Jedro

Odločitev, da se s sofinanciranjem zagotovi možnost izvedbe projektov, ki so dosegli vsaj 14 točk, je bila sprejeta glede na število doseženih točk prijavljenih projektov do porabe razpoložljivih sredstev.

V danem primeru je presoja strokovne komisije temeljila na dejstvih, ki so izhajala iz vloge tožnice. Ocena in obrazložitev strokovne komisije je po mnenju sodišča logična in razumna. Razloge za zavrnitev tožničine vloge na Javni poziv je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tako da je pri vsakem kriteriju iz Javnega poziva jedrnato pojasnila razloge, zaradi katerih je tožnikovi vlogi dodelila določeno število točk. Zahtevi po obrazloženosti ocene strokovne komisije je zadoščeno, saj je iz odločbe razvidno tako število točk, ki jih je prejel projekt tožeče stranke po posameznem merilu, kot kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno, s tem pa na predlog za zavrnitev financiranja, izpodbijana odločba pa ima vse obvezne sestavine po 214. členu ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo na podlagi 120. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ter na podlagi Javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine, ki jih bo v letih 2017 do 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz dela proračuna, namenjenega za kulturo (v nadaljevanju Javni razpis), zavrnilo vlogo Občine A. za projekt B. (točka 1 izreka). V tem postopku niso nastali posebni stroški (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je predlagatelj na Javni razpis podal pravočasno in popolno vlogo za sofinanciranje projekta na področju kulturne dediščine, ki je bila obravnavana in ocenjena s strani strokovne komisije. V fazi strokovne presoje in ocenjevanja vlog so bili upoštevani kriteriji, določeni v besedilu in dokumentaciji Javnega razpisa. Najvišje možno skupno število točk po kriterijih in dodatnem kriteriju je bilo 25. V nabor projektov, predlaganih za sofinanciranje, so bili izbrani tisti kulturni projekti prijaviteljev, ki so bili ovrednoteni višje. Glede na vrednosti zaprošenih in vrednosti razpoložljivih sredstev je strokovna komisija predlagala prag za odobritev sofinanciranja, in sicer za prvi sklop 14 in za drugi sklop 10 točk. Projekt predlagatelja je prejel skupno oceno 7 točk, kar je manj od najnižjega seštevka točk, ki je pomenil uvrstitev v izbor in možnost financiranja glede na razpoložljiva proračunska sredstva, zato se ni uvrstil v sofinanciranje.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je tožena stranka pri izdaji odločbe napačno uporabila materialni predpis ter nepopolno ugotovila dejansko stanje. Meni, da v Javnem razpisu ni podlage za določitev vstopnega praga za odobritev sofinanciranja. Nadalje je prepričana, da bi morala s predmetnim projektom doseči 13 in ne zgolj 7 točk. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena, saj pri točkovanju ni v zadostni meri razvidno, zakaj je bilo po posameznih kriterijih doseženo določeno število točk, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Splošnost in praznost obrazložitve izpodbijane odločbe krši ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnica sodišču predlaga, da izvede ponujene dokaze in tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, tako da se tožeči stranki odobrijo sredstva za projekt, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in se v celoti sklicuje na dejstva in razloge, navedene v izpodbijani odločbi. Glede določitve vstopnega praga za sofinanciranje navaja, da so bili v nabor projektov, predlaganih za sofinanciranje, glede na višino razpoložljivih proračunskih sredstev, kot izhaja iz Javnega razpisa, izbrani kulturni projekti prijaviteljev, ki so oddali ustrezne vloge in ki so bili v postopku izbire, glede na vnaprej določene razpisne kriterije, ocenjeni višje, do porabe razpisanih sredstev za posamezni sklop. Na podlagi ZUJIK je strokovna komisija tista, ki predlaga kateri projekti se bodo sofinancirali in v kakšnem obsegu, glede na višino razpoložljivih sredstev in razvrstitev po točkah. Tudi Pravilnik določa, da komisija predlaga kateri projekti se financirajo in v kakšnem deležu se financirajo. Strokovna komisija ima torej na podlagi zakona pristojnost, da glede na razpoložljiva sredstva in glede na razvrstitev projektov na podlagi kriterijev, določenih v razpisu, predlaga, kateri projekti in v kakšnem obsegu se bodo financirali, pri čemer je omejena z določilom konkretnega razpisa glede višine in deleža sofinanciranja. Pod točko 5 Javnega razpisa je tako določeno, da ministrstvo sofinancira posamezen odobren projekt iz sklopa 1 do 50% celotne vrednosti upravičenih stroškov, vendar v obeh letih skupaj največ 200.000 EUR. Strokovna komisija torej ni arbitrarno določila prag 14 točk, temveč se je glede na razpoložljiva sredstva in glede na razvrstitev projektov na podlagi kriterijev izkazalo, da predvidena sredstva zadostujejo za sofinanciranje projektov za sklop 1, ki so dosegli 14 točk ali več. Tožena stranka je vsa razpoložljiva sredstva razdelila med najbolje ocenjene projekte, ki so bili ocenjeni po vnaprej določenih, v razpisu objavljenih kriterijih. Kriterij 1 je strokovna komisija ocenila s 3 točkami, skladno z razpisnim besedilom, ki določa, da projekt prejme 3 točke, če je ogroženost predmeta prijave srednja, kar pomeni, da ima predmet prijave poškodbe, ki ogrožajo posamezne varovane lastnosti predmeta prijave. Strokovna komisija je podala ključne poudarke, ki so vplivali na odločitev o številu točk, in sicer da predvideni posegi zajemajo vsebine, kjer je brez intervencije izguba originalnosti in določene mere spomeniškovarstvenih lastnosti verjetna, da pa kulturnemu spomeniku ne grozi nevarnost uničenja ali porušitve, zato ne more prejeti 5 točk. Pri kriteriju 2 je tožeča stranka prejela 1 točko, saj gre za spomenik lokalnega pomena. Pri kriteriju 3 tožeča stranka ni prejela točk, saj je v vlogi navedla, da bo zagotovila natanko 50% sredstev za izvedbo projekta. Ker projekt ni pomemben za ohranitev avtentičnih materialov, pri kriteriju 4 ni prejel točk, je pa prejel 3 točke pri kriteriju 5, ki ocenjuje pomembnost projekta za vlogo v javnem dogajanju in za popularizacijo spomenika ter povezanost z drugimi razvojnimi projekti ali programi, saj je komisija presodila, da gre za projekt na regionalni ravni, ki ima izkazane povezave z drugimi razvojnimi projekti in programi. Iz obrazložitve strokovne komisije, kot tudi iz obrazložitve odločbe, je razvidno število točk, ki jih je za predlagani projekt prejela tožeča stranka, v njej pa je kratko podana tudi obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na oceno. Tožena stranka meni, da je glede na specifiko pri javnih razpisih, kjer gre za veliko število prijaviteljev, postopki pa morajo biti hitri, zahtevam po obrazloženosti odločitve za zavrnitev sofinanciranja projekta tožeče stranke zadoščeno. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno ugovarja številu točk, ki jih je projekt prejel s strani strokovne komisije, vztraja pa tudi pri prepričanju, da izpodbijana odločba ni v zadostni meri obrazložena in ne zadosti pogojem iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja na svojem, že v odgovoru na tožbo izčrpno pojasnjenem stališču glede ocenjevanja strokovne komisije in glede obrazloženosti izpodbijane odločbe.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z njenimi razlogi in jih ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

7. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila tožničino vlogo za sofinanciranje, ki jo je podala na predmetni Javni razpis. Tožnica smatra, da je določitev najnižjega praga sofinanciranja na 14 točk brez pravne podlage, s čimer se sodišče ne strinja. Odločitev tožene stranke, da odobri sofinanciranje le tistih vlog, ki so dosegle vsaj 14 točk, po mnenju sodišča ne pomeni arbitrarnega odločanja tožene stranke, kot to navaja tožeča stranka v tožbi. V skladu z določbo 103. člena ZUJIK se v primeru postopka javnega razpisa financirajo programi oz. projekti, ki so v postopku izbire ocenjeni oz. ovrednoteni višje. Tudi Javni razpis je določal, da bodo sofinancirani projekti, ki bodo v postopku izbire ocenjeni oziroma ovrednoteni višje. Tožena stranka se je tako glede na dejanske okoliščine (število vlog, višino razpoložljivih sredstev) odločila, da projektom po vrstnem redu glede na število doseženih točk odobri sredstva v višini, ki bi omogočala izvedbo prijavljenega projekta. Takšna odločitev je po mnenju sodišča skladna s predpisi, ki v obravnavanem primeru predstavljajo materialnopravno podlago za odločanje o sofinanciranju, prav tako pa je tudi razumna. Odločitev, da se s sofinanciranjem zagotovi možnost izvedbe projektov, ki so dosegli vsaj 14 točk, tako ni arbitrarna niti v nasprotju z namenom ZUJIK in javnega razpisa, temveč je bila sprejeta glede na število doseženih točk prijavljenih projektov do porabe razpoložljivih sredstev.

8. Po presoji sodišča sta neutemeljena tudi tožničina ugovora, da je toženka napačno izvedla ocenjevanje tožničine prijave in da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena. Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe očitno nerazumna. To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), št. X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, kjer Vrhovno sodišče poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po povedanem tako zadržana v smislu, da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se tako ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oziroma v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani strokovne komisije. Sodišče v tovrstnih zadevah zgolj presoja pravilno uporabo materialnega prava in procesnega prava. Ocenjevanje vlog prispelih na javni razpis je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo ugledni strokovnjaki iz zadevnega področja. Sodišče po povedanem presoja le ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa Javni poziv in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz Javnega poziva ter po predpisanem postopku. V danem primeru je presoja strokovne komisije temeljila na dejstvih, ki so izhajala iz vloge tožnice. Ocena in obrazložitev strokovne komisije je po mnenju sodišča logična in razumna. Razloge za zavrnitev tožničine vloge na Javni poziv je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tako da je pri vsakem kriteriju iz Javnega poziva jedrnato pojasnila razloge, zaradi katerih je tožnikovi vlogi dodelila določeno število točk. Kriterij obrazložitve je naveden v tretjem odstavku 119. člena ZUJIK in v Pravilniku. Po presoji sodišča je zahtevi po obrazloženosti ocene strokovne komisije povsem zadoščeno, saj je iz odločbe razvidno tako število točk, ki jih je prejel projekt tožeče stranke po posameznem merilu, kot kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno, s tem pa na predlog za zavrnitev financiranja, izpodbijana odločba pa ima vse obvezne sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede na specifiko pri takšnih javnih razpisih, kjer gre za veliko število prijaviteljev, postopki pa morajo biti hitri, ni mogoče pričakovati podrobne razlage dodelitve točk po posameznem merilu v podrobnostih. Objektivnost je zato pri javnih razpisih s tako raznolikimi projekti in tako široko zastavljenimi kriteriji in merili varovana prav z načinom ocenjevanja, kjer zahteven proces strokovne presoje opravi neodvisna strokovna komisija. Po povedanem razlogi, ki jih tožnica navaja v tožbi, da je tožena stranka pomanjkljivo obrazložila dodelitev točk po kriterijih, niso utemeljeni in sodišče te očitke zavrača, zato je tožbeni očitek, da je odločitev neobrazložena, neutemeljen.

9. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, kršitev določb postopka ni podanih, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

11. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.