Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi morebitno znižanje premijske stopnje na podlagi škodnega rezultata v skladu z 2. členom Posebnih pogojev, ki bi se moralo uporabiti že pri akontacijskem računu za leto 2019, morala zatrjevati in dokazati tožena stranka, ki nosi trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist, ter da tožena stranka zgolj z zanikanjem navedb tožeče stranke, da je imela slab škodni rezultat, in zatrjevanjem, da prvič vidi svojo škodno kartico, tega bremena ni zmogla.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 28. 3. 2022 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2,41 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 8.319,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2020 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške v višini 438,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje.

2. Zoper izpodbijano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, in podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, le-to pa naj v ponovljenem postopku zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka s to pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka je dne 28. 3. 2022 vložila dopolnitev pritožbe, kateri je predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 415/2021 z dne 22. 2. 2022 in trdila, da dopolnjuje pritožbo z vidika pravnega naziranja, ki ga je mogoče v celoti aplicirati tudi v predmetni zadevi, ter z vidika konsistentnosti sodne prakse v bistveno podobnih zadevah med istima pravdnima strankama.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba pa je neutemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 19. 1. 2016 podpisali permanentno Polico za zavarovanje prevozniške odgovornosti za tovor v cestnem prometu z veljavnostjo od 1. 1. 2016 dalje. Na polici so navedeni zavarovalni pogoji in klavzule, na katere sta se stranki sklicevali in štejejo za sestavni del pogodbe. Med njimi so navedeni tudi Posebni pogoji za zavarovanje prevozniške odgovornosti za prevoz tovora v cestnem prometu po realizaciji z oznako PG-ocp-real/15-1 (v nadaljevanju Posebni pogoji). S podpisom police je zavarovalec (tožena stranka) potrdil, da je ob sklenitvi prejel navedene pogoje in klavzule. Vtoževani račun je akontacijski račun za premijo v letu 2019. V zvezi z akontacijo je na polici navedeno, da je zavarovanec dolžan na začetku zavarovalnega leta do 15. januarja zavarovalnici pisno sporočiti podatek o osnovi za obračun premije. Od te osnove zavarovalnica z veljavno premijsko stopnjo obračuna premijo in določi akontacijo premije za tekoče zavarovalno leto. Na polici je še navedeno, da se pri prvem obračunu zavarovalne premije po tej zavarovalni polici upošteva korigirana premijska stopnja 0,48 % in se upošteva najmanj do 31. 12. 2017. Tožeča stranka je za osnovo za obračun akontacije premije uporabila podatke, ki ji jih je 22. 1. 2019 po e-pošti sporočil predstavnik tožene stranke A. A., ki je sporočil, naj se za leto 2019 upošteva letni promet cca. 1.500.000,00 EUR. Tako ocenjen letni promet je tožeča stranka pomnožila s premijsko stopnjo 0,48 %, kot je bila določena v polici. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi morala morebitno znižanje premijske stopnje na podlagi škodnega rezultata v skladu z 2. členom Posebnih pogojev, ki bi se moralo uporabiti že pri akontacijskem računu za leto 2019, zatrjevati in dokazati tožena stranka, ki tega bremena ni zmogla. Prav tako ni zmogla bremena zatrjevanja in dokazovanja eventualnega znižanja akontacijskega računa s pobotom zaradi dobropisa. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.812,00 EUR, kar predstavlja znesek akontacije premije za leto 2019, povečan za za 8,50 % davek od prometa zavarovalnih poslov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve 20,90 EUR materialnih stroškov opominjanja za 10 opominov, ki so ji nastali zaradi neplačil tožene stranke, do nadomestila stroškov izterjave v višini 40,00 EUR in do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti.

Glede dopolnitve pritožbe

6. Izpodbijana sodba je bila toženi stranki po pooblaščencu vročena dne 5. 11. 2021. 30-dnevni pritožbeni rok se je iztekel dne 6. 12. 2021. Dopolnitev pritožbe z dne 28. 3. 2022 je vložena po izteku prekluzivnega 30-dnevnega pritožbenega roka in je zato prepozna in jo je pritožbeno sodišče skladno s 352. členom ZPP zavrglo.

Glede pritožbe

7. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo zavarovalne premije v višini 7.812,00 EUR na podlagi računa za akontacijo premije za leto 2019. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka akontacijo premije za leto 2019 skladno z določbami police izračunala tako, da je ocenjeni znesek letnega prometa za leto 2019 v višini 1.500.000,00 EUR, ki ga je 22. 1. 2019 po e-pošti sporočil predstavnik tožene stranke A. A., pomnožila s premijsko stopnjo 0,48 %, kot je bila določena v polici. Pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena premijska stopnja 0,48 %, in trdi, da določilo police, da znaša premijska stopnja 0,48 % „najmanj do 31. 12. 2017“, nikakor ne pomeni, da je toliko znašala premijska stopnja tudi po tem datumu. Pritožbeno sodišče pritožbenim navedbam ne sledi, ker že iz samega besedila police, na katerega se sklicuje pritožnica, izhaja, da se premijska stopnja 0,48 % upošteva najmanj do 31. 12. 2017, kar pomeni, da je bila med strankama dogovorjena premijska stopnja 0,48 %, ki se upošteva najmanj do 31. 12. 2017, lahko pa se upošteva tudi po tem datumu.

8. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v zvezi z ugotavljanjem višine premijske stopnje napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede višine premijske stopnje pomanjkljiva. Z navedbami, da je bila v akontacijskem računu uporabljena pogodbeno dogovorjena premijska stopnja 0,48 %, da je v 2. členu splošnih pogojev, ki so bili del sklenjene pogodbe, določeno, da lahko zavarovalnica korigira premijsko stopnjo šele na osnovi škodnega rezultata zavarovanca po poteku treh let ter da je bil škodni rezultat pri toženi stranki izredno slab in je zato po poteku treh let dejansko prišlo do korekcije premijske stopnje tako, da se je povečala, je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago glede višine premijske stopnje. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da bi morebitno znižanje premijske stopnje na podlagi škodnega rezultata v skladu z 2. členom Posebnih pogojev, ki bi se moralo uporabiti že pri akontacijskem računu za leto 2019, morala zatrjevati in dokazati tožena stranka, ki nosi trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist, ter da tožena stranka zgolj z zanikanjem navedb tožeče stranke, da je imela slab škodni rezultat, in zatrjevanjem, da prvič vidi svojo škodno kartico, tega bremena ni zmogla.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo okvire spora, saj tožeča stranka nikoli ni navajala dejstev, ki jih sodišče prve stopnje povzema v 13. točki obrazložitve, ni utemeljen. Tožeča stranka je na prvem naroku trdila, da je v 2. členu splošnih pogojev, ki so bili del sklenjene pogodbe, določeno, da lahko zavarovalnica korigira premijsko stopnjo šele na osnovi škodnega rezultata zavarovanca po poteku treh let. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve povzelo vsebino 2. člena Posebnih pogojev (priloga A25), na katerega se je sklicevala tožeča stranka, in na tej podlagi v 14. točki obrazložitve ugotovilo, da povzeta ureditev potrjuje navedbe tožeče stranke, da se premija korigira šele po poteku treh let veljavnosti zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je povzelo vsebino 2. člena Posebnih pogojev, na katerega se je sklicevala tožeča stranka v zvezi s trditvijo, da lahko zavarovalnica korigira premijsko stopnjo šele na osnovi škodnega rezultata zavarovanca po poteku treh let, presojalo resničnost trditev tožeče stranke na podlagi predloženega dokaza, zato ni preseglo okvirov spora.

10. Pritožbeni očitek, da toženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih navedbah in dokazih, ni utemeljen. Ne drži, da se tožena stranka ni imela možnosti izjaviti do navedb in dokumentov, ki jih je tožeča stranka navajala oziroma predložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka se je namreč imela možnost o teh navedbah in dokumentih izjaviti na prvem naroku, na katerem sta bila prisotna pooblaščenec in zakonita zastopnica tožene stranke. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva toženi stranki omogočiti primeren rok, da se seznani z vsebino navedb in dokazov, podanih oziroma predloženih na prvem naroku, ter da se o njih izjasni in predloži morebitne nasprotne dokaze. Tožena stranka se je o navedbah in dokazih tožeče stranke lahko izjavila na prvem naroku. Če je menila, da potrebuje dodatni rok za podajo navedb in predložitev nasprotnih dokazov, bi morala prositi, da ji sodišče prve stopnje določi dodatni rok za podajo navedb in predložitev dokazov v zvezi z navedbami in dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila na prvem naroku. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 28. 9. 2021 ni razvidno, da bi tožena stranka prosila za dodatni rok, sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno na lastno iniciativo brez zahteve tožene stranke postaviti toženi stranki dodatnega roka za podajo navedb in predložitev dokazov.

11. Tožena stranka je s prepozno dopolnitvijo pritožbe predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 415/2021 z dne 22. 2. 2022. Pritožbeno sodišče je dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo, vendar ker je odločba I Cpg 415/2021 dostopna tudi preko spletnega iskalnika sodne prakse, jo je pritožbeno sodišče kljub temu preučilo in ugotovilo, da primera nista primerljiva. Tožena stranka je zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje v zadevi, v kateri je bila po pritožbi tožeče stranke izdana odločba I Cpg 415/2021, predložila s pripravljalno vlogo z dne 18. 6. 2021. Tožeča stranka je nato v dveh pripravljalnih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo podala dodatne navedbe glede izračuna akontacije premije in glede prilagajanja premijske stopnje škodnemu rezultatu tožene stranke. V tu obravnavani zadevi je tožeča stranka postavila konkretne trditve tako glede osnove kot tudi premijske stopnje za izračun akontacije premije, iz obrazložitve odločbe I Cpg 415/2021 pa je razvidno, da v tisti zadevi tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o tem, kako je bila glede na realizacijo, o kateri tožeča stranka prav tako ni podala nobenih navedb, izračunana premija. V obravnavani zadevi zato stališče pritožbenega sodišča v zadevi I Cpg 415/2021 ni uporabljivo. Nadaljnja obrazložitev odločbe I Cpg 415/2021 pa se nanaša na polico z drugačnim načinom izračuna premije, pri katerem so relevantni tudi podatki o nosilnosti vozil, zato tudi stališča v tem delu obrazložitve niso uporabljiva v obravnavani zadevi.

12. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je priglasila 5,08 EUR stroškov za poštnino za priporočeno pošiljko in navedla, da so stroški obračunani skladno z javno objavljenim cenikom Pošte Slovenije. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki skladno s cenikom poštnih storitev v notranjem prometu priznalo 2,41 EUR za priporočeno pismo nad 20 g do 100 g (iz nalepke Pošte Slovenije na kuverti je razvidno, da je bilo pismo težko 77 g). Te stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v petnajstih dneh po vročitvi te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje.