se šteli za resnične).

13. Ker je sodišče zaključilo, da manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti, se utemeljeno ni ukvarjalo z dejstvi, pomembnimi za ugotavljanje višine nastale škode.

14. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

1 Ustavno pritožbo Ustavno sodišče sprejme v obravnavo, če so izpolnjeni pogoji drugega odstavka 55.b člena ZustS - če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so imele hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje. 2 Določba 360. člena ZPP 3 V obrazložitvi je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo: Utrjeno je stališče Vrhovnega sodišča, da bi bila v primeru, če bi o zahtevku, s katerim tožnik zahteva odškodnino od države zaradi škode kot posledice domnevno protipravnega ravnanja sodišča, odločalo sicer stvarno pristojno sodišče, ki pa se mu očita protipravno ravnanje, lahko prizadeta objektivna nepristranskost sodišča... 4 Ta določa, da če se sodba razveljavi, ker jo je izdalo nepristojno sodišče, se opravi obravnava pred sodiščem prve stopnje po določbah, ki veljajo za glavno obravnavo, če se spremeni senat. 5 Ta določa: Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.