Jedro

Ob nespornem dejstvu, da je bilo obravnavano zemljišče v času podržavljenja v takšni dejanski rabi, ki je izključevala možnost gradnje (glinokop), sodišče meni, da takšnega zemljišča ni mogoče obravnavati kot stavbno zemljišče zgolj na podlagi splošnega prostorsko urejevalnega predpisa, na katerega del, to je na regulacijski načrt mesta A. iz leta 1936, se sklicuje tožnica v pritožbi in v tožbi.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper nadomestno odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 2. 6. 2006, s katero je navedeni organ prve stopnje odločil, da upravičencu A.A. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (dalje: SOD) v višini 99.891,56 DEM, kot odškodnina za del podržavljenega podjetja A.A. - pečarstvo, in sicer za parc. št. 1762 k.o. B. 39.244,92 DEM, za premično premoženje (stroji in inventar), gotovino in terjatve 85.233,38 DEM, z upoštevanjem ugotovljene pasive podjetja v vrednosti 24.586,74 DEM (1. točka I. dela izreka), ter da je s pravnomočnostjo te odločbe upravni postopek denacionalizacije upravičenca A.A., ki se pri tem upravnem organu vodi pod št. ..., končan (4. točka I. dela izreka) in da se s to odločbo nadomesti odločba Upravne enote A., Izpostava C., št. ... z dne 22. 6. 2005 (II. del izreka odločbe prve stopnje).

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe med drugim (in kar je pomembno za ta upravni spor) navaja, da tožnica odločbo organa prve stopnje izpodbija iz razloga, ker se ne strinja z vrednotenjem nepremičnega podržavljenega premoženja, ker je dne 13. 6. 2006, to je šele po izdaji prvostopenjske odločbe, prišla v posest mapne kopije mesta A. iz leta 1936, ki jo prvostopenjski organ uporablja kot dokaz v drugih denacionalizacijskih postopkih. Iz priložene mapne kopije izhaja, da se je pred nacionalizacijo nepremično premoženje, ki je predmet tega postopka, nahajalo v gradbenem okolišu mesta A., in da je iz nje razvidno, da je bila nacionalizirana nepremičnina zazidljiva že pred nacionalizacijo. Odločba prve stopnje je nepravilna in nezakonita, ker je očitno prenizko ocenjena vrednost podržavljenega nepremičnega premoženja. Dalje navaja, da je v zadevi sporna opredelitev statusa nepremičnine ob podržavljenju in višina zanjo določene odškodnine. Po presoji tožene stranke je glede na v postopku pridobljeno dokumentacijo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialni predpis pravilno uporabljen. Glede nepremičnine s parc. št. 1762 k.o. B. v času podržavljenja, to je leta 1948, tožena stranka ugotavlja, da tožnica v postopku pred prvostopenjskim organom ni izkazala in tudi ne dokazala, da gre za nezazidano stavbno zemljišče. Opredelitev statusa sporne nepremičnine ob podržavljenju kot spremenjeno kmetijsko zemljišče - travnik, ki je služil za glinokop, je glede na izkazana dokazila ob upoštevanju določb ZDen in na njegovi podlagi izdanih predpisov po presoji tožene stranke povsem pravilna, kar enako velja tudi glede podlage za določitev višine odškodnine. Pritožbeni ugovor, da je bila nacionalizirana nepremičnina zazidljiva že pred nacionalizacijo in pritožbeno sklicevanje na mapno kopijo iz leta 1936, to je 12 let pred podržavljenjem, po presoji tožene stranke ne izkazujeta drugačnega statusa podržavljenega zemljišča v času podržavljenja, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvostopenjski odločbi, je bilo pravilno ugotovljeno in materialni predpis pravilno uporabljen, zato je pritožbo tožnice zavrnila.

Tožnica s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke in odločbo organa prve stopnje v delu, kolikor se nanaša na status in vrednotenje nepremičnine s parc. št. 1762 k.o. B.. Navaja, da je organ prve stopnje v istem postopku dne 22. 6. 2005 izdal odločbo št. ..., s katero je navedeno zemljišče ocenil kot delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče v vrednosti 137.357,00 DEM. Na pritožbo zavezanke (SOD) je bila ta odločba "razveljavljena". Zavezanka je uveljavljala, da spornega zemljišča ni možno opredeliti in vrednotiti kot delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče (z odbitkom 30 %) pač pa kot odprti kop po prilogi št. 4 Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Organ prve stopnje je v "ponovljenem"1 postopku sledil zavezanki in se v novi odločbi pri utemeljevanju spremembe opredelitve statusa zemljišča med drugim skliceval na to, da tožnica in druge stranke v postopku niso zagotovile izvedbe dokaza o statusu zemljišča s sodnim cenilcem, kar je v nasprotju s podatki spisa, saj je v spisu že cenitev sodnega cenilca, ki je bila podlaga za izdajo prvotne odločbe prve stopnje, ki pa jo je prvostopenjski organ v nadaljevanju postopka v celoti obšel. Tožena stranka po mnenju tožbe ni ravnala pravilno, ko je pritožbene navedbe in naknadno predloženo regulacijsko karto A. iz leta 1936, iz katere izhaja, da je sporna nepremičnina ležala v mejah ožjega gradbenega okoliša mesta A., štela za nerelevantne pri dokazovanju statusa podržavljenega zemljišča v času podržavljenja. Odločba tožene stranke ne vsebuje ustrezne obrazložitve, zakaj ta dokaz ni relevanten. Njena navedba, da status zemljišča dvanajst let pred podržavljenjem, to je leta 1936, ne dokazuje statusa zemljišča ob podržavljenju, to je leta 1948, ne zdrži presoje in ni logična. Ta ocena je po mnenju tožbe napačna, saj je malo verjetno, vsekakor pa v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, da bi zemljišče v naselju, ko je enkrat imelo status stavbenega zemljišča, po dvanajstih letih prestopilo nazaj v status kmetijskega. Tožnica dalje navaja, da organ prve stopnje v drugih denacionalizacijskih postopkih upošteva omenjeni dokaz kot dokaz za opredelitev statusa zemljišč tudi pri opredelitvi statusa zemljišč, ki se nahajajo v neposredni bližini spornega zemljišča s parc. št. 1762 k.o. B.. To je razvidno iz njegove dopolnilne odločbe št. ... z dne 19. 7. 2006, ki jo tožnica prilaga kot dokaz. Tožnica meni, da je zaradi neupoštevanja regulacijske karte kršena njena ustavna pravica do enakega obravnavanja ter da je takšno odločanje arbitrarno in zato nedopustno. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje odpravi v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine za parc. št. 1762 k.o. B. v višini 39.244,92 DEM, in zadevo v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, ter toženi stranki naloži plačilo tožničinih stroškov postopka.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo predlaga, naj jo sodišče zavrne, ter zastopniku javnega interesa, ki udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba je bila vročena tudi prizadetim strankam SOD, B.B. in C.C., ki nanjo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna opredelitev pravnega statusa zemljišča s parc. št. 1762 k.o. B. (in z njim povezana določitev odškodnine), ki ga je upravni organ prve stopnje v svoji prvotni odločbi z dne 22. 6. 2005 obravnaval kot delno komunalno neopremljeno stavbno zemljišče, na pritožbo zavezanke (SOD) pa v pritožbenem postopku opredelil kot spremenjeno kmetijsko zemljišče, potem ko je ugotovil, da je v zapisniku Okrožnega sodišča v A. z dne 8. 2. 1949 parcela opredeljena kot travnik, ki služi za glinokop, v izmeri 7324 m2 (ostalih odškodninskih postavk iz odločbe z dne 22. 6. 2005, ki so identične odškodninskim postavkam iz odločbe z dne 2. 6. 2006, zavezanka ni izpodbijala, in tudi tožba jih ne izpodbija). Bistveni dejanski okoliščini, ki sta po mnenju sodišča ključni za odločitev o tem vprašanju, sta dejstvi, da je bilo sporno zemljišče ob podržavljenju po katastrskih podatkih travnik, po dejanski rabi pa glinokop (stran 8 obrazložitve odločbe organa prve stopnje). Ti dve okoliščini v pritožbenem postopku in tudi v tožbi nista sporni. Ob nespornem dejstvu, da je bilo obravnavano zemljišče v času podržavljenja v takšni dejanski rabi, ki je izključevala možnost gradnje (glinokop), pa tudi sodišče meni, da takšnega zemljišča ni mogoče obravnavati kot stavbno zemljišče zgolj na podlagi splošnega prostorsko urejevalnega predpisa, na katerega del, to je na regulacijski načrt mesta A. iz leta 1936, se sklicuje tožnica v pritožbi in v tožbi. Torej je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da se pritožba ne more uspešno sklicevati na splošno dokazilo iz leta 1936, ker le-to ne izkazuje stanja iz leta 1948. To specifično stanje, ki med strankama ni sporno, pa narekuje uporabo predpisa, ki se sicer nanaša na vrednotenje kmetijskih zemljišč, to je Priloge 4 Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (dalje Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00). Glede na določbe Priloge 4 sta upravna organa ravnala po presoji sodišča prav, ko sta sporno zemljišče obravnavala kot spremenjeno kmetijsko zemljišče in sicer kot odprti kop iz postavke 12 Priloge 4. Ker je bilo dejansko stanje po navedenem ugotovljeno pravilno in ker je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Za odločitev sodišča po navedenem ni relevantna okoliščina, da upravni organ prve stopnje ni uporabil izvedenskega mnenja, ki je bilo v spisih, saj se vrednost kmetijskih zemljišč oziroma nepremičnin kot podlaga za določitev odškodnine v postopkih denacionalizacije ugotavlja na podlagi določb 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 18/05) in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, v spornem primeru na podlagi navedenega Navodila, pri čemer so za določitev statusa zemljišča relevantne ugotovitve upravnih organov in ne izvedenska mnenja. Ker gre v spornem primeru pri določitvi statusa zemljišča za specifično dejansko okoliščino, ki izključuje uporabo splošnega predpisa o regulaciji prostora, se tožnica tudi ne more uspešno sklicevati na drugo odločbo upravnega organa prve stopnje, navedeno v tožbi, saj iz navedene odločbe ni razvidno, da se nanaša na enak primer (glinokop), s tem pa tudi ni izkazana podlaga za tožbeni očitek, da upravni organ ob enakih primerih uporablja določene predpise neenako, torej krši določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije. Tožbo je bilo po navedenem treba zavrniti na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ki ga je sodišče uporabilo na podlagi prehodnih določb 104. in 2. odstavka 105. člena ZUS-1. Ker tožnica s tožbo ni uspela, je bilo treba na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 52/07) v zvezi s 16. in 23. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06-odl. US) zavrniti tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka.