Jedro

Ugovora glede spornosti terjatve dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ne more uspešno uveljavljati.

Izrek

Pritožba (ugovor) se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 26.11.1998. Dolžnik nosi sam stroške ugovora zoper sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo zaradi plačila glavnice 357.005,00 SIT, stroškov mandatnega postopka v znesku 21.600,00 SIT in izvršilnih stroškov v znesku 21.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje.

Proti temu sklepu je dolžnik vložil ugovor, ki ga je sodišče vročilo upniku v izjavo. Upnik je na ugovor odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor štelo za neutemeljen in ga je skladno z določilom 2. odst. 54. čl. ZIZ poslalo višjemu sodišču, da odloči o njem kot o pritožbi. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ugovor ni utemeljen, zato ga je obravnavalo kot pritožbo.

Pritožba (ugovor) ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je izvršbo v konkretni zadevi dovolilo na podlagi sodne odločbe - plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Plg 407/98 z dne 1.10.1998, ki je postal pravnomočen dne 16.10.1998. Ker gre za izvršbo na podlagi sodne odločbe, je mogoče v izvršilnem postopku vložiti ugovor iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo (glej 55. čl. ZIZ). Dolžnik v ugovoru zoper izvršbo na podlagi sodne odločbe zato neutemeljeno ugovarja, da je uveljavljena terjatev sporna. Ugovore glede spornosti terjatve bi moral dolžnik uveljavljati v postopku do izdaje izvršilnega naslova, to je v ugovoru zoper plačilni nalog, ne more pa jih uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku. Dolžnikova trditev, da je bila dogovorjena kompenzacija z računalniško opremo in da je tožena stranka tožeči stranki opremo tudi izročila v letu 1997, pa ni dejstvo, ki bi nastalo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma takrat, ko dolžnik tega ne bi mogel več uveljavljati v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov (primerjaj 8. točko 1. odst. 55. čl. ZIZ). Izvršilni naslov kot je bilo že povedano izhaja iz leta 1998, zatrjevana kompenzacija pa iz leta 1997, zato bi tudi to dejstvo moral dolžnik uveljavljati v postopku izdaje izvršilnega naslova. Dolžnikova trditev glede naknadnega dogovora, da bodo kompenzacije dokumentirali do konca leta 1998, pa je povsem nedoločna in zato tudi neutemeljena.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je dolžnikov ugovor neutemeljen, zato ga je obravnavalo kot pritožbo in jo zavrnilo, ker pri odločanju o ugovoru tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti na podlagi 2. odst. 55. čl. ZIZ po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP potrdilo.

Dolžnik s svojim ugovorom ni uspel, zato mora sam nositi stroške ugovora.