Jedro

Dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška, je dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat za prekrške Republike Slovenije je z izpodbijano drugostopno odločbo, navedeno v uvodu tega sklepa, pritožbo zagovornice obdolženega (zdaj: kaznovanega) F.T. zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopno odločbo o prekršku Sodnika za prekrške Ribnica z dne 26.9.2000, opr.št. P-743/00-8, ter kaznovanemu kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, je vrhovna državna tožilka dne 19.2.2002 vložila zahteva za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitev določbe 3. točke prvega odstavka 187. člena v zvezi s 55. členom ZP.

Vložnica navaja, da je bila v obravnavanem primeru odločba o prekršku prve stopnje izdana 26.9.2000, s tem je bil pretrgan enoletni zastaralni rok in je začel teči znova. Prvo naslednje procesno dejanje pristojnega organa je bilo odločanje Senata za prekrške dne 27.9.2001, torej že po izteku enoletnega zastaralnega roka iz 55. člena ZP, kar se je zgodilo dne 26.9.2001. Ob odločanju Senata za prekrške so bile torej že podane okoliščine, ki so izključevale postopek o prekršku.

Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali je že pretekel enoletni relativni zastaralni rok (prvi odstavek 55. člena ZP) in zato pregon prekrška ni več dopusten.

Po določbi tretjega odstavka 55. člena ZP pretrga tek relativnega zastaralnega roka vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, in po vsakem takem pretrganju začne teči relativni zastaralni rok znova.

Izraza „pregon“ v navedeni določbi ni mogoče razumeti v smislu procesne funkcije pregona, ki je v kazenskem postopku največkrat zaupana državnemu tožilcu, izjemoma pa subsidiarnemu in zasebnemu tožilcu, ampak je „pregon storilca“ potrebno razumeti kot izvedbo postopka o prekršku zoper določenega obdolženca zaradi določenega prekrška.

Dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška, je zato dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Gre torej za procesna dejanja (dejanja, ki jih v okviru postopka o prekršku izvede za ta postopek pristojen organ), ki jih je potrebno izvesti, da lahko ta organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, ali povedano drugače, za procesna dejanja, ki so v relevantni zvezi s to odločitvijo.

Cilj postopka o prekršku je namreč pravnomočna odločba o prekršku, s katero se obdolženca spozna za odgovornega storitve prekrška in se mu izreče sankcija za prekršek, ali s katero se postopek o prekršku proti obdolžencu ustavi. Šele z dosegom tega cilja – pravnomočne odločbe o prekršku, torej s pravnomočnim koncem postopka o prekršku, je pregon storilca, v smislu, kot mu ga daje obravnavana določba, zaključen, vse dotlej namreč še vedno obstoji možnost ugotovitve, da je obdolženec storilec prekrška in da je zanj tudi odgovoren.

Ob tako določenem pojmu pregona in vsebini procesnih dejanj je irelevantno, ali je posamezno procesno dejanje usmerjeno v obremenitev ali razbremenitev obdolženca, nenazadnje mora organ, ki vodi postopek o prekršku, po določbi prvega odstavka 58. člena ZP po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, in pri tem enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V obravnavani zadevi zadnje procesno dejanje prvostopnega organa v smeri doseganja pravnomočne odločitve ni izdaja odločbe o prekršku prve stopnje. Temu procesnemu dejanju sta namreč sledili še dve procesni dejanji prvostopnega organa, ki sta vodili k pravnomočni odločitvi in s tem k zaključku pregona kaznovanega F.T. Dne 19.10.2000 je bila s tem, ko je kaznovani sprejel prvostopno odločbo o prekršku, izvršena odredba prvostopnega organa o vročitvi te odločbe kaznovanemu (povratnica na list.št. 16 spisa). Zadnje procesno dejanje, ki je pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka, pa je dne 26.10.2000 izvršena predložitev pravočasno vložene pritožbe kaznovanega in zadevnega spisa Senatu za prekrške Republike Slovenije (list.št. 21 spisa). Dne 26.10.2000 je torej enoletni relativni zastaralni rok začel teči znova in je potekel 26.10.2001. Ob odločanju Senata za prekrške dne 27.9.2001 torej še ni nastopilo relativno zastaranje pregona prekrška.

Ker je zato ugovor zastaranja, uveljavljan v zahtevi državne tožilke, neutemeljen, je Vrhovno sodišče po določbi 220. člena ZP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.