Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve v sporu, ni utemeljen, saj terjatev, ki jo tožnica uveljavlja, ni verjetno izkazana. Iz tožbenih navedb tožnice in njenega predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu, namreč izhaja, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz ZDR, da ji je podala in vročila pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, v katerem je časovno in krajevno opredelila kršitve obveznosti delovnega razmerja, ki jih je očitala tožnici. Tožnica je bila tudi pravilno vabljena na zagovor, ki se ga je udeležila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v tem individualnem delovnem sporu, zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njenemu predlogu ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in z začasno odredbo zadrži učinkovanje prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v sporu. Uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz razloga, ker je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen, tako da se ga ne da preizkusiti. S tem je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V izogib ponavljanju se tožnica v celoti sklicuje na že podane navedbe v tožbi in predlogu, sodišče prve stopnje v sklepu niti ni zavzelo stališča do posameznih navedb, zato je tožnici onemogočeno podati obrazloženo pritožbo glede posameznih vsebinskih navedb. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica navaja, da bi toženi stranki nastala zgolj neznatna škoda in tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe utrpela tožnica, v kolikor bi obveljala odločitev tožene stranke, da tožnica ni več v delovnem razmerju. Tožnici bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda, ki bo pomembno ogrozila njen socialni položaj. Neutemeljeni so pravni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji. Tožena stranka je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj ni z ničemer dokazala znakov kaznivega dejanja. Tožena stranka je raziskavo vodila površno, njeni zaključki glede kršitev pogodbenih obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, pa temeljijo zgolj na insinuacijah, ki pa ne zadostujejo za podajo izredne odpovedi, saj ne dokazujejo vseh znakov kaznivega dejanja, ki se tožnici očita. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da bo šele v okviru dokaznega postopka moč odločati o utemeljenosti tožničinega zahtevka. V predmetni zadevi gre za kompleksno zadevo, v kateri je tudi pri izdaji začasne odredbe potrebno zaslišati stranke in v določeni meri presojati ostale relevatne dokaze. Ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, torej sploh ni razpisalo naroka, na katerem bi se zaslišalo stranke, na podlagi česar bi se lahko ugotavljalo dejansko stanje in samovoljno ravnanje delodajalca, je sodišče prve stopnje zakrivilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Meni, da bi ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi določb pravdnega postopka ter pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje moralo predlogu ugoditi, saj je tožnica izkazala za verjetno, da terjatev obstoji, oziroma da bo nastala, ter da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitev določb postopka, na katere je dolžna paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je njegova odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 10. 11. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Sklep je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 12. 2011. Ker je sindikat, katerega članica je tožnica, nasprotoval izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka sklenila, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za sodno varstvo.

1. odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po 4. odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v 43. členu ZDSS-1 določeno drugače. Začasne odredbe se izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji). Začasna odredba je ena od oblik zavarovanja terjatve, ki jih ZIZ opredeljuje v svojem tretjem delu. Ker tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja proti toženi stranki nedenarno terjatev, bi morala, v kolikor bi želela s predlogom za izdajo začasne odredbe uspeti, verjetno izkazati, da njena terjatev zoper toženo stranko obstoji, ali da bo nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ), poleg tega pa tudi eno od predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Temeljni predpogoj za izdajo začasne odredbe, je v tem, da upnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladajo nad dejstvi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče navaja, da bi bil obstoj tožničine terjatve v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, ali če bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita (npr., če bi bila podana po izteku rokov iz 2. odstavka 110. člena ZDR, če ji ne bi omogočala zagovora...). Podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožnica svoje terjatve v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazala. Iz tožbenih navedb tožnice in njenega predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu, je razbrati, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR, da ji je podala in vročila pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, v katerem je časovno in krajevno opredelila kršitve obveznosti delovnega razmerja, ki jih je očitala tožnici. Tožnica je bila tudi pravilno vabljena na zagovor, ki se ga je tudi udeležila. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo v tej fazi postopka izvesti že dokazni postopek, saj mora začasno odredbo izdati v roku treh dni skladno z določbo 43. člena ZDSS-1 in odločati zgolj na podlagi opravljene ocene predloženih listin in v okviru zatrjevanih kršitev predlagatelja začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka še ni mogoče zaključiti, da verjetnost terjatev obstoji, zato tudi zatrjevanje nenadomestljive škode ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).