Jedro

Pritožbeno sodišče je pravilno ravnalo in pri določitvi višine odškodnine uporabilo prosti preudarek, saj se v tej zadevi višine zaslužka tožničinega moža in s tem višine odškodnine na da ugotoviti - zaradi tožnikove smrti in ker je od njegovega dela v Italiji poteklo veliko časa, tožnica pa ne razpolaga z listinsko dokumentacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 409,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 4.115.000 SIT (sedaj 17.171,59 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke za znesek 8.846,60 EUR, ki predstavlja izgubo na zaslužku v času od julija 1994 do vključno maja 1997, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Znižalo je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da tožnik ni v tožbi ničesar navedel o izgubi dohodka in da je šele v vlogi 24.1. 1996 prvič navedel, da je pred nezgodo delal kot delovodja v Italiji. Tem trditvam ni priložil nobenega dokaza. Šele na naroku 1. 10. 1997 je navedel imena treh prič, ki bi lahko povedale, da je bil zaposlen pri podjetju, ki ne obstaja več. Drugih napovedanih dokazov o svojem delu v spis ni predložil. Revizija povzema nekatere nasprotujoče izpovedbe prič o kraju tožnikovega dela in o podjetju, za katero naj bi delal in opozarja, da je izvedencu povedal, da v času prometne nezgode ni bil zaposlen. Trdi, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo, kje, kako in kaj je delal pred prometno nezgodo, niti ni jasno ugotovilo, ali je bil zaposlen ali pa je delal na črno. Nadalje zatrjuje, da je mogoče prosti preudarek uporabiti, šele ko se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine in da je zato pritožbeno sodišče višino odškodnine napačno določilo po 216. členu ZPP. Ker je imel tožnik, ki je umrl 15. 5. 1999, po vložitvi tožbe še pet let čas, da navede ustrezne trditve in predloži dokaze, njegova smrt ne more iti v breme toženke. Podrejeno še navaja, da po ugotovitvah pritožbenega sodišča tožnik v času zdravljenja ni prejemal nadomestila, ker je delal na črno. Iz tega razloga tožnik ne bi prejemal nadomestila tudi po zlomu dlančnice 25. 4. 1996 ter tudi ne zaradi napredujoče bolezni. Za april in maj 1996 prisojena renta je v nasprotju s spisovnimi podatki, ki kažejo, da tožnik od 25. 4. 1996 do 31. 5. 1996 ni mogel ne opravljati dela, ne prejemati nadomestila. Čeprav je toženka te trditve uveljavljala že v pritožbi, pritožbeno sodišče na njih ni odgovorilo. Trdi tudi, da bi bila plača tožničinega moža nižja oziroma zaposlitev in zaslužek vprašljiva tudi zaradi predhodne poškodbe nog leta 1989, saj se v tujini ne najema delavcev za sedeča dela. Opozarja, da je izvedenec pojasnil, da bi bil tožničin mož zaradi napredujoče bolezni sposoben opravljati zidarska dela največ tri leta in pol po poškodovanju, torej le do maja 1995. Od tedaj ne bi bil več sposoben opravljati dela delovodje, lažja dela v gradbeništvu pa bi lahko opravljal največ štiri leta od nezgode, torej le do novembra 1996 in ne do maja 1997 kot sta ugotovili sodišči. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica kot dedinja prvotnega tožnika V. K. vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je ta utrpel zaradi prometne nesreče 8. 11. 1992. Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem sojenju toženko obsodilo na plačilo odškodnine za izgubljeni zaslužek v času od julija 1994 do januarja 1999. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo v prvem sojenju najprej spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Vendar je to sodbo revizijsko sodišče s sklepom II Ips 185/2006 z dne 28. 2. 2008 v izreku o zavrnitvi zahtevka za izgubo na zaslužku za čas od julija 1994 do vključno maja 1997 razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V ponovnem sojenju je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za izgubljeni zaslužek v času od julija 1994 do vključno maja 1997 v znesku 2.120.000 SIT (8.846,60 EUR).

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči nista zgrešili v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Tožnik je že pred uveljavitvijo veljavnega ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99) zatrjeval, kje in kaj je delal pred nezgodo ter koliko je zaslužil in že tedaj za te trditve predlagal dokaze, zlasti zaslišanje prič. Te trditve in dokazi in tudi dokazi, predlagani še na prvem naroku po uveljavitvi sedanjega ZPP, glede na tretji odstavek 499. člena ZPP niso prepozni. Pritožbeno sodišče, ki jih je upoštevalo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Do toženkinih pritožbenih navedb, da V. K. v aprilu in maju 1996 ne bi prejemal ne plače ne nadomestila, ker si je 25. 4. 1996 zlomil dlančnico, se pritožbeno sodišče res ni opredelilo. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka te trditve prvič uveljavljala šele v pritožbi. Med prvostopenjskim postopkom ni zatrjevala, da bi bil prvotni tožnik nesposoben za delo zaradi zloma dlančnice in torej ne glede na poškodbo v letu 1992, niti koliko časa naj bi stanje delovne nesposobnosti zaradi zloma dlančnice trajalo. Ko je v pritožbi uveljavljala te trditve, pa tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pred prvostopenjskim sodiščem. Te pritožbene novote so glede na prvi odstavek 337. člena ZPP prepozne. Pritožbeno sodišče je pravilno ravnalo, ko jih ni upoštevalo, s tem ko se do njihove utemeljenosti ni opredelilo, pa ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče nadalje ne vidi v reviziji poudarjenega nasprotja med tem, kar je izvedenec zapisal o časovni omejenosti tožnikove delovne sposobnosti zaradi bolezni ter med povzetkom njegovih navedb v razlogih sodbe pritožbenega sodišča. Izvedenec je na vprašanje sodišča, koliko časa bi V. K. še lahko delal, če 1992 ne bi utrpel poškodb, odgovoril, da bi nekatera zidarska dela lahko opravljal "skupno časovno približno vsaj do štiri leta" (str. 9 izvedenskega mnenja). Pritožbeno sodišče pa je zapisalo, da je izvedenec povedal, da bi tožničin mož lahko delal lažja zidarska dela in dela skupinovodje v obdobju od julija 1994 do maja 1997. Glede na to, da je izvedenec sporno obdobje določil le približno in da ni izrecno navedel, da ta štiri leta šteje prav od dneva poškodbe 8. 11. 1992, kot to zatrjuje revizija, pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da je izvedenčeve ugotovitve napačno povzelo. Jih je le drugače razlagalo kot toženka, ki torej v reviziji z navedbami o časovno krajši delovni sposobnosti tožničinega moža nedopustno izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja.

8. Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga so neupoštevne tudi druge revizijske trditve, ki izpodbijajo dokazno oceno in dejanske zaključke nižjih sodišč - zlasti, da tožnica ni dokazala trditev o kraju in vsebini moževega dela pred poškodbo v letu 1992. Revizijsko sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožničin mož pred obravnavano nezgodo delal po različnih gradbiščih v Italiji, da je bil skupinovodja, ki je tudi sam opravljal dela zidarja in keramičarja in da je delal na črno. Če se leta 1992 ne bi poškodoval, bi lažja zidarska dela in dela skupinovodje lahko opravljal do maja 1997. 9. Drži, da mora biti za uporabo prostega preudarka pri določitvi višine odškodnine tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Ta pogoj pa je v konkretni zadevi tudi izpolnjen, saj sta sodišči pravilno presodili, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za izgubljeni zaslužek njenega za delo nesposobnega moža v času od julija 1999 do maja 1997. Pritožbeno sodišče je pravilno ravnalo, ko je sledeč stališču revizijskega sodišča v odločbi II Ips 185/2006 pri določitvi višine odškodnine uporabilo prosti preudarek, saj se v tej zadevi višine zaslužka tožničinega moža in s tem višine odškodnine ne da ugotoviti. Tožnikova smrt ni edina okoliščina, na katero je pritožbeno sodišče oprlo uporabo prostega preudarka. Višino odškodnine je določilo po 216. členu ZPP tudi zato, ker je od njegovega dela v Italiji poteklo veliko časa in ker tožnica ne razpolaga z listinsko dokumentacijo. Revizijske trditve, da bi bila plača tožničinega moža nižja oziroma njegov zaslužek vprašljiv zaradi omejitev, ki so jih pri njem povzročile druge poškodbe in bolezni, pomenijo nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev nižjih sodišč o zaslužku tožničinega moža. Tudi dejstva, ugotovljena z uporabo prostega preudarka, so dejstva in jih z z revizijo ni dovoljeno izpodbijati.

10. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Toženka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje revizijske stroške, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pri odmeri teh stroškov je revizijsko sodišče upoštevalo vrednost izpodbijanega dela odločbe pritožbenega sodišča, ki znaša 8.846,60 EUR. Tožnici je zato priznalo le 600 točk od 750 zahtevanih za sestavo odgovora na revizijo, 50 točk za le eno obvestilo o izidu pravde, 13 točk (2%) materialnih stroškov, 130 točk kot 20% DDV na odvetniške storitve, kar znese 793 točk oziroma 364,78 EUR ter še 44,23 EUR sodne takse za odgovor na revizijo, skupaj 409,01 EUR. Toženka je dolžna tožnici povrniti odmerjene stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženki do plačila.