Jedro

Ker določba 4. člena ZZVN iz kroga upravičencev, ki se po tem zakonu štejejo za žrtve vojnega nasilja, izrecno izključuje osebe, ki so bile pripadniki fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot, za odločitev o statusu prisilnega mobiliziranca ni pravno pomembna okoliščina, ali je bila oseba v te enote vključena prostovoljno ali prisilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 614/99-7 z dne 29.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.3.1999. Z navedeno določbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote T. z dne 17.9.1997, s katero je organ prve stopnje zavrnil njegovo zahtevo za vpis v seznam žrtev vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, ker je ugotovil, da tožnik zaradi mobilizacije v SS enote, ki niso enote redne nemške vojske, ne izpolnjuje pogoja iz 4. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Po 4. členu ZZVN je, ob pogojih iz 2. člena in 1. odstavka 3. člena tega zakona, žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih sil prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen, če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik dne 18.10.1942 mobiliziran v nemško vojsko in da je bil pripadnik SS enot, torej enot nacistične stranke. Sodišče sicer verjame navedbam tožnika, da v enote SS ni bil vključen prostovoljno, vendar ta okoliščina za odločitev o statusu žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, glede na določbo 4. člena ZZVN, ni pravno pomembna in ne more vplivati na drugačno odločitev. Zmotno je prepričanje tožnika, da mu tožena stranka odreka status prisilnega mobiliziranca zaradi sklepanja, da je bil v enote SS vključen prostovoljno. Ker dejstvo, ali je bil tožnik v enote SS vključen prostovoljno, ni pravno pomembno, sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu za opravo glavne obravnave.

V pritožbi uveljavlja tožnik vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da odločbo tožene stranke spremeni in mu prizna status žrtve vojnega nasilja, stroške pritožbenega postopka, pa skupaj z zamudnimi obrestmi, naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da ni bil vključen v enote SS zaradi svojega prepričanja, ampak je bil mobiliziran še kot mladoletnik. Ko je dobil poziv nemške vojske, se je ustrašil za svoje življenje in za svojo družino, saj je vedel, da bi ga iskali kot dezerterja, če se pozivu ne bi odzval. Opisuje okoliščine v času od njegove namestitve v enotah SS do vrnitve v domovino in okoliščine, ki naj bi izkazovale, da je bil v enote SS vključen pod prisilo.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dne 18.10.1942 mobiliziran v nemško vojsko in, da je bil vključen v enote SS, tožnik v pritožbi ne ugovarja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 4. člen ZZVN, ki iz kroga upravičencev, ki se po tem zakonu štejejo kot žrtve vojnega nasilja, izrecno izključuje osebe, ki so bile pripadniki fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 4. člen ZZVN ne razlikuje med osebami, ki so prostovoljno ali prisilno postale pripadniki fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča na drugačno uporabo 4. člena ZZVN ne more vplivati obstoj prisile, na katero se sklicuje tožnik. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo toženi stranki, da tožniku ne gre status žrtve vojnega nasilja. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik le ponavlja tožbene ugovore, ko zatrjuje, da v enote SS ni bil prostovoljno vključen ter navaja okoliščine, ki naj bi to izkazovale.

O povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker za takšno odločanje v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke, ni podlage v določbah ZUS. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS namreč vsaka stranka trpi svoje stroške, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.