Jedro

Ker je bila lastnica odpadkov tožena stranka, je tožeča stranka z uničenjem odpadkov opravila tuj posel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v letu 1995 naročila uničenje odpadnih vrtalnih in brusilnih emulzij, odpadnih tesnilnih mas in naftnih topil in ga tudi plačala. Od tožene stranke je zahtevala povrnitev izdatkov, ki jih je imela z uničenjem odpadkov.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenem zahtevku ugodilo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Ker tožeče stranke ni zastopal odvetnik, se šteje, da vloga tožeče stranke sploh ni bila vložena (drugi odstavek 91. člena ZPP in tretji odstavek 86. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

I.

Odpadki, ki jih je dala uničiti tožeča stranka, so nastali med leti 1980 in 1988 pri izdelavi motornih vozil v tedanji TOZD T., ki je bila tudi lastnik teh odpadnih snovi. TOZD T. je bila v sestavi DO I. Med strankama je bilo sporno predvsem, katera od obeh strank je pravna naslednica nekdanje TOZD T. Tožeča stranka je bila vpisana v sodni register s sklepom Srg 991/90 z dne 13.9.1990. Tožeča stranka kot novoustanovljena pravna oseba ni mogla biti pravna naslednica TOZD T. Razumljivo je, da tožeča stranka ni postala lastnica odpadkov na temelju pravnega nasledstva, saj le-tega sploh ni bilo. Revidentova trditev, da je iz sodnega registra razvidno, da je R. d.d. pravni naslednik R., nima podlage v tistih dejstvih, ki so bila doslej ugotovljena in ki tvorijo dejansko podlago za revizijsko odločbo (tretji odstavek 370. člena).

Revident je v reviziji podal svoje mnenje o vprašanju, ali je bila TOZD A. pravna naslednica TOZD T. in kakšen pomen bi to lahko imelo za odgovornost tožene stranke. Zlasti iz določb decembra 1988 sklenjenega "Samoupravnega sporazuma o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti med TOZD in DS v sestavi DO", med R. in DO I. sklenjene "Pogodbe o skupnih vlaganjih" iz junija 1988 in drugih samoupravnih sporazumov bi lahko izhajalo, da je bila TOZD A. pravna naslednica nekdanje TOZD T. Vendar pa je vprašanje, katera od TOZD je bila do 12.6.1990 odgovorna za odpadke, za odločitev v tej zadevi brez pomena. Kot pravna naslednica TOZD T. je poleg TOZD A. prišla v poštev namreč le še TOZD R. Tožena stranka je nastala 12.6.1990, vanjo pa sta se združili tako TOZD A. kot tudi TOZD R. Od 12.6.1990 naprej TOZD R. ni več obstajala, R. d.d. pa tudi še ni bil ustanovljen vse do 13.9.1990. To še dodatno pojasnjuje, zakaj R. d.d. ni pravni naslednik TOZD R. Najkasneje od 12.6.1990 naprej je torej v vsakem primeru tožena stranka lastnica odpadkov in najkasneje od takrat naprej je tudi odgovorna za njih. Lastnina nad odpadki je bila poznana tudi toženi stranki sami, saj je lastnino nad 8.680 sodi z odpadki priznala tudi v pismu podpredsednika I. p.o. z dne 11.5.1992. Dne 12.6.1990 se je tudi spremenila firma tožene stranke v I. p.o. Firma in sedež sta se spreminjala še kasneje, kar pa nič ne spremeni na lastninski pravici nad odpadki.

Revidentove navedbe o prenosu pasiv TOZD T. na R. d.d. so nerazumljive, ker iz njih ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bilo pravno sklepanje pritožbenega sodišča nepravilno. Zdi se, da temeljijo na revidentovem pravnem naziranju, da so odpadki po svoji naravi zaloge. Revidentovo izhodišče je zmotno. Zaloge morajo vselej imeti v denarju ocenljivo vrednost. Takšno vrednost pa imajo lahko največ toliko časa, kolikor so še uporabne za opravljanje dejavnosti. Da odpadki takšne vrednosti niso imeli, in da zato niso mogli biti knjiženi kot zaloge, je očitno.

Revident v svojem opisu združevanja TOZD v I. p.o. 12.6.1990 navaja vrsto novih dejstev. Med takšne navedbe spada trditev, da so bile na novoustanovljene družbe, med katere šteje tudi R. d.d., prenesene pasive. Po revidentovi trditvi naj bi bile na R. d.d. prenesene pasive TOZD R. Nova je prav tako trditev, da odpadki niso bili vključeni v bilanco tožene stranke. Revident tudi navaja besedilo 35. člena statuta R., ki naj bi potrjeval njegovo mnenje, da tožena stranka ni lastnik odpadkov. Ker je statut pravni posel prava družb, ga sodišče - enako kot vsak drug posel zasebnega prava - ne more poznati, če stranke same niti ne trdijo, da obstaja in ne predložijo ustreznega dokaza o njegovem obstoju. Prav zato sodišče pravnih poslov tudi ni dolžno poznati po uradni dolžnosti. Obstoj statuta je za sodišče dejstvo, katerega obstoja prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Tega in drugih revizijskih novih dejstev sodišče ne sme upoštevati (372. člen ZPP).

II.

Priča B. v zadevi Pg 380/96 ni izpovedala, da bi bili odpadki nevarni le v primeru požara in da bi lahko bili shranjeni v sodih še nadaljnjih dvajset let. Že pritožbeno sodišče je menilo, da gre za pritožbena nova dejstva in je zavrnilo njihovo uporabo. Pri tem je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, iz katere druge zadeve je revident (takrat kot pritožnik) svoje trditve povzel. Revident je iste trditve kot v pritožbi ponovil še v reviziji. S stališča revizijskega postopka gre za novo dejstvo, ki je nedovoljeno (372. člen ZPP). Prav tako je nova trditev, da so odpadki stali na zemljišču A. C. Tudi to dejstvo ni upoštevno.

Ker je bila lastnica odpadkov tožena stranka, je tožeča stranka opravila tuj posel. Za opravljanje posla ni imela naročila tožene stranke ali kakšnega drugega pravnega temelja razen 220. člena ZOR. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila nevarnost za okolje očitna in neposredna, ker so sodi z odpadki že puščali, prav zato pa je bilo uničenje odpadkov nujno. Z uničenjem odpadkov je bil preprečen nastanek škode, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je zato ravnala kot poslovodja brez naročila. Upravičena je do povrnitve izdatkov, ki jih je imela z uničenjem odpadkov (prvi odstavek 223. člena ZOR).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).