Jedro

Ker tožnikova invalidska pokojnina ne dosega zneska invalidske pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, se tožniku odmeri invalidska pokojnina v višini določenega odmernega odstotka od najnižje pokojninske osnove v skladu s četrtim odstavkom 48. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 26. 3. 2012 pod opr. št. ... in z dne 18. 9. 2012 pod opr. št. ... ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 100.000,00 EUR in mu odmeriti invalidsko pokojnino ob upoštevanju, da je invalidnost posledica nesreče pri delu.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo odločb toženke in glede vzroka invalidnosti in pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijani odločbi toženke z dne 26. 3. 2012 in z dne 18. 9. 2012 odpravita ter izda nova odločba ter da mu pripada polna pokojnina od 1. 5. 2009 dalje. V pritožbi navaja, da je bila odločitev v zadevi, ki jo je sodišče vodilo pod opr. št. Ps 1973/2009 z dne 9. 12. 2011 sprejeta ne da bi prisostvoval na obravnavi niti mu sodišče ni poslalo vabila za glavno obravnavo tako, da ni mogel predstaviti izvedenskega mnenja dr. A.A., specialista splošne kirurgije, prav tako ga tako izvedenec B.B. ni povabil na pregled in mu je bila tako kršena osnovna človekova pravica. V času obveznega služenja vojaškega roka je bil izpostavljen močnemu sevanju radijskih anten, radiacija je bistveno vplivala na njegovo zdravje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). V okviru navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe šteje, da pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko je to zavrnilo, tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita izpodbijani odločbi tožene stranke in da je invalidsko pokojnino potrebno odmeriti ob upoštevanju tega, da je invalidnost posledica nesreče pri delu.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 9. 2012 s katero je bila zavrnjena pritožba zoper tožnika zoper odločbo Območne enote D. št. … z dne 26. 3. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v znesku 283,82 EUR na mesec od 1. 5. 2009 dalje.

Glede invalidnosti in vzrokov invalidnosti I. kategorije sodišče prve stopnje tožniku v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasni, da je bilo pravnomočno razsojeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Ps 1973/2009 z dne 9. 12. 2011, po kateri je sodišče odpravilo odločbi toženke z dne 7. 7. 2009 in 11. 5. 2009 ter tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 5. 2009 dalje in mu od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Zoper citirano sodbo ni nobena stranka vložila pritožbe, zato je sodba postala pravnomočna 31. 12. 2011. S pravnomočno sodbo je tako bilo torej odločeno, da je tožnikova invalidnost I. kategorije posledica bolezni. V predmetni zadevi tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da naj v prej citirani zadevi ne bi dobil tožnik vabila za glavno obravnavo in da ni mogel predstaviti izvedenskega mnenja dr. A.A., specialista splošne kirurgije, saj je o razlogih o invalidnosti že pravnomočno odločeno.

Sodišče prve stopnje je tožniku v točkah 7, 8, 9 in 10 izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, kako se mu je invalidska pokojnina odmerila, kakšno je bilo v zvezi s tem ugotovljeno dejansko stanje in pravna podlaga za takšno odmero. Z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno podlago, kakor jo navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem tožena stranka v predsodnem postopku je bila tožniku invalidska pokojnina priznana od 1. 5. 2009 dalje, skladno z določbo drugega odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od prvega naslednjega dne po nastanku spremembe, saj je bil tožnik od 29. 6. 2006 dalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti. Do dneva nastanka invalidnosti I. kategorije je tožnik dopolnil 55 let in 3 mesece starosti in ima do dneva prenehanja zavarovanja s prišteto dobo 26 let, 5 mesecev in 3 dni pokojninske dobe, tožnikova dejanska delovna doba pa znaša 22 let, 2 meseca in 3 dni. Prišteta doba je bila odmerjena po 200. členu ZPIZ-1 in znaša 4 leta in 3 mesece. Pokojninska osnova je bila določena na podlagi 18 letnega povprečja plač iz obdobja 1975 do 1994 in znaša 471,21 EUR. Odmerni odstotek znaša 53 %. Izračunan je po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1. Tožnik je do 31. 12. 1999 dopolnil 18 let, 1 mesec in 18 dni pokojninske dobe, za 18 let pokojninske dobe se v skladu z določbo prvega odstavka 409. člena zakona pokojnina odmeri v višini 41 % od pokojninske osnove. Preostala pokojninska doba v trajanju 1 mesec in 18 dni, dopolnjena po 31. 12. 1999 in krajša od 6 mesecev se prenese v skladu z določbo tretjega odstavka 409. člena ZPIZ-1 v novo vrednotenje in se prišteje k zavarovalni dobi, prebiti v zavarovanju po 1. 1. 2000, ki znaša 4 leta in 15 dni ter k prišteti dobi po 200. členu ZPIZ-1, ki znaša 4 leta in 3 mesece. Pokojninska doba znaša skupaj 8 let, 5 mesecev in 3 dni, tako da odmerni odstotek po drugem odstavku 409. člena ZPIZ-1 znaša 12 % skupaj tako 53 % (41 % in 12 %). Invalidska pokojnina, odmerjena v višini 53 % od 491,32 EUR znaša 260,39 EUR in se v skladu s 150. in 151. členom ZPIZ-1 s 1. 1. 2009 uskladi za 3,5 % tako, da na dan odmere že priznane pravice do invalidske pokojnine, to je 1. 5. 2009 znaša 269,51 EUR na mesec. Najnižja pokojninska osnova od 1. 1. 2009 dalje in tudi na dan 1. 5. 2009 po Sklepu o najnižji pokojninski osnovi (Ur. l. RS, št. 15/09) znaša 535,51 EUR. Ker tožnikova invalidska pokojnina ne dosega zneska invalidske pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, se tožniku odmeri invalidska pokojnina v višini 53 % od najnižje pokojninske osnove v skladu s četrtim odstavkom 48. člena ZPIZ-1. Tako odmerjena invalidska pokojnina (torej od najnižje pokojninske osnove po četrtem odstavku 48. člena ZPIZ-1) na dan odmere invalidske pokojnine (1. 5. 2009) znaša 283,82 EUR na mesec.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo višino tožnikovih plač izplačanih pri E. d.d., F. d.d. pri G.G. s.p., H. d.d., kakor tudi nadomestila za invalidnost. Plače in nadomestila plač so bile preračunane z ustreznim količnikom in valorizirane.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in potrdil sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.