Jedro

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da v primeru, ko se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja ugotavlja s pomočjo hipotetične najemnine (kakršen je tudi obravnavani primer), izgubljeno korist predstavlja hipotetična najemnina, zmanjšana za stroške, ki bi v takem primeru bremenili upravičenca.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijani II. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje razveljavita za znesek 2.184,91 EUR ter se zadeva tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer (glede zneska 86.725,09 EUR) se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici izplačati znesek 125.824,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za prisojeni znesek 36.914,28 EUR in glede stroškov postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu glede zneska 88.910,00 EUR z obrestmi potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. V obrazložitvi navaja, da odločitev o temelju s tožbo uveljavljane odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) temelji na ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča. Ocenilo pa je, da toženka utemeljeno izpodbija odločitev po višini. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izvedenca, ki mu ni v celoti sledilo. Pojasnilo je, zakaj ni upoštevalo korelacijskega koeficienta 0,8333, ni pa pojasnilo, zakaj ni upoštevalo vseh ostalih faktorjev, ki jih je cenilec uporabil pri izračunu celotne uporabnine (inflacija, tržno gibanje cen). Stranki sta o tem podali navedbe, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče druge stopnje zato na podlagi sodbenih ugotovitev, mnenja cenilca in pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino zahtevka, sklepa, da gre tožnici nadomestilo najmanj v višini 88.910,00 EUR. V preostalem, tj. nad tem zneskom, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga vrnitev v ponovno sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj gre tožnici nadomestilo v višini 88.910,00 EUR. Poudarja, da navedenega zneska ni štela za nespornega in da je v zvezi s celotno višino zahtevka ugovarjala, da sodišče ni upoštevalo korekcijskih faktorjev, ki jih je uporabil cenilec, niti ni odštelo stroškov rednega vzdrževanje in upravljanja nepremičnine. Navaja še, da je v sodni praksi utrjeno stališče, da izgubljeno korist predstavlja najemnina, zmanjšana za stroške, povezane z nepremičnino, in davščine, ki bremenijo nepremičnino. Sklicuje se na sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 218/97 in II Ips 339/98. Na podlagi metod primerljive vrednosti in reverzibilne metode donosa je izvedenec najprej izračunal višino mesečne najemnine, šele pri izračunu v vtoževanem obdobju pa je upošteval ti. korelacijski koeficient in ocenjene stroške. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je štelo, da korekcijski faktorji ne vplivajo tudi na presojo utemeljenosti v izpodbijani višini, pravo uporabilo napačno. Uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče druge stopnje upoštevalo toženkine pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče razumeti drugače, kot da znesek 88.910,00 EUR zanjo ni sporen. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, kako je izvedenec ta znesek izračunal. Stroške rednega vzdrževanja in upravljanja je že sama upoštevala pri postavitvi zahtevka. Glede na novejšo sodno prakso toženka zmotno meni, da bi bilo treba odbiti tudi davke. Uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Predmet revizijske presoje je na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen prisojena odškodnina v znesku 88.910,00 EUR, ki je toženki s pritožbo ni uspelo izpodbiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana odločitev ni obremenjena z uveljavljano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je v zadostni meri pojasnilo, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje o temelju toženkine obveznosti plačila odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe pravilna in tudi zakaj je bila toženkina pritožba po višini uspešna le glede zneska nad 88.910,00 EUR. V okviru preizkusa prisojenega zneska je najprej pojasnilo, zakaj je neutemeljeno toženkino zavzemanje za izračun izgube koristi z uporabo neprofitnih najemnin, nato pa je preizkusilo še sam izračun. Pri tem je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ki pa mu ni v celoti sledilo, saj ni upoštevalo vseh korekcijskih faktorjev, ki jih je uporabil izvedenec. Ker sodišče druge stopnje iz prvostopenjske sodbe ni razbralo razlogov za tako ravnanje in je zato v obsegu neupoštevanih korekcijskih faktorjev (kar je napadala pritožba) ni moglo preizkusiti, je v tem delu toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Da po izvedencu izračunana odškodnina, zmanjšana za v prvostopenjski sodbi neupoštevane korekcijske faktorje, znaša 88.910,00 EUR, očitno izhaja iz izvedeniškega mnenja, na katerega se sodišče druge stopnje v podporo svoji odločitvi tudi sklicuje. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki o arbitrarnosti. Revizijsko zatrjevanje, ki meri na to, da korekcijski faktorji vplivajo tudi na presojo utemeljenosti odškodnine v znesku 88.910,00 EUR, pa je zgolj pavšalno.

8. Revizijsko zavzemanje za to, da se pri določitvi višine nadomestila upoštevajo davščine, ni utemeljeno. Po novejši in sedaj že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča se na račun obveznosti, ki jih imajo tožniki iz naslova davkov do države, obveznost toženca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med tožniki in državo.(1)

9. Utemeljeno pa toženka v reviziji opozarja, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, ker v izračunu zneska, ki ga je z izpodbijano sodbo potrdilo, ni upoštevalo tudi stroškov vzdrževanja in upravljanja nepremičnine. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da v primeru, ko se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja ugotavlja s pomočjo hipotetične najemnine (kakršen je tudi obravnavani primer), izgubljeno korist predstavlja hipotetična najemnina, zmanjšana za stroške, ki bi v takem primeru bremenili upravičenca.(2) Take stroške je v svojem izračunu upoštevalo tudi sodišče prve stopnje oziroma že tožnica v postavljenem tožbenem zahtevku. Ker pa je bil izvedenčev metodološki pristop k izračunu izgubljene koristi takšen, da je posebej izračunal višino mesečne najemnine in tako upoštevaje različne korekcijske faktorje (vključno s korelacijskim koeficientom) dobil znesek najemnin za vtoževano obdobje v višini 88.910,00 EUR, posebej pa je izračunal stroške vzdrževanja in upravljanja, z izpodbijano sodbo potrjeni znesek stroškov vzdrževanja in upravljanja ne vključuje. Po izvedencu izračunani stroški vzdrževanja in upravljanja, kot jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, znašajo 2.184,91 EUR (8,29 EUR x 263 mesecev in 19 dni). Vrhovno sodišče je zato v tem obsegu reviziji ugodilo in za znesek 2.184,91 EUR razveljavilo v reviziji izpodbijano II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, posledično pa v istem znesku tudi sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, o katerem bo moralo odločati v ponovljenem sojenju, se je tako povišal na 39.099,19 EUR. V preostalem delu, to je glede zneska 86.725,09 EUR, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

10. Ker bo sodišče prve stopnje o prvotno in sedaj še dodatno razveljavljenem delu prvostopenjske sodbe, ki vključuje tudi stroškovno odločitev, odločalo v ponovljenem sojenju, je na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP za končno odločbo pridržana tudi odločitev o stroških revizijskega postopka.

Op. št. (1): Npr. II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 354/2011 z dne 4. 9. 2014, II Ips 52/2013 z dne 23. 4. 2015. Op. št. (2): Npr. II Ips 348/2010 z dne 7. 11. 2013.