Jedro

V obravnavani zadevi dejstvo, da tožnik ni odklonil izvedbe ukaza nadrejenega vojaškega starešine, ne predstavlja prispevka v smislu deljene odgovornosti po 1. odstavku 192. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 2.140.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel na služenju vojaškega roka zaradi dvigovanja in prenašanja približno 90 kg težkih zabojev z orožjem. Med izvajanjem mobilizacijskega alarma 12.01.1994 je D. F. vojakom ukazal, da morata zaboje prenašati le po dva vojaka, čeprav je po utečenih navodilih veljalo, da zaboje z orožjem prenašajo po štirje vojaki. Tožnik je zaradi prevelikega napora dobil dimeljsko kilo, ki so mu jo morali čez nekaj dni operirati. Sodišče prve stopnje je odgovornost tožene stranke opredelilo kot objektivno in zavrnilo ugovor o deljeni odgovornosti, ker naj bi tožnik moral odkloniti izvedbo takega ukaza. Tožniku je prisodilo za telesne bolečine vseh zahtevanih 800.000,00 SIT, za strah vseh zahtevanih 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa od zahtevanih 1.600.000,00 SIT odškodnine 940.000,00 SIT. Presežni toženi zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za strah znižalo na 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa na 750.000,00 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 1.700.000,00 SIT odškodnine, v ostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovornost tožene stranke je zaradi izkazano napačnega ukaza poveljujočega opredelilo kot krivdno, ugovor o tožnikovem prispevku pa je zavrnilo.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se prisojena odškodnina zniža oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da se izvedenec ni dokončno opredelil, ali je kila nastala izključno zaradi škodnega dogodka, saj izvedenčeve ugotovitve dopuščajo sklep, da je bil škodni dogodek tisti, ki je sicer odločilno vplival, vendar samo v povezavi z elementi, ki so v tožnikovi telesni konstituciji že obstajali kot posledica prirojene konstitucije oziroma poklica strojevodje. Izvedenec te verjetnosti ni izključil in ni izoblikoval jasnega in dokončnega stališča. Tožena stranka v reviziji polemizira s posameznimi stavki iz pismenega izvedenskega mnenja in trdi, da je po teh ugotovitvah do tožnikove poškodbe prišlo zaradi dviga do 50 kg težkega bremena, po operaciji pa naj bi tožnik lahko dvigoval več kot 50 kg. To po stališču tožene stranke pomeni, da je tožnik že pred škodnim dogodkom imel določene dispozicije za razvoj dimeljske kile. Zato bi moral odkloniti izvršitev ukaza, s čimer bi preprečil škodo. Gre torej za deljeno odgovornost. Če je po škodnem dogodku brez težav lahko dvigoval bremena, težja od 50 kg, je logično, da bi to lahko storil tudi pred poškodbo. Če pa je imel težave s trebušnimi mišicami oziroma kilo že prej, bi moral pooblaščeni osebi izjaviti, da ukaza ni sposoben izvršiti. Tožena stranka se še sprašuje o škodi, ki da je že obstajala pred spornim dogodkom in zaradi katere je bila nova škoda toliko manjša. Graja tudi višino prisojene odškodnine in meni, da tožniku ne gre nikakršna odškodnina za strah, in sicer glede na vrsto poškodbe in glede na zdravljenje brez zapletov. Zaskrbljenost mora biti taka, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Pri izpodbijanju prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožena stranka opozarja, da tožnik še vedno opravlja isto delo kot pred poškodbo, samo izogibati se mora hudim telesnim naporom, torej dvigovanju bremen nad 50 kg. Bodoče škode skorajda ni, vse pretrpljene posledice pa so zajete v odškodnini za fizične bolečine.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka izvedenčevim ugotovitvam v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala in tudi ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja. V reviziji pa posamezne dele tega mnenja razlaga drugače kot sodišče prve stopnje in iz take nove ter precej svojstvene razlage izpelje nov revizijski ugovor, da naj bi k nastanku škode prispevale zatrjevane prirojene oziroma pridobljene dispozicije za razvoj bolezni. Z nekoliko drugačnimi besedami vztraja tudi pri ugovoru, da naj bi tožnik škodo utrpel že prej. Sedaj namreč trdi, da je ob zatrjevanih dispozicijah tožnik že pred škodnim dogodkom utrpel določeno škodo, ki se navzven še ni pokazala. Zato bi tudi moral odkloniti izvedbo ukaza. Revizijsko sodišče poudarja, da iz izvedenčevih ugotovitev ne izhaja, da naj bi bil tožnik po operaciji zmožen dvigovati več kot 50 kg, pač pa ravno nasprotno, da se mora dvigovanju tako težkih bremen izogibati. Za kakšno dispozicijo v tožnikovi telesni konstituciji naj bi šlo, revizija sploh ne pojasni. Na ugovor o že prej obstoječi škodi je izvedenec odgovoril, sodišče prve stopnje pa je njegovo mnenje sprejelo. Pri tem je izvedenec res tehtal različne možnosti in vzroke poškodbe, nato pa na podlagi prejšnje medicinske dokumentacije in dokumentacije o obravnavani poškodbi ocenil, da je šlo za svežo kilo, katere začetek lahko datira na dan škodnega dogodka. Do takega zaključka ga je med drugim privedlo tudi dejstvo, da iz operacijskega zapisnika izhaja, da je imela kila sorazmerno ozek vrat, kar je značilno za svežo poškodbo.

Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke na revizijski stopnji ni več sporen, pač pa tožena stranka vztraja pri deljeni odgovornosti, ker naj bi tožnik moral odkloniti izvedbo ukaza. V času škodnega dogodka je veljal Zakon o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15/91-I, 18/91, 64/94, 82/94), ki se je v mnogih določbah skliceval na predpise o službi v oboroženih silah, med drugim glede dolžnosti izvrševanja ukazov v 61. členu. Zakon o službi v oboroženih silah (Ur. l. SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89, 26/90), je v prvem odstavku 53. člena določal, da mora vojaška oseba izvršiti ukaz nadrejenih starešin, ki se tiče službe, razen če je očitno, da bi bila izvršitev ukaza kaznivo dejanje. Po 56. členu je vojaška oseba sicer imela pravico ugovora, vendar je ta pravica ni oprostila obveznosti, da izvrši ukaz. Zato se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišč druge in prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati prispevka v smislu prvega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR), ker naj bi bil dolžan odkloniti izvedbo ukaza. Nasprotno, tako ravnanje bi lahko predstavljalo celo kršitev vojaške discipline v smislu 156. člena navedenega zakona.

Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 22 let. Zaradi dobljene kile je bil od 21.01.1994 do 29.01.1994 v bolnici, kjer so opravili operacijo v splošni narkozi. Prejemal je analgetike in hodil na kontrolne preglede. Telesne bolečine so bile hude 1 dan, srednje hude 3 dni, občasne srednje hude 10 dni in 8 mesecev lahke. Tožnik je trpel le sekundarni strah, ki pa se je izražal kot strah pred operativnim posegom in kot zaskrbljenost, ali bo lahko še naprej opravljal svoj poklic strojevodje. Tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane, zaradi česar duševno trpi. Izogibati se mora hudim telesnim naporom, posebej dvigovanju težkih bremen nad 50 kg. Njegovo delo strojevodje zahteva prvo zdravstveno skupino, saj je težko in zahtevno. Glede na to okoliščino in tožnikovo mladost je izvedenec splošno zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenil s 5%.

Ob taki dejanski podlagi o obsegu tožnikove nepremoženjske škode so neutemeljene revizijske trditve, da tožniku ne gre nobena odškodnina za strah in da do zmanjšanja življenjskih aktivnosti skorajda ni prišlo. Vsaka operacija v splošni narkozi predstavlja poseg v človekovo telo, ki je povezan z določenim rizikom. Že samo ta okoliščina objektivno utemeljuje tožnikovo zaskrbljenost in upravičuje prisojo odškodnine za to obliko škode. Tudi vsakodnevna omejitev pri poklicnem delu in ostalih opravilih, torej izogibanje težjemu fizičnemu delu, zlasti dvigovanju bremen nad 50 kg, predstavlja zadostno podlago za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. V tej pravdni zadevi sta sodišči na podlagi tožnikove izpovedi, dokumentacije v spisu in izvedenskega mnenja ugotovili, da je za opravljanje dela strojevodje zahtevana prva zdravstvena skupina, da je to delo povezano tudi z večjim fizičnim naporom in da mora zato tožnik vanj vlagati večje napore kot pred škodnim dogodkom. Tožena stranka v reviziji (in tudi v pritožbi) ni obrazložila izpodbijanja prisojene odškodnine za telesne bolečine.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo je v določbah 200. in 203. člena ZOR, ki poleg ostalega vsebujejo tudi merila za prisojo pravične denarne odškodnine. Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa hkrati paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Zato je treba pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje določenimi odškodninami, hkrati pa tudi upoštevati posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobne okoliščine. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje ob delnem znižanju odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo vsa prej povzeta merila za pravično odškodnino. Na drugi stopnji prisojena odškodnina ne odstopa navzgor od prisoje odškodnin v podobnih in primerljivih odškodninskih zadevah.

Po vsem obrazloženem revizijsko uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.