Jedro

V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke obravnavati kot celoto, kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati zoperstavljanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave po 453.a členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95649/2012 z dne 2. 7. 2012, s katerim je bilo dolžnikoma, sedaj tožencema naloženo, da sta dolžna v roku 8 dni plačati glavnico v znesku 298,11 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 298,11 EUR od 14. 6. 2012 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 52,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2013 dalje do plačila, in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencema v 8 dneh plačati pravdne stroške v znesku 40,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V okviru smiselne pritožbene graje bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpostavlja, da je v osemdnevnem roku za odgovor na tožbo odgovoril le drugi toženec, ne pa tudi prva toženka, ki odgovora na tožbo ni podpisala. Ker se v skladu s 453.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v primeru, da tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ne odgovori, šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek, bi moralo prvostopno sodišče po mnenju pritožnika zahtevku zoper prvo toženko ugoditi že ob prejemu odgovora na tožbo z dne 7. 1. 2013. Poleg tega sodišče tožnika ob predložitvi odgovora na tožbo ni pozvalo s pravnim poukom, temveč je slednjega navedlo šele ob sestavi vabila na obravnavo dne 2. 7. 2013. Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj tožnik ne bi zadostil trditvenemu bremenu, hkrati pa ni izvedlo dokazov, vezanih na predložene listine, in ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika in družbe S. d.o.o., ki bi pojasnila metodologijo izračunavanja za pripravo sanitarne vode, torej pojasnila trditveno podlago in določno obrazložila vtoževane terjatve. Izpodbijana sodba ima zato po mnenju pritožnika takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej so nasprotja o odločilnih dejstvih (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prvostopno sodišče pa naj bi tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik nadalje izpostavlja, da je redno obveščal člane nadzornega sveta stanovanjske stavbe tožencev in predajal obračun stroškov obratovanja, tekočega vzdrževanja in rezervnega sklada, o čemer so bili redno obveščeni tudi etažni lastniki v vabilu na zbor etažnih lastnikov, dostavljeni so jim bili tudi polletni in letni obračuni poslovanja skupne kotlovnice. Cene za pripravo tople sanitarne vode določa S. d.o.o. ter izda račun, ki se nanaša na uporabo celotnega objekta, strošek ogrevanja in tople vode pa se prefakturira med posamezne uporabnike po metodologiji, ki so jo sprejeli etažni lastniki v kurilnem odboru, katerega sklepe je dolžan tožnik kot upravnik le izvajati. Pritožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 19 in 23 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih (ter v sporu majhne vrednosti dopustnih) pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo v pritožbi izpostavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V okviru pritožbene graje bistvene kršitve procesnih določb se pritožnik ni omejil le na tiste procesne kršitve, ki so v postopku v sporih majhne vrednosti lahko predmet pritožbene graje (drugi odstavek 339. člena ZPP), temveč izpostavlja tudi procesne kršitve relativne narave, ki v postopku v sporih majhne vrednosti niso upoštevne. Med slednje po presoji sodišča druge stopnje spada grajana neuporaba 453.a člena ZPP, v skladu s katerim zakon kot sankcijo opustitve odgovora na pravilno vročeno tožbo predvideva izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Kljub izpostavljenemu stališču o pravni naravi grajane procesne kršitve sodišče druge stopnje le pripominja, da v obravnavani zadevi, ko je prva toženka vložila obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je zanikala svojo obveznost do upnika, kljub opustitvi vložitve prve pripravljalne vloge (oz. lastnoročnega podpisa le-te) vendarle ni mogoče šteti, da prva toženka pripoznava tožbeni zahtevek. V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je namreč potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke obravnavati kot celoto, kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati zoperstavljanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave po 453.a členu ZPP. Ob tem je opozoriti, da je standard obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi (1) pravzaprav strožji od obrazloženosti odgovora na tožbo (2).

8. Tudi opustitev pravnega pouka o posebnostih postopka v sporih majhne vrednosti bi bila lahko zgolj procesna kršitev relativnega značaja. Sicer pa je bil tožnik navedenega pravnega pouka v obravnavani zadevi deležen (list št. 19). Ni potrebno, da bi sodišče že podani pravni pouk med postopkom večkrat ponavljalo, še posebej če stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec.

9. V obravnavani zadevi je tožnik kot upravnik v večstanovanjski hiši, v kateri prebivata toženca, od slednjih terjal plačilo 8 (delno) neplačanih računov, čemur sta se toženca že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zoperstavljala z navedbo, da so navedene terjatve zaračunane popolnoma neupravičeno, da so sporne in že večkrat reklamirane (o čemer sta predložila tudi dokaz - reklamacijo računa). Tožnik je v prvi (in edini pravočasno vloženi) pripravljalni vlogi, ki se v postopku v sporih majhne vrednosti po vsebini šteje za tožbo, svoj zahtevek utemeljeval zgolj z izpiskom iz svojih poslovnih knjig in obračunom zamudnih obresti ter z navedbo, da toženca nista poravnala računov za stroške, ki jih obračuna S. in veljajo za vse stranke enako, tožnik pa navedene račune samo prefakturira. Pravilno je prvostopno stališče, da s takimi navedbami tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Njegova tožba je bila nesklepčna, saj iz (skopih) dejstev, ki jih je navedel, ni izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tega ni bilo mogoče obiti z izvedbo predlaganih dokazov - z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika in zastopnika družbe S., ki naj bi, kot v svoji pritožbi ponovno izpostavlja tožnik, pojasnjevala tisto, kar bi moralo biti že del trditvene podlage (konkretno: metodologijo izračunavanja stroškov za pripravo sanitarne vode). Obrazložitev prvostopne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožnik ni podal nikakršnih pravočasnih relevantnih tožbenih navedb, s katerimi bi utemeljil svoj tožbeni zahtevek, je po vsem obrazloženem povsem jasna, razumljiva in pravilna ter ni obremenjena z v pritožbi izpostavljeno bistveno kršitvijo procesnih določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih poskuša pritožnik utemeljiti tožbeni zahtevek s ponavljanjem navedb iz prepozno vložene druge pripravljalne vloge, ki je sodišče prve stopnje povsem pravilno ni upoštevalo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 6), predstavljalo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa z njimi tožnik posega v na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : 2. odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa: „Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.“ Op. št. (2) : 278. člen ZPP določa: „Odgovor na tožbo mora biti obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Tožena stranka mora odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru.“