Jedro

Za listino kot dokazno sredstvo je bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v konkretnem primeru pritožnikovih ravnanj z dne 27. 5. 2024, 31. 5. 2024 ter 3. 6. 2024). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.

Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ne gre torej za kazenski postopek in ne za ugotavljanje pritožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep toženke št. 2142-62/2024/3 (UOIM-07) z dne 6. 6. 2024 o omejitvi gibanja tožniku na prostore Centra za tujce Postojna za čas od 5. 6. 2024 od 9.30 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 5. 9. 2024 do 9.30, z možnostjo podaljšanja za en mesec, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se do pravnomočne odločbe stanje uredi tako, da se toženki naloži, naj preneha izvajati obravnavani ukrep.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in da je pridržanje sorazmerno. Tudi ob upoštevanju dejstev, da je tožnik dejanje dne 27. 5. 2024 storil v stanju alkoholiziranosti, da redno uživa alkohol in je odvisnik od drog (kar je potrdil tudi na glavni obravnavi), drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik, kot je pravilno ocenila toženka, vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči strožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadržanja na območje azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III1 in Direktiva 2013/33/EU2 (v nadaljevanju Recepcijska direktiva). Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, saj meni, da se je preveč ohlapno in pavšalno sklicevalo na objektivna dejstva, s katerimi naj pritožnik ne bi bil seznanjen na zakonit način. Vztraja, da uradni zaznamki niso zakoniti, ker ne vsebujejo podpisov udeleženih, iz njih pa tudi ni razvidno, kdo so bili udeleženci razgovorov ter ali so bili opravljeni s pomočjo prevajalca. V zvezi s poročilom Ministrstva za notranje zadeve z dne 5. 6. 2024 navaja, da se ukrep omejitve gibanja "ne more uporabljati kot primer, ker se prosilcem omejuje gibanje, glede dogodkov, ki se obravnavajo kot kazniva dejanja". Ker naj v dokumentaciji sploh ne bi bilo nobenega uradnega zaznamka, naj tudi sklepa o omejitvi gibanja, ki se nanaša na te domnevne uradne zaznamke, ne bi bilo mogoče preizkusiti in naj bi bil nezakonit. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je neutemeljeno zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbo, ker ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Po zadnjem stavku četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se kot drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ- 1 podan. Ne izpodbija namreč ugotovitev sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da s tožbenimi navedbami ni določno nasprotoval dejanskim zaključkom tožene stranke glede opisanih ravnanj dne 27. 5. 2024,3 31. 5. 20244 in 3. 6. 20245. Meni pa, da se je sodišče prve stopnje preveč ohlapno in pavšalno sklicevalo na objektivna dejstva, s katerimi naj ne bi bil seznanjen na zakonit način, pri čemer opozarja zlasti na uradni zaznamek v spisu. Vrhovno sodišče poudarja, da se je sodišče prve stopnje do poročil in uradnega zaznamka v spisu opredelilo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Poudarilo je, da so ta poročila in uradni zaznamek v spisu, ki se nanaša na zadevo; da jih je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela; da je iz njih z vidika zahtev obravnavane zadeve dovolj konkretno razvidno, da je pritožnik storil očitana dejanja in da ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejstva (storitev očitanih dejanj). V tem kontekstu je kot neutemeljen zavrnilo posplošen tožbeni ugovor, da uradni zaznamki nimajo vseh potrebnih sestavin. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. 8. Pritožnik je svoje navedbe o tem, da naj uradni zaznamek ne bi imel vseh potrebnih sestavin, v pritožbi dopolnil z navedbo konkretnih pomanjkljivosti (nima številke, ni podpisa udeleženih oseb, ni razvidno, ali je bil razgovor opravljen ob prisotnosti prevajalca). Vrhovno sodišče poudarja, da so te navedbe nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), saj jih je pritožnik, brez navajanja razlogov za to, prvič navedel v tem pritožbenem postopku, zaradi česar jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

9. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče pripominja, da je v sodbi I Up 74/2023 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da je za listino kot dokazno sredstvo bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v konkretnem primeru pritožnikovih ravnanj z dne 27. 5. 2024, 31. 5. 2024 ter 3. 6. 2024). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena. Pritožnik pa ne trdi, da uradni zaznamek z dne 3. 6. 2024 ne vsebuje informacij, ki jih je mogoče uporabiti za navedeni namen dokazovanja. Prav tako tudi ne pojasni, zakaj bi v obravnavani zadevi šele navedba in podpis osebe (nenazadnje pa tudi številka dokumenta) ta uradni zaznamek vzpostavila kot dokaz v predhodno razloženem pomenu.

10. Glede nejasnih pritožbenih navedb v zvezi s poročilom Ministrstva za notranje zadeve z dne 5. 6. 2024, iz katerega izhaja, da naj bi zaradi dogodka z dne 31. 5. 2021 zoper pritožnika podali kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že večkrat sprejelo stališče6, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ne gre torej za kazenski postopek in ne za ugotavljanje pritožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji.

11. V konkretnem primeru podlaga za odreditev ukrepa omejitve gibanja ni bil zgolj dogodek, obravnavan v citiranem poročilu z dne 5. 6. 2024, marveč tudi pritožnikova ravnanja z dne 27. 5. 2024 in 3. 6. 2024. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa presodilo, da je glede na okoliščine konkretnega primera (da je dejanje dne 27. 5. 2024 pritožnik storil v stanju alkoholiziranosti, da redno uživa alkohol, da je odvisnik od drog) logična dokazna ocena toženke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in njegovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pri svoji presoji se je oprlo tudi na elektronsko sporočilo varnostne službe z dne 2. 6. 2024, iz katerega izhaja, da je bil pritožnik v mesecu maju pogosto vpleten v prepire, pretepe, kraje in grožnje tako varnostnemu osebju, kot tudi socialni službi, ter da se je v azilni dom praviloma vračal v "nenormalnem psihofizičnem stanju", zaradi katerega je izgubljal razsodnost nad svojim početjem. Teh zaključkov pa pritožnik ni konkretizirano prerekal, zato je njegov ugovor v zvezi s poročilom Ministrstva za notranje zadeve z dne 5. 6. 2024, v katerem smiselno opozarja na kaznovalni namen odrejenega ukrepa in bi se lahko nanašal na presojo sorazmernosti odrejenega ukrepa, neutemeljen.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je izrečeni ukrep nesorazmeren, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz členov 8(4) Recepcijske direktive ter členov 28(2) in (4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti (k slednjemu šteje tudi pridržanje na območje azilnega doma), zaradi česar jih toženka ne more izvajati v primerih, ko ni očitno, da je oseba znatno begosumna, kar je tudi pritožnikov primer.

13. Glede očitka opustitve prenosa evropskih predpisov v slovenski pravni red Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive.7 Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda.

14. Vrhovno sodišče je že navedlo, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.8 Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega manj prisilnega ukrepa neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč.

15. Presoji sodišča prve stopnje glede neučinkovitosti manj prisilnih ukrepov pritožnik nasprotuje s - kot sam priznava - ponavljanjem tožbenih navedb, da ga toženka ne bi smela pridržati v centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Do teh tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v 27. do 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa ter (kot je bilo že predhodno povzeto) pojasnilo, kako je toženka v konkretnem primeru uporabila načelo sorazmernosti in zakaj je njena presoja, da se lahko le z ukrepom omejitve gibanja pritožniku na prostore Centra za tujce Postojna zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v izpodbijani sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.

16. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

17. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

18. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 3 Nanj se nanašata poročilo varnostne službe z dne 27. 5. 2024 in Policije PP Ljubljana Vič z dne 3. 6. 2024, ki ju je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz njiju je razvidno, da se je tožnik pri vstopu na varovano območje prerival z mimoidočimi prosilci in govoril, da se bo maščeval policistom, ki so ga legitimirali. Zato je do njega pristopila varnostna služba. Prosilec se je začel razburjati in groziti ter pozivati varnostnika k pretepu. Vstopil je v notranjost azilnega doma, kjer se je pri kuhinji spet začel prerivati z ostalimi prosilci, zaradi česar ga je varnostna služba ponovno pozvala, naj preneha, vendar se ni umiril in je začel agresivno hoditi proti varnostnikom. Varnostna služba mu je izrekla novo ustno odredbo, naj se umiri, takrat pa je tožnik slekel majico, s čimer je razkril steklenico vodke za pasom. Varnostnik ga je pozval, naj mu steklenico izroči, tožnik pa se je ponovno razburil in z obema rokama krenil proti varnostniku, ki je z vklepanjem preprečil napad. O dogodku je bila obveščena policija. 4 Nanj se nanaša Poročilo Policije PP Ljubljana Vič z dne 5. 6. 2024, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz poročila izhaja, da je tožnika obravnavala PP Ljubljana Vič, ker je na avtobusu mestnega prometa napadel mladoletno osebo z ostrim predmetom. Z britvico je po roki dvakrat porezal dvanajstletno deklico in ji nekaj časa sledil. Deklica je bila vidno porezana, s čimer je bila začasno prizadeta njena zunanjost. 5 Nanj se nanaša Uradni zaznamek socialne službe z dne 3. 6. 2024, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz uradnega zaznamka izhaja, da je bila pri pregledu tožnikove sobe najdena nožnica za meč. 6 Prim. s sodbo in sklepom VS RS I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, s sodbo VS RS I Up 107/2024 z dne 3. 6. 2024. 7 Po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o Evropski uniji se uredbe splošno uporabljajo. Zavezujoče so v celoti in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah. 8 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 5/2024 z dne 22. 1. 2024 (7. točka obrazložitve).