Jedro

Tožena stranka je v plačilu določno navedla, na kaj se nanaša (namen nakazila: plačilo predračunov za gradbeni material št. 110009 in 110013), s čimer je svojo denarno obveznost tudi veljavno izpolnila (glej 1. odstavek 312. člena ZOR).

Dokazni predlog je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje na naroku z dne 18.2.1993 (red. št. 9 spisa) podala v zvezi z navedbami tožene stranke. Dokazno pravilo pa določa, da stranka lahko ponudi dokaze le za ugotovitev svojih navedb (glej 1. odstavek 299. člena in 219. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. V Ig 579/92 z dne 13.4.1992, v celoti razveljavilo, ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Tožečo stranko pa je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 94.095,00 SIT.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s presojo prvostopnega sodišča, da na podlagi ugotovljenih dejstev in dosledne dokazne ocene tožbeni zahtevek tožeče stranke, oprt na račun št. 007621 z dne 21.10.1991 v znesku 582.311,60 SIT (A2), ni utemeljen. Iz ugotovljenega načina poslovanja med strankama, ki ga je pravno opredeliti kot nakupno komisijo (primerjaj 772. člen v zvezi s 1. odstavkom 751. člena ZOR), je namreč pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala večje pogodbene obveznosti tožene stranke od te, ki izhaja iz obeh v sporu predloženih naročilnic (št. 9452-224 z dne 2.8.1991 in št. 11069-224 z dne 4.9.1991 - A6), ter iz v zvezi z njima izdanih predračunov (št. 110009 z dne 2.8.1991 - A8 in št. 110013 z dne 6.8.1991 - A7), izrecno poravnanih dne 21.10.1991 (virmanski nakazili - B1). Prav tako ni dokazala svoje trditve, da je s citiranim plačilom tožena stranka poravnala v celoti računa št. 007965 z dne 31.10.1991 in št. 007781 z dne 25.10.1991 (A3 in A5), kronološko izdana po citiranem plačilu, oziroma deloma vtoževani račun, izdan prav na dan citiranega plačila. Takšna trditev tožeče stranke je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v nasprotju z ugotovljenim načinom poslovanja med strankama, ki mu tožeča stranka ni oporekala, zlasti pa je materialnopravno nesprejemljiva, saj je tožena stranka v plačilu določno navedla, na kaj se nanaša (namen nakazila: plačilo predračunov za gradbeni material št. 110009 in 110013), s čimer je svojo denarno obveznost tudi veljavno izpolnila (glej 1. odstavek 312. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova podražitev naročenega materiala zaradi časovnega odmika plačila od dejanskega naročila. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je jamčila cene naročenega materiala na dan naročila v primeru takojšnjega plačila predračuna, tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi plačilo tožene stranke ne bilo v skladu s tem dogovorom. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje na "nemogoče" dejstvo, da bi sporna predračuna, izdana dne 6.8.1991, toženi stranki vročila šele dne 21.10.1991. Takšno dejstvo (drugačno od ugotovljenega) bi morala tožeča stranka dokazati, pa ji to ni uspelo, kot to izhaja že iz dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Pritožbene navedbe "da je tožena stranka plačala predračuna prepozno, šele po urgenci tožeče stranke, ter da "je do razlik v ceni prišlo deloma zaradi spremembe cen, večji del pa zaradi spremembe dimenzij in količin, kakor tudi zaradi spremembe vrste materiala v korist kvalitetnejšega in dražjega materiala", so nedovoljene pritožbene novote (glej 1. odstavek 496.a člena ZPP/77). Takšni pa so tudi novi načini razlage že v postopku pred sodiščem prve stopnje predloženih in dokazno ocenjenih listin, kajti dejstev, s katerimi stranka utemeljuje svoj zahtevek in zanje predlaga dokaze (glej 219. člen ZPP/77), v pritožbenem postopku stranka ne more pravno učinkovito spreminjati. Končno pa se tožnica tudi ne more sklicevati na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče - zadružnika tožene stranke, P.Č. Ta dokazni predlog je namreč tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje na naroku z dne 18.2.1993 (red. št. 9 spisa) podala v zvezi z navedbami tožene stranke. Dokazno pravilo pa določa, da stranka lahko ponudi dokaze le za ugotovitev svojih navedb (glej 1. odstavek 299. člena in 219. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v posledici pa tudi pravilno materialnopravno razsodilo.

Pri tem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar je ob tem (sicer nekonkretiziranem) pritožbenem razlogu sodišče druge stopnje pazilo že po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora svoje pritožbene stroške trpeti sama (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77).