Jedro

Če se je priča - policist v svoji izpovedbi na glavni obravnavi skliceval na vsebino, ki jo je sam neposredno zaznal in zapisal v uradni zaznamek, ne gre za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 26. 3. 2010 S. S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja dajanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo kazen štirih mesecev zapora. Odločilo je še, da se pogojni obsodbi izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Velenju K 19/2005 in Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 114/2009 ne prekličeta. V skladu s četrtim odstavkom 196. člena KZ ji je bilo odvzetih 0,20 g prepovedane droge heroin. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenkini zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakonika. Predlagajo ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijanih sodb tako, da se obtoženo oprosti.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

5. Obsojenkini zagovorniki v zahtevi uveljavljajo, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 16. člen ZKP o enakopravnem položaju strank, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vlagatelj poudarja, da je sodišče v obrazložitvi prvostopenjske sodbe zapisalo, da „...izjavo P. K....sodišče izpodbija z naslednjimi dejstvi...“, kar naj bi po njihovem mnenju pomenilo, da je sodišče namesto tožilca izpodbijalo dokaz obrambe. V zahtevi je izpodbijano stališče pritožbenega sodišča, da gre za „formulacijo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča“, temveč za ravnanje sodišča prve stopnje med postopkom. Vlagatelji pri tem z ničemer ne pojasnijo in ne konkretizirajo, kako naj bi tako postopanje sodišča vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe tudi po mnenju Vrhovnega sodišča izhaja, da gre vsebinsko pri uporabi tega izraza zgolj za vrednotenje izpovedbe priče, sicer pa so očitki presplošni, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo (prvi odstavek 424. člen ZKP).

6. V nadaljevanju zahteva očita, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo Ustave RS določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Meni, da sodišče gradi zaključek, da je bil zaseg mamila opravljen zakonito, zgolj na neprepričljivem pričevanju policistov. Takšni očitki so neutemeljeni. Okrožno sodišče je v ponovljenem postopku presojalo zakonitost zasega mamila in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter utemeljilo svojo odločitev, da je bil zaseg opravljen zakonito. Sicer pa očitki zahteve v tem delu pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno in drugačnimi zaključki, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje ter jih potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Zahteva tudi v delu, ko sodbi višjega sodišča očita protispisnost, ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izraža dvome v dejanske zaključke in dokazno oceno sodišča. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče s tovrstnimi očitki ni ukvarjalo. Enako velja glede očitkov v zvezi s krajem obravnavanega kaznivega dejanja in glede tega, da sodbi temeljita na dejstvu, glede katerega sta zaslišana policista izpostavila spominsko vrzel, saj vlagatelj tudi v tem primeru meni, da je sodišče nepravilno sklepalo o dokazanosti odločilnega dejstva in to prav tako pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zahteva tudi trdi, da se sodba nezakonito opira na izjavo občana (P. K.), ki jo je policist zapisal v uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja. Takšne trditve so neutemeljene, kar je vlagatelju pojasnilo že pritožbeno sodišče (v tretjem odstavku na 5. strani), saj je sodišče prve stopnje zaključek o dokazanosti načina storitve kaznivega dejanja oprlo na policistovo neposredno zaznavo, ne pa na obvestilo, ki ga je policistu dal K. Zapis v uradnem zaznamku je sodišče pravilno štelo za del policistove izpovedbe(1), saj se je v svojem pričanju skliceval na vsebino, ki jo je sam neposredno zaznal in zapisal v uradni zaznamek. Zato ne gre za situacijo iz odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, na katerega se sklicuje zahteva, ko se sodba opira na izjavo, ki jo dajo občani policistom, ko ti zbirajo dokaze v skladu drugim odstavkom 148. člena ZKP.

8. Zahteva opozarja še, da je sodišče prve stopnje zaradi nedokazanosti plačila kot elementa kaznivega dejanja zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi ta očitek izhaja iz izhodišča, ki nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, in zato ne gre za kršitev prava, ampak za izpodbijanje dejanskega stanja, ki kot povedano, v tej fazi postopka ni dovoljeno.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Glede na premoženjsko stanje obsojenke, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenko oprostilo plačilo sodne takse (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Op. št. (1): Podobno Vrhovno sodišče tudi na primer v odločbah I Ips 426/2006, I Ips 24/2008 in I Ips 201/2006.