Jedro

Tožeča ali predlagajoča stranka, ki ima na voljo več pravnih podlag za uveljavitev svoje pravice, sama izbirati, katero bo uveljavljala. Seveda pa mora v tako izbranem postopku dokazati tista dejstva, ki so odločilna za pravno presojo zadeve.

V obravnavanem primeru je predlagajoča stranka zahtevala vrnitev premoženja, ki je bilo njenim pravnim prednikom odvzeto na podlagi sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja z dne 23. in 24.8.1945. Seveda bi lahko zahtevala vrnitev odvzetega premoženja tudi na podlagi ZDen. Toda vsak zahtevek temelji na različni pravni podlagi in pogojih za vrnitev premoženja. Zato je zmotna trditev pritožbenega sodišča, češ da je vseeno, ali je bilo pravnim prednikom predlagajoče stranke odvzeto premoženje po 2. ali po 3. točki Odloka AVNOJA. Ker za vrnitev premoženja vsak postopek predpisuje različne pogoje, je utemeljena revizijska trditev, da je pomembna pravna podlaga za odvzem premoženja. Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki Odloka AVNOJA (in kasneje sprejetega Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 63/46), je premoženje prešlo v državno last s 6.2.1945 in predlagaj-oča stranka lahko zahteva vračilo v upravnem postopku ob pogojih, ki jih predpisuje ZDen. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej 3. točke Odloka AVNOJA, je predviden sodni postopek ob pogojih, ki jih predpisuje ZIKS, odločilen datum pa je datum pravnomočnosti kazenske sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da so dediči po pokojnem dr. P. H. (rojenem 30.4.1908 in umrlem 6.12.1983) in po pokojnem dr. A. G. (rojenem 4.12.1911 in umrlem 28.1.1968), ki so navedeni v 1. točki izreka sklepa, upravičeni do vrnitve vrednosti premoženja, ki jima je bilo zaplenjeno s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, opr. št. SOD 1504/45 z dne 23.8.1945, ki je bila razveljavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I- K 500/95 z dne 14.12.1995. V 2. točki izreka je določilo odškodnino za zaplenjeno premoženje v znesku 1.617.712.040 tolarjev. V 3. točki izreka je naložilo Republiki Sloveniji, da mora za ta znesek izročiti obveznice po Slovenski odškodninski družbi d.d., Ljubljana z obrestmi v skladu s petim odstavkom 3. člena Zakona o izdaji obveznic dedičem v naslednjih deležih: - A., B, dr. C. in D., vsakemu v deležu po 3/24; - E., F. in G., vsaki v deležu 4/24. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da so bili P. M. in njegova sinova dr. H. M. in dr. J. M. spoznani za krive kaznivega dejanja po 13. in 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih in sta bila sinova obsojena na zaporne kazni, vsi trije pa na zaplembo celotnega premoženja ter izgon iz kraja bivanja v kraj rojstva. To sodbo vojaškega sodišča je v postopku po letu 1991 sodišče razveljavilo, ko je 14.12.1995 ustavilo kazenski postopek pod opr. št. I K 500/59. Zato je na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS, št. 17/78-RS, št. 59/02) menilo, da so oni oziroma njihovi dediči upravičeni do vrnitve premoženja, toda ker vrnitev premoženja stvarno in pravno ni bila mogoča, je sodišče ugotovilo obseg premoženja in njegovo vrednost ter nasprotni udeleženki naložilo plačilo v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana.

Po pritožbi nasprotne udeleženke, češ da je bilo premoženje podržavljeno po samem Odloku AVNOJA in da takratni obsojenci ob izreku kazenske sodbe niso imeli več nobenega premoženja, je sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi pritožbenega sodišča, s katero je bil potrjen sklep prvostopenjskega sodišča, je nasprotna udeleženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 393. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi reviziji, razveljavi sklepa sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Sodišču druge stopnje očita, da ji ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 232 k.o..., pri kateri se je pod Dn. št. 157/1946 izvršila vknjižba lastninske pravice za FLRJ, izhaja, da je podlaga za to vknjižbo odločba Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. Zp 125/46 z dne 27.2.1946, izdana na podlagi odločbe okrajne zaplembene komisije v Škofji Loki pod opr. št. 81-Š/311 z dne 3.9.1945 in pravnomočno potrjena z odločbo Okrožne zaplembene komisije za ljudsko okrožje v Ljubljani z dne 5.12.1945. Zato trdi, da kazenska sodba ni bila podlaga za zaplembo in da sodišče ni navedlo listin, na podlagi katerih zaključuje, da je bilo v obravnavani zadevi premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo. Nasprotna predlagateljica zato meni, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti uporabe 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Uveljavlja tudi napačno uporabo 145. člena ZIKS v zvezi z določbami Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 - 66/00) in trdi, da je bila kazen zaplembe premoženja izrečena z upravno odločbo, izdano na podlagi Odloka AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/45), ki je bil samostojni pravni naslov za podržavljenje, ki je nastopilo s 6.2.1945. Po sprejemu Ustave FLRJ je bil Odlok AVNOJ potrjen in spremenjen z Zakonom o potrditvi in spremembah odloka (Uradni list FLRJ, št. 63/46), pri čemer je dobil novo ime: Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (v nadaljevanju: ZPSP). Pojasnjuje, da sta Odlok AVNOJ in ZPSP določila, da preide v državno last:

1. vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije;

2. vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno;

3. vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne oziraje se na njihovo državljanstvo in ne oziraje se na državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države. Datum prehoda premoženja je bil za premoženje iz 1. in 2. točke 6.2.1945, za premoženje iz 3. točke pa dan pravnomočne sodbe. Ker so za vrnitev premoženja po ZDen in po ZIKS predvideni različni pogoji, je odločilna ugotovitev, kateri pravni naslov je bil podlaga za zaplembo obravnavanega premoženja. ZDen je nemške državljane in nelojalne osebe nemške narodnosti namenoma izključil iz denacionalizacije. V postopku ugotavljanja državljanstva pa je domnevo nelojalnosti dopustno izpodbijati.

Oprostitev krivde za očitano krivdno dejanje vzpostavlja domnevo nedolžnosti glede kazenske odgovornosti, ne izpodbija pa domneve nelojalnosti oseb nemške narodnosti, predvidene v 63. členu ZDen. Drugačna interpretacija bi pripeljala do situacije, ko bi morale osebe nemške narodnosti, ki jim kaznivo dejanje nikoli ni bilo očitano, dokazovati lojalnost, po krivem obsojenim pa lojalnosti ne bi bilo treba dokazovati.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 96/02-2/04) je bila v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86-55/92) revizija vročena predlagajoči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je doslej večkrat odločilo, da sme tožeča ali predlagajoča stranka, ki ima na voljo več pravnih podlag za uveljavitev svoje pravice, sama izbirati, katero bo uveljavljala. Seveda pa mora v tako izbranem postopku dokazati tista dejstva, ki so odločilna za pravno presojo zadeve.

V obravnavanem primeru je predlagajoča stranka zahtevala vrnitev premoženja, ki je bilo njenim pravnim prednikom odvzeto na podlagi sodbe, ki jo je izreklo Vojaško sodišče ljubljanskega vojnega področja pod opr. št. SOD 1504/45-14 dne 23. in 24.8.1945. Seveda bi lahko zahtevala vrnitev odvzetega premoženja tudi na podlagi ZDen. Toda vsak zahtevek temelji na različni pravni podlagi in pogojih za vrnitev premoženja. Zato je zmotna trditev pritožbenega sodišča, češ da je vseeno, ali je bilo pravnim prednikom predlagajoče stranke odvzeto premoženje po 2. ali po 3. točki Odloka AVNOJA. Ker za vrnitev premoženja vsak postopek predpisuje različne pogoje, je utemeljena revizijska trditev, da je pomembna pravna podlaga za odvzem premoženja. Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki Odloka AVNOJA (in kasneje sprejetega Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 63/46), je premoženje prešlo v državno last s 6.2.1945 in predlagajoča stranka lahko zahteva vračilo v upravnem postopku ob pogojih, ki jih predpisuje ZDen. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej 3. točke Odloka AVNOJA, je predviden sodni postopek ob pogojih, ki jih predpisuje ZIKS, odločilen datum pa je datum pravnomočnosti kazenske sodbe.

Zato bosta morali sodišči prve in druge stopnje oceniti vse dokazne listine, ki so v spisu, in pojasniti, zakaj menita, da so bili pravni predniki predlagajoče stranke ob pravnomočnosti kazenske sodbe še vedno lastniki Š. p., vredne 1.617.712.040 tolarjev. Oceniti bo moralo vso predloženo dokumentacijo in zlasti listino o vpisu lastninske pravice na FLRJ v zemljiški knjigi, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka v reviziji. Če je pred pravnomočnostjo kazenske sodbe Š. p. prešla v "državno svojino" po 1. in 2. točki Odloka AVNOJA, potem je bil pravna podlaga za prehod premoženja sam Odlok AVNOJA in ob pravnomočnosti kazenske sodbe pravni predniki predlagajoče stranke niso bili več lastniki premoženja, katerega vračilo zahtevajo. Če pa je bila podlaga za prehod premoženja kazenska sodba, potem je zahtevek, ki teče pred sodiščem, utemeljen in je treba vrniti vrednost vzetega premoženja.

Ker je za pojasnitev tega vprašanja odločilna ocena predloženih dokazov, bo moralo sodišče prve stopnje natančneje pojasniti, zakaj meni, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, ki temelji na 3. točki Odloka AVNOJA, in ne neposredno na podlagi 1. oziroma 2. točke Odloka AVNOJA. Nasprotna udeleženka že od začetka postopka ugovarja, češ da je bilo pravnim prednikom predlagajoče stranke premoženje odvzeto neposredno na podlagi Odloka AVNOJA, toda zaradi zmotne uporabe materialnega prava v sodnih odločbah, zlasti v sklepu sodišča druge stopnje, na to ni bilo odgovorjeno.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijana sklepa, da bosta sodišči prve in druge stopnje lahko popolneje ugotovili dejansko stanje in v svojih odločitvah pojasnili ali so bili pravni predniki predlagajoče stranke ob pravnomočnosti kazenske sodbe še vedno lastniki premoženja, katerega vrnitev zahtevajo.