Jedro

Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča in so zato tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 17.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 25.2.2000, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožničin zahtevek za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 1355/14 in 1355/15, obe k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišči prve stopnje navaja, da sta bili v obravnavanem primeru navedeni zemljišči nacionalizirani A.P. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58). Imenovana je imela na nezazidanem stavbnem zemljišču pravico uporabe do leta 1964, ko jo je na podlagi darilne pogodbe prenesla na hčerko A.P.P. (tožnico), ki je obdržala to pravico vse do 14.8.1979, ko je morala na podlagi odločbe SO N.G., izdane na podlagi 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76), izročiti navedeni zemljišči Občini N.G. Za odvzeti zemljišči ji je bila s sklepom takratnega Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici, z dne 30.4.1981 odmerjena in izplačana odškodnina po določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80) v znesku 35.784,00 takratnih DIN. Navedeno dejansko stanje izhaja iz odločbe organa prve stopnje in iz izpodbijane odločbe. Lastninska pravica na stavbnih zemljiščih je po ZNNZ res prenehala na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb, prejšnji lastniki pa so nezazidana stavbna zemljišča obdržali v uporabi s pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Navedeno torej pomeni, da je bilo podržavljanje dejansko končano, ko je lastnik ali imetnik pravice uporabe zemljišče z izročitvijo občini ali drugemu uporabniku dejansko izgubil. Če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZ, ampak pozneje, po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče več šteti, da je prejšnji lastnik upravičenec glede na 9. točko 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker tožnici pravica uporabe ni prenehala na podlagi predpisa iz 3. in 4. člena ZDen, potem tudi po presoji sodišča prve stopnje ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka. Zato je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo.

Tožnica v pritožbi obširno ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V skladu z zakonom je treba ugotoviti, da ima status denacionalizacijske upravičenke, ker je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, ki sodi v časovni okvir 3. člena ZDen, kar izpričuje tudi vpis posameznih pravic v zemljiški knjigi (pravice do uživanja zemljišča in do izročitve občini) in pravice uporabe v korist (Občinskega ljudskega odbora N.G. z dnem prehoda lastnine v družbeno lastnino dne 26.12.1958). Navaja tudi, da so izpodbijano sodbo kršena ustavna načela o pravni državi (2. člen Ustave Republike Slovenije - Ustave), načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), načelo varstva pravic (22. člen Ustave), načelo varstva in nedotakljivosti lastnine in pričakovanih pravic (33. člen Ustave) in 155. člen Ustave, po katerem spreminjanje pravnega naslova nacionalizacije in prenašanje le-tega v drugi časovni okvir ter s tem poseganje v pravnomočne odločbe s spreminjanjem pravnega naslova nacionalizacije po drugem predpisu v škodo stranke ni pravno dopustno. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi s tožbo izpodbijano odločbo in izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki po njegovih navodilih.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, prizadeta stranka Mestna občina N.G. in prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba, d.d., Ljubljana, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik, ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožnica nima statusa denacionalizacijske upravičenke, in sicer že iz razlogov, ki sta jih v svojih odločbah navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.