Jedro

Revizijsko sodišče je v primerljivi zadevi sprejelo stališče, da tožena stranka (delavec) ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe. V obveznost tožene stranke, da tožnici povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila, odločba nalaga tožnici (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajec (tožeča stranka) in ne delavka (tožena stranka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.804,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). V nadaljevanju je zavrglo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe (pravilno: tožbo), da je tožeča stranka dolžna obračunati plače po stari veljavni pogodbi za obdobje od 1. 1. 2010 do prenehanja delovnega razmerja in razliko nakazati toženi stranki, skupaj z zamudnimi obrestmi v roku 8 dnevnega paricijskega roka dalje, do plačila (II/1. točka izreka). Zavrglo je tudi ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 16. 6. 2010 in tožeči stranki obračun plače po zadnji veljavni pogodbi, ki je pogodba z dne 4. 6. 2002 (II/2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, vse s stroškovno posledico za toženo stranko. Tožeča stranka od tožene stranke ne zahteva vračila plače, niti nadomestila za primer brezposelnosti, pač pa presežek nad polnim nadomestilom plače, pri čemer se sklicuje na pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1104/2014 z dne 14. 5. 2013. Tožeča stranka vztraja, da kljub pravnomočni sodbi in odločbi zavoda, ni temelja, da tožena stranka obdrži znesek 10.804,53 EUR, povečan za pravdne stroške. Za predmetno situacijo je mogoče uporabiti tudi določbo 190. člena OZ in na tej podlagi ugoditi tožbenemu zahtevku, toliko bolj, ker je tožena stranka za isto obdobje prejela denarna sredstva v različnem času. Po tretjem odstavku 65. člena ZUTD se odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Sodišče prve stopnje je povsem zmotno presodilo ugovor tožene stranke volenti non fit iniuria. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vedela, da je tožena stranka prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost. Prav tako je sodišče določilo 169. člena OZ tolmačilo pravno zmotno. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal, kar pomeni, da ne sme prejeti ne manj ne več, kot če bi delal. Odločitev sodišča je tudi protiustavna, saj je bil kršen 22. člen Ustave RS. Prav tako je bil kršen 26. člen Ustave RS (pravica do povračila škode), po kateri ima oškodovanec (v obravnavanem primeru je to tožeča stranka) pravico zahtevati povračilo škode neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja laičen odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožeča stranka ni utemeljila pritožbe, saj ne konkretizira določb pravdnega postopka, ne zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka zmotno navaja, da bi moralo sodišče v predmetni zadevi gledati širše, celovito in upoštevati končni rezultat, do katerega je prišlo. Prva razsodba je spregledala dejstvo, da je bila odpoved tudi nična, ker ni imela pravne podlage, ker odpoved iz poslovnega razloga tožnici ni bila možna, ker je bila starejša delavka (in šele čez eno leto bi prenehala ta zaščita, ko bi ji do starostne upokojitve bilo zagotovljeno denarno nadomestilo za čas brezposelnosti). Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter v izpis ZZZS. Prav tako je zaslišalo zastopnika tožeče stranke A.A., toženo stranko B.B. in pričo C.C. Ob navedenem je sodišče tožbo po nasprotni tožbi zavrglo iz razloga litispendence. Sodišče je ugotovilo tudi, da je med pravdnima strankama potekal tudi spor I Pd 1101/2011 z dne 14. 5. 2013, ki je postal pravnomočen in izvršljiv, pri čemer je sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2011 pri toženi stranki in odločilo, da mora tožena stranka tožnici obračunati bruto nadomestilo plače za čas od 7. 7. 2011 do 14. 5. 2013, ter izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi navedene sodbe tožeča stranka (delodajalec) od tožene stranke (delavke) zahteva izplačilo denarnih nadomestil za čas brezposelnosti v obdobju od 7. 7. 2011 do 14. 5. 2013 v znesku 10.804,53 EUR (predmetni spor). Tožnica je prejemala nadomestilo plače za primer brezposelnosti na podlagi odločbe ZRSZ, torej je obstajala pravna podlaga za prejeta nadomestila plače. 7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da od tožene stranke ne zahteva vračila plače, niti nadomestila za primer brezposelnosti, pač pa presežek nad polnim nadomestilom plače, pri čemer se sklicuje na pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1104/2014 z dne 14. 5. 2013. Tožeča stranka vztraja, da kljub pravnomočni sodbi in odločbi zavoda, ni temelja, da tožena stranka obdrži znesek 10.804,53 EUR, povečan za pravdne stroške. Ob tem utemeljuje svoje pravno naziranje, da je za predmetno situacijo mogoče uporabiti tudi določbo 190. člena OZ in to tudi iz razloga, ker je tožena stranka za isto obdobje prejela denarna sredstva tudi od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Naveden pritožbeni ugovor je neutemeljen, saj je tožeča stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi vedela ali morala vedeti, da delavka prejema denarno nadomestilo za brezposelnost, saj ji je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in bi se morala pravdati na način, da bi to uveljavljala v sporu.

8. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da je tožena stranka prejela presežek nad polnim nadomestilom plače ter da je bila tožena stranka obogatena brez pravnega temelja oziroma pravne podlage, ki je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Kot navedeno, je tožena stranka (delodajalec) v predmetni zadevi vedela ali morala vedeti, da tožena stranka prejema denarno nadomestilo za brezposelnost, saj je bila podana odpoved iz poslovnega razloga. Tudi sicer je odpoved pogodbe o zaposlitvi za toženo stranko pripravil odvetnik D.D., ki je tožečo stranko zastopal v sporu opr. št. I Pd 1101/2011. Tožena stranka (delodajalec) bi lahko ob ustrezni procesni skrbnosti bodisi sama opravila poizvedbe o prejemanju denarnega nadomestila pri pristojnem organu, bodisi predlagala sodišču prve stopnje, da te poizvedbe opravi. Ker tega ni storila, je na njej krivda, da te okoliščine ni uveljavljala pravočasno, torej še preden je bil prejšnji postopek zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi končan s pravnomočno odločbo.

9. Pritožbeno sodišče se ob tem sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/2015 z dne 22. 9. 2015, ker je revizijsko sodišče v primerljivi zadevi sprejelo stališče, da tožena stranka (delavec) ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe. V obveznost tožene stranke, da tožnici povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila, odločba nalaga tožnici (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajec (tožeča stranka) in ne delavka (tožena stranka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da odločitve Vrhovnega sodišča RS predstavljajo ustaljeno sodno prakso, na katero so sodišča nižjih stopenj vezana. Tako v predmetni zadevi niso bila kršena ustavna načela iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 26. člena (pravica do povračila škode) Ustave Republike Slovenije, kot to meni pritožba.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke (delodajalec) zoper toženo stranko (delavka) zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da se je v predmetni zadevi obravnavala tožba delodajalca (predmetni spor) in nasprotna tožba delavke in je sodišče v predmetni zadevi tožbeni zahtevek zavrnilo, tožbo po nasprotni tožbi pa zavrglo zaradi litispendence, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v predmetnem sporu pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške sodnega postopka.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.